VSL sodba II Cp 1055/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške v postopku s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravno veljavna ustna oporoka oporočitelja A. T. z dne 24. 02. 2007, ki sta jo priči J. A. in A. H. podala na zapisnik zapuščinske obravnave 21. 01. 2008 pod D 148/20047, s katero je navedeni oporočitelj za svojega edinega dediča na celotnem premoženju imenoval tožnika T. F., S. 12, R.. Tožencem je naložilo nerazdelno plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 2.508,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Meni, da je sodišče v obravnavanem primeru zmotno ugotovilo podanost izrednih razmer v smislu 72. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) (2). Tožeča stranka ni podala nikakršne trditve niti ni predlagala dokaza glede domnevnih izrednih razmer. Pokojni je bil 24. 02. 2007 umsko in fizično sposoben za sestavo pisne oporoke. Sodišče je kršilo razpravno načelo, ko je ugotavljalo dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala, in sicer tako, kot je to zapisano na strani 4 in 5 izpodbijane sodbe. Nobena izmed strank na primer ni zatrjevala, da pokojni ni imel dovolj časa zaradi pregledov pri zdravnikih, da so bile za pokojnega, ki je do tedaj živel dnevno rutinsko življenje, to nenadne in izjemne okoliščine, v katerih se tudi povprečno skrben človek ne loteva zapisovanja ali organiziranja zapisa svoje oporoke. Nobena stranka ni ničesar navedla o zaskrbljenosti pokojnega za svoje bodoče stanje in o časovni stiski. Tožeča stranka je v zvezi z izrednimi razmerami zatrdila zgolj: „Težje je premikal okončine, imel je povešen ustni kot in zato ni bil sposoben sestaviti pisne oporoke. Zaradi spleta okoliščin je bil pokojnik v izrednih razmerah.“ Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvami postopka tudi zato, ker so ugotovitve sodišča v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov, nerazumljive ter protislovne. Sodna izvedenca sta ugotovila, da je bil pokojni do zgodnjih jutranjih ur dne 25. 02. 2007 zmožen za sestavo in podpis pisne oporoke, kar pomeni, da v času domnevne ustne oporoke 24. 02. 2007 niso bile podane izredne razmere, ki so pogoj za veljavnost ustne oporoke. Sodišče pa v sodbi najprej ugotavlja, da je bil pokojni do končne možganske kapi v zgodnjih jutranjih urah 25. 02. 2007 zmožen za sestavo in podpis pisne oporoke, v nadaljevanju pa ugotavlja, da od prihoda v bolnišnico (torej od večera 24. 02. 2007 do smrti) ni bil več zdravstveno sposoben sestaviti ali podpisati oporoke. Gre za diametralno nasprotni ugotovitvi, pri čemer je tista, da od prihoda v bolnišnico dalje ni bil sposoben za sestavo pisne oporoke, v popolnem nasprotju z ugotovitvami sodnih izvedencev. Tožena stranka pri tem poudarja, da tožeča stranka ni podala nobenih pripomb na izvedenski mnenji, torej se je z njima strinjala. Prav tako sodišče zmotno ugotavlja dejansko stanje in krši določbe postopka, ko na nesposobnost pokojnega za sestavo oporoke sklepa na podlagi izpovedbe priče B. M.. Iz izpovedbe navedene priče je namreč jasno razvidno, da je pokojnega obiskal šele malo pred smrtjo, torej dolgo za tem, ko so izvedenci ugotovili, da pokojni ni bil več zmožen za sestavo in podpis oporoke. Tudi tožeča stranka je izpovedala, da je priča M. obiskala pokojnega kakšen teden dni preden je umrl in je pokojni M. spoznal po glasu (stran 3 in 4 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 06. 2010). Priča M. tako očitno ni mogla izpovedati ničesar o stanju pokojnega v bolnišnici do zgodnjih jutranjih ur 25. 02. 2007, ko je bil slednji po ugotovitvah izvedencev še sposoben za sestavo pisne oporoke. Po drugi strani pa je ista priča izpovedala, da je pokojni 24. 02. 2007 še sam vozil osebni avto, kar potrjuje ugotovitve izvedencev in navedbe tožene stranke, da bi pokojni 24. 02. 2007 zvečer lahko sestavil pisno oporoko. Na takšno dejstvo kaže tudi izpovedba A. H. v zapuščinskem postopku z dne 21. 01. 2008, tekom katere je pojasnil, da je pokojnemu takrat dal roko. Tudi priča A. je izpovedala, da je pokojni ob priložnosti oblikovanja ustne oporoke dvignil desno roko v komolcu in ji pomahal skozi desno okno avtomobila. Sodišče se tudi ni opredelilo do okoliščine, da je A. H. praktično gluh, o čemer se je lahko sodišče prepričalo samo na naroku za glavno obravnavo 18. 05. 2010, zato niti teoretično ni mogel biti priča ustne oporoke. Navedena priča je sicer trdila, da 24. 02. 2007 še ni imela težav s sluhom, vendar je njeno izpovedbo izpodbila priča J. A., ki je izpovedala, da H. že od nekdaj slabo sliši, ker je delal v K.. Sodišče je tudi mimo trditvene podlage pravdnih strank ugotovilo, da naj bi se priči H. in A. ne zavedali, da sta priči ustne oporoke. Takšna ugotovitev pa bi tudi sicer utemeljevala zaključek, da ni šlo za izjavo poslednje volje in torej ustna oporoka ni bila sklenjena. Navaja tudi, da je 2. točka izreka izpodbijane sodbe nerazumljiva, saj iz nje ne izhaja, komu naj bi bili toženci dolžni plačati stroške pravdnega postopka. Priglaša stroške s pritožbo.

3Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki zgolj ponavlja dejanske trditve, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4Pritožba je neutemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot odločilno ugotovilo, da je zapustnik A. T. 24. 02. 2007 zvečer sestavil ustno oporoko pred dvema pričama, s katero je v primeru smrti vse svoje imetje zapustil bratu, tj. tožeči stranki. Istega dne pozno popoldan je namreč doživel simptome možganske kapi v obliki ohromelosti roke in govora. Tožeča stranka ga je odpeljala v zdravstveni dom, kjer so slednjega napotili v bolnišnico v N.. Na poti v bolnišnico je tožeča stranka odpeljala zapustnika na njegov dom zato, da ga je lahko preobleka v čisto obleko, nakar je na željo zapustnika k njemu poklicala še njegova soseda A. H. in J. A., katerima je zapustnik pojasnil, da odhaja v bolnico, in pred njima izjavil svojo poslednjo voljo. Zapustnik je bil še istega dne ponoči sprejet na internistični oddelek bolnišnice v N., kjer je v jutranjih urah naslednjega dne 25. 02. 2007 doživel možgansko in srčno kap. V skladu z izvedenskima mnenjema, ki jima je sodišče prve stopnje sledilo, je bil zapustnik vse do tega trenutka fizično sposoben sestaviti pisno oporoko, po srčni in možganski kapi v zgodnjih jutranjih urah 25. 02. 2007 pa ne več. Sodišče je upoštevajoč ugotovljene okoliščine primera zaključilo, da je imel pokojni od 24. 02. 2007 zvečer do jutranjih ur 25. 02. 2007 formalno sicer še možnost sestaviti oporoko v drugi obliki razen ustni, vendar se je v tem času nahajal v takšni življenjski situaciji, da od njega to subjektivno ni bilo mogoče pričakovati. Ocenilo je, da bi bilo od bolnika s simptomi možganske kapi in nujno hospitalizacijo neetično zahtevati, da prej poskrbi za pravilno obliko oporoke kot ustrezno zdravniško oskrbo. Ob dejstvu, da pokojni po prihodu v bolnišnico do smrti ni bil več zdravstveno sposoben sestaviti ali podpisati oporoke, je njegova izjava, dana 24. 02. 2007 zvečer pred pričama, zadnja veljavna ustna oporoka.

6Tožeča stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v času smrti zapustnika obstajale izredne razmere, pri čemer svojo pritožbeno grajo utemeljuje z izpostavljanjem delov izpovedb posameznih prič, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil zapustnik v času ustnega testiranja fizično zmožen sestave pisne listine. Obenem sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke ZPP, saj je najprej ugotovilo, da je bil pokojni do končne možganske kapi v zgodnjih jutranjih urah 25. 02. 2007 zmožen za sestavo in podpis pisne oporoke, v nadaljevanju pa zaključilo, da do prihoda v bolnišnico (torej od večera 24. 02. 2007 do smrti) ni bil več zdravstveno sposoben sestaviti in podpisati oporoko.

7Treba je pritrditi pritožbi, da se je sodišču prve stopnje v predzadnji povedi prvega odstavka na strani 5 izpodbijane sodbe dejansko zapisalo, da pokojni po prihodu v bolnišnico ni bil več zdravstveno sposoben sestaviti ali podpisati oporoke. Vendar je iz razlogov izpodbijane sodbe kot celote jasno razvidno, da je sodišče sledilo mnenjema izvedencev glede fizične zmožnosti zapustnika za sestavo oporoke do zgodnjih jutranjih ur 25. 02. 2007 (zato se sodišče druge stopnje do pritožbenih izvajanj, namenjenih potrjevanju navedenega dejstva, ni opredeljevalo – 1. odstavek 360. člena ZPP). Kljub ugotovitvi gole fizične zmožnosti zapustnika za sestavo pisne oporoke v času ustnega testiranja, pa je sodišče prve stopnje pri presoji vprašanja, ali so bile v konkretnem primeru podane izredne razmere v smislu 72. člena ZD, pravilno upoštevalo tudi vse ostale okoliščine, ki lahko utemeljujejo zaključek, da zapustniku ni bilo mogoče sestaviti pisne oporoke.

8Vprašanje obstoja izrednih razmer v času sestave ustne oporoke je namreč zgolj deloma dejansko vprašanje, saj ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah konkretnega primera terja nadaljnjo materialnopravno presojo, ali takšne okoliščine ustrezajo pravnemu standardu izrednih razmer v smislu 72. člena ZD. Za pravilno zapolnitev takšnega standarda je v skladu s pravno teorijo (glej K. Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 84) in sodno prakso (primerjaj II Ips 123/97) odločilno, ali so bile razmere v času sestave ustne oporoke takšne, da bodisi zaradi objektivnih (zunanjih) okoliščin, bodisi zaradi povsem subjektivnih vzrokov, ki se tičejo oporočitelja samega, le-ta ni mogel sestaviti pismene oporoke v kateri koli obliki. Okoliščine, ki utemeljujejo izredne razmere, lahko torej izvirajo iz zunanjega sveta ali iz sfere tistega, ki testira. V vsakem primeru pa morajo predstavljati tako za povprečno osebo (v tem smislu objektivizirano), kot za zapustnika (in concreto, torej individualizirano) nereden potek dogodkov, ki je povzročil nezmožnost pisnega testiranja. Slednji pogoj, ki je prav tako inherenten kompleksnemu pravnemu standardu izrednih razmer, namreč preprečuje, da bi zapustnik veljavno ustno testiral v okoliščinah, ki so sicer objektivizirano izjemne, a v konkretnem primeru ne predstavljajo vzroka za nezmožnost pisnega testiranja zapustnika.

9Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo konkretne okoliščine primera za izredne, saj se je zapustnik po slabosti, ki jo je utrpel popoldne 24. 02. 2007, navkljub siceršnji fizični zmožnosti pisnega testiranja v času do nastopa infarkta v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne, znašel v položaju, ko je moral promptno poskrbeti za svoje zdravje tako, da je še istega dne odšel najprej v zdravstveni dom, nato pa v nujno bolnišnično oskrbo. Pravilnosti takšnega materialnopravnega zaključka ne izključuje dejstvo, da je bil zapustnik sicer do jutranjih ur 25. 02. 2007 fizično sposoben podpisati poslednjo izjavo volje. Ob pojavu simptomov kapi in potrebi po nujni medicinski oskrbi, je namreč za vsakega povprečnega človeka primarna skrb tista za zdravje. Šele po zagotovitvi vseh ukrepov za obvladovanje zdravstvenega položaja pa je od takšne osebe razumno pričakovati, da poskrbi tudi za ustrezno pisno sestavo poslednje volje (3). Ravno pojasnjeno pa v obravnavanem primeru zaradi nenadnega in hitrega poslabšanja zdravstvenega stanja zapustnika ter številnosti dogodkov, namenjenih ohranitvi njegovega življenja, ni bilo mogoče.

10S povzetimi ugotovitvami sodišče prve stopnje tudi ni preseglo trditvene podlage tožeče stranke. Navedeno je razvidno iz njenih trditev v prvi pripravljalni vlogi z dne 05. 09. 2008 na list. št. 17 in 18, iz katerih izhaja, da tožeča stranka kot vzrok za nezmožnost pisnega testiranja zapustnika ni navajala zgolj dejstva, da je zapustnik težje premikal okončine in da je imel povešen ustni kot (kar edino izpostavlja tožena stranka v pritožbi), temveč celoten splet okoliščin in dogajanj zaradi simptomov infarkta, kakor jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Da so bile ugotovljene okoliščine tako nenadne in izjemne, da se v njih tudi povprečno skrben človek ne bi loteval zapisovanja ali organiziranja svoje oporoke, pa predstavlja materialnopravno presojo, ki jo sodišče opravi po uradni dolžnosti.

11V zvezi s trditvami, da priča A. slabo sliši, in očitkom sodišču, da se do takšne trditve v izpodbijani sodbi ni opredelilo, pa gre opozoriti, da takšna okoliščina sama po sebi ne izključuje s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, da sta se z ustno oporoko zapustnika neposredno seznanili dve priči (kar predstavlja pogoj za veljavnost ustne oporoke po 72. členu ZD), temveč pomeni kvečjemu izpodbijajoče dejstvo, ki bi po oceni sodišča druge stopnje lahko utemeljilo dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu zgolj v konsistentni in logični povezavi z drugimi indičnimi dejstvi (npr. z dejstvom, da so bile priče in zapustnik pri razgovoru medsebojno precej odmaknjene, zaradi česar je obstajala verjetnost, da priča H. zaradi naglušnosti ustne oporoke ni slišala). Sama morebitna naglušnost priče A. namreč ne izključuje, da je navedena priča ustno oporoko v konkretnem primeru neposredno zaznala. Ob odsotnosti drugih indičnih dejstev, kakor tudi drugih trditev o dokazno pomembnih dejstvih, ki bi jih morala v konkretni procesni situaciji zagotoviti tožena stranka (212. člen ZPP), pa glede na skladnost izpovedb navedene priče in priče H. (ki v malenkostih tudi ni bila tako popolna, da bi sodišču vzbudila sum o obstoju njunega predhodnega dogovora o vsebini izpovedovanja), sodišče druge stopnje ocenjuje, da nevključitev takšnega dejstva v dokazno oceno sodišča prve stopnje o verodostojnosti prič H. in A. ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka.

12Ker je zapustnik tudi po oceni sodišča druge stopnje z izjavo, „da če bo z njim kaj narobe, da vse zapušča svojemu bratu F.“, jasno izrazil svojo zavest in voljo, da razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti, v obravnavanem primeru za presojo veljavnosti ustne oporoke ni dokazno pomembno, ali sta se konkretni priči sploh zavedali, da predstavlja takšna izjava zapustnika njegovo ustno oporoko. Za veljavnost ustnega testiranja je namreč pravno pomembna zgolj zavest zapustnika za razpolaganje s premoženjem „mortis causa“. Sodišče druge stopnje se posledično do v pritožbi zatrjevanega obstoja kršitve razpravnega načela v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje „da se priči sploh nista zavedali, da sta priči ustne oporoke“, ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

13Tožena stranka pa v pritožbi vendarle pravilno opozarja na nedoločenost izreka izpodbijane sodbe v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je namreč po očitni pomoti izpustilo iz izreka navedbo tožeče stranke kot upravičenke do povračila pravdnih stroškov, katerih plačilo je sicer nerazdelno naložilo tožencem. Gre za očitno pisno pomoto, ki jo bo lahko odpravilo sodišče prve stopnje bodisi na predlog tožeče stranke bodisi po uradni dolžnosti. Četudi predstavlja posledična nedoločenost izreka obenem pomanjkljivost, ki bi jo ob pravilni uporabi materialnega prava (v skladu s katerim krije stranka, ki v pravdi ne uspe, stroške nasprotne stranke – 1. odstavek 154. člena ZPP) ter dejstvu, da je tožnik v konkretni pravdi zgolj eden, lahko odpravilo sodišče druge stopnje sámo brez razpisa obravnave (5. alineja 358. člena ZPP), pa sodišče druge stopnje v izpodbijano sodbo v tem delu ni poseglo, saj se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila zgolj tožena stranka, le-tej pa bi bila odprava takšne nedoločenosti v izreku v škodo (359. člen ZPP).

14Ni pa mogoče pritrditi toženi stranki, da bi moralo sodišče stroškovni zahtevek tožeče stranke zavrniti zato, ker tudi iz tožbenega zahtevka ne izhaja, komu naj bi bili toženci dolžni plačati pravdne stroške. Sodišče namreč o stroških odloča na podlagi zahteve stranke, v kateri le-ta opredeljeno navede stroške, za katere zahteva povračilo (2. odstavek 163. člena ZPP) in jo mora podati najpozneje do konca obravnave oziroma v predlogu, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja (3. odstavek 163. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da zahteva za povračilo stroškov ne predstavlja dela tožbenega petita, temveč je kot zahtevo za povračilo stroškov šteti že njihovo določno priglasitev v postopku. Izrek v tem delu pa ustrezno oblikuje sodišče.

15Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

16Tožena stranka mora glede na njen neuspeh v postopku s pritožbo, stroške le-te kriti sama (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, saj le-ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben (155. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(3) Pravna teorija – glej K. Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, Uradni list RS, Ljubljana, 2005, str. 84 – izrecno navaja težko bolezen ali naglo, nepričakovano poslabšanje bolezni kot subjektivno situacijo, ki ustreza pravnemu standardu izrednih razmer.