VSRS Sodba III Ips 248/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka in mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku
2.478,60
EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Tožeča stranka je vtoževala znesek 1.570.036,09 EUR (prej 376.243.448,26 SIT) kot korist, ki naj bi jo tožena stranka v skladu s šestimi Pogodbami o nakupni komisiji, sklenjenimi s tožečo stranko v obdobju od 5. 10. 2001 do 28. 12. 2001, dosegla kot razliko v ceni pri nakupu lastnih delnic.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja. Zaključilo je, da je poslovanje z lastnimi delnicami po naravi stvari gospodarska dejavnost vsake gospodarske družbe, ki ni nujno registrirana dejavnost. Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje poleg subjektivnega podan tudi objektivni kriterij za opredelitev teh pogodb kot gospodarskih pogodb in tako velja triletni zastaralni rok iz 374. člena ZOR, ki je, glede na to, da je bila tožba vložena dne 20. 6. 2006, že potekel.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da terjatev izvira iz komisijskih nakupov lastnih delnic za tožečo stranko, za kar je imela tožena stranka pooblastilo v peti alineji prvega odstavka 240. člena ZGD. Za odločitev o triletnem zastaralnem roku iz 374. člena ZOR po mnenju sodišča druge stopnje tudi ni pomembno, ali je imela tožena stranka za opravljene posle dovoljenje Banke Slovenije.

4Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

7Revizija ni utemeljena.

8V zvezi z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka se je po mnenju revizijskega sodišča sodišče druge stopnje jasno opredelilo do razmerja subsidiarnosti pri uporabi pogodbenih določb in določb ZOR (po mnenju sodišča druge stopnje določb o komisijski pogodbi). Sklicevanje na odločbe Vrhovnega sodišča RS pa pomeni zgolj podajanje pravnih argumentov in ne predstavlja trditvene podlage stranke. Tudi sicer odločbe Vrhovnega sodišča za sodišča druge stopnje ne predstavljajo obveznega pravnega vira. Ravno tako ni podana tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da iz odločbe ni razvidno, zakaj sodišče šteje lastništvo delnic kot pravno odločilno okoliščino, saj je bilo lastništvo uporabljeno zgolj v pojasnitev, zakaj po mnenju sodišča druge stopnje pri tem načinu pridobitve lastnih delnic ni količinskih omejitev.

9V okviru očitanih kršitev materialnega prava revident meni, da pridobivanje lastnih delnic na način, kot se je na podlagi šestih Pogodb o nakupni komisiji zavezala tožena stranka, ne predstavlja opravljanja gospodarske dejavnosti storitve z vrednostnimi papirji, ker tožena stranka za to ni imela dovoljenja Banke Slovenije za opravo drugih finančnih storitev v skladu s takrat veljavnim Zakonom o bančništvu (ZBan) in Zakonom o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP-1). Na ta način naj ne bi bilo možno uporabiti triletnega zastaralnega roka iz 374. člena ZOR, saj ni izpolnjen objektivni pogoj za gospodarsko pogodbo, ki je v tem, da sklenitev takšnih pogodb pomeni opravljanje dejavnosti, ki je predmet poslovanja gospodarskega subjekta.

10Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta pravdni stranki v obdobju od 5. 10. 2001 do 28. 12. 2001 sklenili šest pogodb, naslovljenih kot Pogodbe o nakupni komisiji. Na podlagi teh pogodb se je tožena stranka zavezala v svojem imenu in za račun tožeče stranke opraviti nakup določenega števila delnic tožene stranke (torej njenih lastnih delnic). V vsaki izmed pogodb sta določili tudi fiksno ceno na delnico, ki je veljala za tožečo stranko. Slednja pa je morala dogovorjeni skupni znesek nakazati na račun tožene stranke v določenem roku. Tožeča stranka je v pogodbah dogovorjene zneske kupnine v celoti plačala, tožena stranka pa ji je v imetništvo predala celotno pogodbeno dogovorjeno količino vrednostnih papirjev (delnic tožene stranke).

11Korist, ki naj bi jo po trditvah tožeče stranke tožena stranka neupravičeno dosegla, je razlika v ceni, ki jo je slednja dosegla z nižjo nakupno ceno od delničarjev, kot je bila vnaprej dogovorjena cena za tožečo stranko po predmetnih pogodbah. To korist vtožuje kot korist po komisijskih pogodbah, ki v skladu s tretjim odstavkom 780. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se subsidiarno uporablja za nastalo pogodbeno razmerje) v celoti pripada komitentu. Revizijsko sodišče že na tem mestu opozarja, da vprašanje pravne narave sklenjenih šestih pogodb, to je ali gre za komisijske, prodajne ali druge vrste pogodb, za pravilno materialnopravno presojo v predmetni zadevi ni relevantno, kot sledi v nadaljevanju obrazložitve.

12V skladu s prvim odstavkom 374. člena ZOR medsebojne terjatve (družbenih) pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev kot tudi terjatve za povrnitev izdatkov, nastalih v zvezi s temi pogodbami, zastarajo v treh letih. Da je pod izrazom »pogodbe v prometu blaga in storitev« potrebno razumeti gospodarske pogodbe, kot so definirane v drugem odstavku 25. člena ZOR, se je Vrhovno sodišče RS že večkrat jasno izreklo (med drugim v sodbah III Ips 67/2001 z dne 7. 3. 2002 in III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003). Po določbi 25. člena ZOR mora pogodba izpolnjevati tako subjektivni (da gre za pogodbo, sklenjeno med gospodarskimi subjekti), kot tudi objektivni kriterij (da sodi v okvir opravljanja dejavnosti, ki je predmet njihovega poslovanja ali je v zvezi s tako dejavnostjo). Vendar objektivnega kriterija, tudi v okviru določbe 374. člena ZOR o zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ni mogoče interpretirati tako, da bi imela naravo gospodarske pogodbe le pogodba, sklenjena v okviru registrirane dejavnosti. To enotno potrjuje tudi pravna teorija(1), ki se sklicuje na zgodovinsko razlago razvoja zakonskega teksta. Pred ZOR-om veljavni Zakon o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53 in 57/54) je namreč v 17. členu izrecno določal, da v krajšem roku zastarajo le medsebojne terjatve iz pogodb v prometu blaga in storitev, ki so sklenjene v okviru poslovne dejavnosti. Slednje je bilo predvideno tudi v 352. členu osnutka ZOR, a je bilo nato v veljavnem zakonskem tekstu ZOR izpuščeno. Da je kriterij presoje objektivnega elementa gospodarsko pridobitni značaj poslovanja, torej da gre za opravljanje dejavnosti zaradi ustvarjanja dobička, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sodbi III Ips 43/1999 z dne 13. 7. 2000 in III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003).(2) Obenem je določbo 374. člena ZOR potrebno razumeti širše še v dveh pogledih, in sicer glede pojma blago in storitve, ki obsega vse premičnine (torej tudi vrednostne papirje), kot tudi glede obsega zahtevkov, na katere se nanaša, saj poleg izpolnitvenih zahtevkov iz samih pogodb obsega tudi zastaranje zahtevkov za povračilo škode zaradi neizpolnitve takšnih pogodb.(3)

13Glede na opisane argumente je mogoče zaključiti, da ima terjatev tožeče stranke naravo terjatve iz gospodarske pogodbe, saj z njo zasleduje denarno korist v obliki razlike med vnaprej dogovorjeno pogodbeno ceno za delnico ter ceno, po kateri je tožena stranka uspela delnice pridobiti z nakupom od svojih delničarjev. Na takšno materialnopravno odločitev, kot omenjeno, ne vpliva dejstvo, ali gre za korist, ki pripada komitentu po komisijski pogodbi, ali za razliko v ceni, doseženo na podlagi dveh prodajnih pogodb, v skladu s katerima bi bila vnaprej dogovorjena cena razumljena kot maksimalna cena, po kateri lahko tožena stranka delnice nabavlja. Uporaba triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 374. člena ZOR se tako izkaže kot utemeljena. Ker so bile predmetne pogodbe sklenjene v obdobju od 5. 10. 2001 do 28. 12. 2001, tožba pa je bila vložena dne 20. 6. 2006, je terjatev zastarala.

14Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

15Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena

ZPP. Ker tožeča stranka s pravnim sredstvom ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo ter 20% DDV na odvetniške storitve, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, upoštevajoč določbe Odvetniške tarife, in skupaj znašajo 2.478,60 EUR. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Dr. Vizner, B.: Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, Zagreb, 1978, str. 1320-1321; dr. Carić, S.: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, knjiga prva, Gornji Milanovac, Kragujevac, 1980, str. 922.

Op. št. (2): Podobno tudi dr. Vizner, B., prav tam.

Op. št. (3): Tako tudi dr. Vizner, B., prav tam.