VSL sodba I Cp 3485/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna opustiti vsakršno vznemirjanje lastninske pravice, ki jo ima tožnica na poslovnih prostorih v objektu na naslovu M. t. 21, L., v izmeri 181,55 m2, vpisano pri vl. št. 263 k. o. L., parc. 284, še posebej v zastekljenem delu prehoda, od koder je mogoče priti po stopnicah v zgornje nadstropje tako, da se hodi skozi zastekljeni prehod in slednje počno tudi njene stranke, saj s svojimi prehodi in prehodi svojih strank povečuje tveganje nastalih poškodb in vlomov v prostore tožeče stranke, ter se ji tovrstno vznemirjanje prepoveduje tudi v bodoče (I. točka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.108,23 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z obrestmi (II. točka).

2Zoper to sodbo se tožnica pritožuje iz vseh razlogov, navedenih v 1., 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče, čeprav sledeč napotkom pritožbenega sodišča, ki jih mestoma ponavlja in kritizira, nezakonito in neutemeljeno odločitev oprlo na prepozno predložene dokaze, saj je pravilo 286. in 337. čl. ZPP jasno. Tožena stranka je bila na naroku 05. 01. 2010 izrecno pozvana, da predloži denacionalizacijsko odločbo, česar ni storila, zato je evidentno, da gre za njeno krivdo te opustitve in bi morala biti sankcionirana s prekluzijo. Drugačno ravnanje pomeni kršitev enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave RS. Meni, da je sama dokazala, da je lastnica celotnega pritličja v izmeri 181,55 m2, česar tožena stranka ni uspela izpodbiti. Predložila je ustrezne pogodbe, navedeno pa izhaja tudi iz zemljiške knjige. Tožena stranka temu ni nasprotovala. S tem, ko je sodišče upoštevalo prepozne dokaze, ki so zbudili dvom v kvadraturo njenih pritličnih prostorov, je premestilo dokazno breme tega na tožečo stranko, vendar je o tem ni obvestilo, pa bi jo moralo. Tožeči strani ni bilo omogočeno, da na listine tožene stranke odgovori, s čimer je kršeno določilo 285. čl. ZPP in 22. čl. Ustave RS. Vse te očitke pritožnica večkrat ponovi. Sicer pa meni, da so vsi ti prepozni in tedaj prepovedani, a izvedeni dokazi brez dokazne vrednosti. Meritve v denacionalizacijski odločbi namreč niso uradne, saj se te naredijo le v postopku etažiranja, do česar pa še ni prišlo. Tožeča stranka je bila popolnoma prepričana, da bo v pravdi uspela, zato ni predlagala kakšnega novega glavnega dokaza, npr. z izvedencem, sodba pa je zanjo presenečenje. Zato v pritožbi prilaga poročilo izvedenca O. B., iz katerega izhaja, da je lastnica celotnega pritličja, tega dokaza pa prej ni mogla pridobiti brez svoje krivde, upoštevaje stališče višjega sodišča glede prekluzij. Poleg tega pa pritožba sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih meni, da se je ne da preizkusiti, razlogi so po njenem mnenju nasprotujoči si in v nasprotju z izrekom. Sodba se namreč sklicuje na obstoj skupnih prostorov, ki pa jih v sistemu solastnine sploh ni. Če pa je bilo sodišče kreativno pri razlagi teh pojmov, bi moralo izhajati iz dejanskega stanja, ki je tako, da ima ključe od tega prostora edino tožeča stranka in tak režim obstaja že vrsto let. Način uporabe, kakršen je bil nekoč, ne more diktirati pravnega stanja danes. Prehod gotovo ni skupni prostor, saj nima nobenih takih tipičnih lastnosti. Sodišče je povsem napačno ugotovilo, da je sporni prehod že od nekdaj služil tako dostopu v pritličje, kot tudi dostopu v poslovne prostore v zgornjem nadstropju. Če je bilo kdaj tako, je bilo to le zaradi tolerance tožeče stranke. Tožena stranka ima svoj vhod v poslovne prostore iz K. ulice, kar sta potrdili tudi priči M. in C..

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo nobene relevantne kršitve postopka.

6Pritožbeno sodišče ne vidi očitanega nasprotja niti med razlogi sodbe niti med izrekom sodbe in razlogi. Očitek tudi ni posebej konkretiziran, zato se nanj ne da konkretneje odgovoriti, podprt je le z nasprotovanjem materialnopravni presoji prvostopenjskega sodišča. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339 čl. (pritožba sicer napačno citira 15. tč.) torej ni podana.

7Podana pa tudi ni relativno bistvena kršitev postopka, in sicer 285., 286. in 337. čl. ZPP zaradi očitanega neupoštevanja prekluzij glede posameznih dokazov. Tožeča stranka nekorektno povzema stališče pritožbenega sodišča, kot ga je to zavzelo v prejšnjem pritožbenem postopku in ga prvo sodišče (korektno) povzema. Pritožbeno sodišče je prvo – za tožečo stranko sicer ugodno – odločitev razveljavilo zato, ker v njej ni bilo razlogov o odločilnem dejstvu (glede skupnih prostorov, s čimer se je branila tožena stranka). Ob tem je pritožbeno sodišče poudarilo, da pojma krivde pri tem, ko stranka zamudi s predložitvijo dokaza, ne gre razlagati prestrogo (1), ne pa, da sistema prekluzij ni treba upoštevati in da ta velja le za tožečo stranko.

8Prvo sodišče se je v novem sojenju do tega povsem ustrezno in pravilno opredelilo. V prvem sojenju je bila namreč dejansko prekršena maksima odprtega sojenja, saj je tožena stranka šele iz sodbe izvedela za nosilni razlog, ki mu je (glede konkretnih odločilnih dejstev resda le implicite) nasprotovala, drugi razlogi pa so manjkali. Takšna sodba je bila za toženo stranko lahko presenetljiva. Res je, kar očita pritožba, da je bil toženi stranki na naroku 05. 01. 2010 podeljen rok 30 dni za predložitev listinskih dokazov, ki jih je na tem naroku predlagala, med drugim tudi denacionalizacijske odločbe, ki jo je predložila šele v pritožbenem postopku. Vendar to ključne ocene ne spreminja. Tožena stranka bi si sicer res lahko že tedaj mislila, da ji utegnejo te listine „koristiti“, vendar upoštevajoč pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ni mogla računati na to, da bo zanjo usodnega pomena, da ni konkretno prerekala navedene kvadrature, kot je to prvič (in napačno) ocenilo prvostopenjsko sodišče. Zato ji je bilo treba (pač kasneje) omogočiti, da se o tem izjavi in tudi, da predloži dokaze (kolikor bi bilo dokazno breme na njej – pa ni).

9Prvo sodišče je v prvem sojenju kot ključno v obravnavani pravdi upoštevalo to, da je tožnica vpisna v zemljiški knjigi kot lastnica poslovnega prostora v izmeri 181,55 m2, pri čemer je celo sâmo opozorilo, da v zemljiški knjigi ni vpisano, kje se ta prostor nahaja in kaj v naravi predstavlja, češ da ni sporno, da je edini tak prostor ravno tožničin poslovni prostor. Pri tem je prvo sodišče ob specifični situaciji, ko je v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica na delu stavbe (na poslovnem prostoru določene kvadrature) očitno prezrlo dejstvo, da skupni prostori sploh niso vpisani. Potem pa je odločitev oprlo na to, da tožena stranka kvadrature ni prerekala.

10V novem sojenju je prvo sodišče popravilo svojo napako in pravilno presodilo, da je (trditveno in) dokazno breme tega, da je lastnica (dela) nepremičnine, za katerega zahteva varstvo, v celoti na njej. Sekundarno (po ugovoru tožene stranke, da je prehod skupni prostor, glej 4. tč. odgovora na tožbo) pa se je (le) še poglobilo. Z listinami in z zemljiškoknjižnimi vpisi namreč tožeča stranka ni dokazala, da je lastnica spornega prehoda, kot tokrat pravilno zaključuje prvo sodišče.

11Sodišče prve stopnje je zato pravilno nekrivdo tožene stranke razumelo ne v tem, da je pač šele kasneje prišla do gospoda S., pač pa, da glede na tek postopka ni mogla vedeti, da bo ključni argument njeno neprerekanje kvadrature pritličja.

12Po tem, ko je bilo prvo sodišče opozorjeno na svojo ključno napako v prvem sojenju, je bilo sicer opozorjeno tudi na morebiti pomembne kasnejše dokaze (in na razumno, ne prestrogo presojo pojma (ne)krivde zaradi njihovega poznega predlaganja), pa se je pokazalo, da ti dokazi niti niso vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe. Iz nje je razvidno, da bi bila odločitev takšna tudi brez njih.

13Očitek kršitev ustavnih procesnih jamstev zato ni na mestu. Nadalje pa s tem v zvezi tudi ne drži očitek, da je bilo tožeči stranki onemogočeno, da se o teh dokazih izjavi, saj je to lahko storila (sporni dokazi so bili predloženi v prvi pritožbi) in tudi je, še celo v pritožbi ponavlja, da so ti dokazi brez dokazne vrednosti. Neumestno pa je tudi sklicevanje na presenetljivost sodbe, kar naj bi tožeči stranki preprečilo predlagati ustrezen dokaz z izvedencem, če bi vedela za svoje dokazno breme. V novem sojenju je namreč tožena stranka postavitvi izvedenca celo izrecno nasprotovala (3. stran zapisnika o naroku 14. 06. 2011).

14Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. S trditvijo, da „skupnih prostorov v sistemu solastnine sploh ni“, tožeča stranka izrecno nasprotuje svojim trditvam (venire contra factum proprium) iz postopka pred sodiščem prve stopnje, kjer je (glej narok 05. 01. 2006, 2. stran zapisnika) navedla, da so skupni prostori stopnišče na K., ograda na vrhu stopnišča, klet in kurilnica ter podstrešje. Sicer pa je takšno stališče pritožbe tudi materialnopravno zgrešeno. Dejstvo, da skupni prostori v smislu 3. odst. 105. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) še niso določeni, še ne pomeni, da ne obstajajo, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v prvem pritožbenem postopku v tej zadevi in kar pravilno upošteva in pojasni tudi prvostopenjsko sodišče.

15Značilnost skupnih prostorov je, da služijo hiši kot celoti in za njih ne velja pravni režim posameznega ločenega dela večstanovanjske hiše; kot del stvari ne morejo postati predmet posebne lastninske pravice (prim. argumentacijo VSS v sodbi II Ips 381/2008). Če prehod do stopnišča v stavbi ni bil razdeljen, so imeli vsi solastniki ali imetniki pravice uporabe na njem skupno pravico uporabe (4. čl. Zakona o pravicah na delih stavb, UL SRS 19/76 in 42/86). Takšen prostor je imel status skupnega prostora in ga ima tudi po uveljavitvi SPZ, pred tem pa po Stanovanjskem zakonu (UL RS 18/91, čl. 8).

16Tudi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Te pa so, da prehod že po naravi, že po zasnovi zgradbe je in je bil v uporabi tako za dostop v pritlične poslovne prostore, kot tudi v poslovne prostore v prvem nadstropju, skratka, služi hiši kot celoti. Življenjsko popolnoma nerazumno bi bilo, da bi stavba dejansko imela velik in širok vhod z glavnega trga skozi pritličje v zgornje prostore, pa se tega vhoda v ta namen ne bi uporabljalo. (Tožena stranka se logično sprašuje, zakaj bi potem sploh bil.) Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da so po sedaj veljavnem SZ (8. čl.) stopnišča in hodniki celo izrecno navedeni kot skupni prostori (prim. tudi odločbo VS RS II Ips 222/2000). Ne drži torej, kar navaja pritožba, da prehod ni skupni prostor, ker naj ne bi imel nobenih takih tipičnih lastnosti. Zgolj dejstvo, da je ves čas ključ prehoda v posesti tožeče stranke, do drugačnega sklepa ne more privesti.

17Sklicevanje na izpovedbe prič M. in C. je v iskanju drugačnega zaključka brez pomena, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo in niti ni sporno, da obstoji vhod v zgornje nadstropje tudi iz K. u.. To pa še ni dokaz, da je vhod s K. u. v resnici skupni prostor hiše (kar tudi ne bi zanikalo lastnosti skupnega prostora spornega prehoda). Prvostopenjsko sodišče je povsem pravilno ocenilo izpovedbi obeh navedenih prič, in sicer v podkrepitev ravno nasprotnega dejstva, da je namreč ves čas prav sporni prehod služil kot poslovni vstop v zgornje prostore.

18Ne drži, da je tožeča stranka dokazala, da je lastnica celotnega pritličja v izmeri 181,55 m2, in česar tožena stranka ni uspela izpodbiti. Ne drži, da bi to izhajalo iz predloženih pogodb, niti to ne izhaja iz zemljiške knjige. Ne drži, da tožena stranka temu ni nasprotovala.

19Kako naj bi iz pritožbi priloženega poročila izvedenca B. izhajalo, da je lastnica celotnega pritličja tožeča stranka, slednja v pritožbi ne pojasni, zgolj pavšalno pa se pri tem sklicuje na svoje (napačno) razumevanje stališča pritožbenega sodišča do prekluzij.

20Ker tožeča stranka torej ni dokazala, da je lastnica prehoda, na katerem zahteva negatorno varstvo, dokazno breme tega pa je bilo (vseskozi) na njej, je zavrnitev njenega tožbenega zahtevka pravilna in zakonita.

21Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa tudi ni bilo, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožnica mora sam trpeti stroške svoje neuspele pritožbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Na to posebej opozarja tudi teorija, glej A. Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2006, komentar k 286. čl., 598-600.