VSL sodba in sklep I Cp 1066/2011

I. Pritožba se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano odločbo je: dovoljena sprememba tožbe - zvišanje denarnega dela zahtevka (1. točka izreka); tožni stranki naložena obveznost mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov (2. točka izreka); toženi stranki naložena obveznost plačila 1.774,12 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2010 dalje in 72,41 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2010 dalje (3. točka izreka); zavrnjen zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 800,88 € za čas od 2.12.2009 do 22.7.2010, od zneska 973,24 € od 14.7.2010 do 22.7.2010 ter od zneska 72,41 € za 30.9.2010 (4. točka izreka); zavržen zahtevek za plačilo civilne kazni (5. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 423,24 € so naloženi v plačilo toženi stranki (6. točka izreka).

Zoper 3., 4. in 5. točko izreka se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Nasprotuje zavrnitvi obrestovanja glavnic 800,88 € in 973,24 € pred 23.7.2010 ter glavnice 72,41 € dne 30.9.2010. Pojasnjuje, da je tožbo vložila 2.12.2009 in jo na poziv sodišča v danem ji roku popravila. Skladno s 4. odstavkom 108. čl. ZPP se šteje, da je bila popravljena tožba vložena na dan 2.12.2009. Plačilo zneska 72,41 € je zahtevala z drugo pripravljalno vlogo, ki je bila priporočeno na pošto oddana 30.9.2010, zato se glede na 2. odstavek 112. čl. ZPP šteje, da je bila tega dne vložena. Zakonske zamudne obresti bi zato morale biti priznane tudi za 30.9.2010 in ne šele od 1.10.2010 dalje. Ponavlja v postopku na prvi stopnji podano trditev, da civilne kazni ne more določiti, lahko predlaga le njen izrek v razponu, kot ga določa Zakon o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP. Opozarja, da je podala vse okoliščine, ki jih mora sodišče pri odmeri upoštevati – višino nadomestila, obdobje, za katero civilno kazen uveljavlja, stopnjo odgovornosti kršitelja, pa tudi, da je splošno znano, da je treba za javno priobčitev fonogramov plačevati nadomestilo in da je bila tožena stranka o tem obveščena. Na podlagi navedenih postavk znesek civilne kazni resda ni določen, je pa določljiv. Tožeča stranka je podala zadostne podatke za določitev civilne kazni, sodišče pa bi jo moralo določiti. Pravni razlagi 168. čl. ZASP nasprotuje s trditvijo, da to določilo dopušča kumulacijo obogatitvenega zahtevka in zahtevka za plačilo civilne kazni.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pravnega interesa za izpodbijanje 3. točke izreka tožeča stranka nima, ker je v tej točki vsebovan obsodilni del sodbe. S pritožbo zoper to točko izreka si tožeča stranka svojega položaja ne more izboljšati.

Z zavrnitvijo v 4. točki vsebovanega dela zahtevka pa pritožbeno sodišče soglaša. Splošna predpostavka za tek zamudnih obresti je dolžniška zamuda (299. čl. Obligacijskega zakonika). Eden od pogojev, da dolžnik pride v zamudo, je ta, da mu je njegova obveznost znana. V obravnavanem primeru gre za plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del, ki ga določi tožeča stranka, bodisi s pozivom pred pravdo bodisi s tožbenim zahtevkom. Dokler tožeča stranka svojega, s tožbo uveljavljanega zahtevka 880,99 € ni individualizirala z navedbo obdobja, na katero se s tožbo uveljavljani denarni znesek nanaša in načinom izračuna, tožena stranka obstoja svoje terjatve ni mogla preveriti in zato pred dopolnitvijo tožbe ni bila v zamudi. V pritožbi citirani 4. odstavek 108. čl. ZPP determinira čas vložitve (nepopolne, nerazumljive) tožbe, ki je vezana na rok. Pri odločanju o zamudnih obrestih ni odločilno, kdaj se šteje tožba za vloženo, ampak kdaj se je dolžnik s svojo obveznostjo lahko seznanil. To pa je bilo glede obeh delov zahtevka (880,88 € in 973,24 €) šele 23.7.2010, ko je tožnik z vlogo z dne 14.7.2010 svojo terjatev individualiziral. Tudi z odločitvijo, da tožeča stranka zamudnih obresti od zneska 72,41 € za 30.9.2010 ni upravičena zahtevati, pritožbeno sodišče soglaša. Dolžnik je glede plačila tega zneska v zamudi od dne, ko ga je tožnik uveljavljal. Uveljavljal ga je z dne 1.10.2010 vloženo vlogo. Drugi odstavek 112. čl. ZPP je uporabljiv pri računanju rokov (ugotavljanju časa vložitve na rok vezanih vlog), materialne posledice vložitve vloge pa tožniku gredo od dne, ko je vloga izročena sodišču in se tožena stranka z njo lahko seznani.

Pritožnik sam priznava, da zahtevek za izrek civilne kazni ni določen. S 1. odstavkom 180. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je določeno, da mora tožba vsebovati določen in ne zgolj določljiv zahtevek. Poziv za dopolnitev tožbenega zahtevka z višino civilne kazni je bil zato potreben, tožba z zahtevkom za izrek civilne kazni, ki njene višine ne determinira, pa na podlagi 3. in 5. odstavka 108. čl. ZPP utemeljeno zavržena. Civilno kazen res določi sodišče, vendar pa mora tisti, ki je za njen izrek zainteresiran, predlagati ne samo njen izrek ampak tudi njeno višino. Samo tak zahtevek natančno in konkretno opredeli vsebino zahtevanega sodnega varstva in tožencu omogoči, da se brani. Sodna praksa je v vseh primerih, ko gre za izrek denarne kazni, enotna. Podobni so primeri izrekanja denarne kazni v izvršilnem postopku zaradi izterjave nenadomestnega dejanja. Zahtevek za izrek civilne kazni je zato utemeljeno zavržen. Ker pogoji za obravnavanje zahtevka za izrek civilne kazni niso podani in o tem zahtevku ni meritorno odločeno, je argumentacija prvostopenjskega sodišča, da ta del zahtevka po materialnem pravu ni utemeljen, odveč. Ta nepotreben del obrazložitve ne argumentira odločitve, zato na pritožbene navedbe, ki ga grajajo, pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).