VSL sklep II Cp 2686/2011

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zadeva se dodeli drugemu sodniku.

Pritožba zoper sklep z dne 22.11.2010 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba zoper sklep z dne 17.1.2011 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 83.458,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, kot tudi tožbeni zahtevek po katerem je dolžna tožena stranka tožnici plačati odškodnino zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 14.500,00 EUR ter 5.500,00 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do obveščenosti. Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 429,81 EUR in stranskemu intervenientu v višini 815,18 EUR.

S sklepom z dne 17.1.2011 je sodišče dovolilo spremembo tožbe, s sklepom z dne 22.11.2010 pa je zavrnilo predlog tožeče stranke za izločitev izvedencev prof. dr. P. M. in prof. dr. V. Š. z dne 25.10.2010.

Pritožbo zoper sodbo in navedena sklepa (v pritožbi zoper končno odločbo) vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da tožena stranka ni dostavila celotne medicinske dokumentacije, zato je posledično nepopolno tudi izvedensko mnenje, sodišče pa tožničinega poziva tožene stranke k predložitvi te dokumentacije ni nikoli argumentirano zavrnilo. Sodišče bi toženo stranko moralo pozvati k izpolnitvi njene edicijske dolžnosti. Mnenje izvedencev je samo s seboj v nasprotju, saj iz njega najprej izhaja, da je zmanjšanje življenjskih aktivnosti pri tožnici 70%, na drugem mestu pa je navedeno, da je 40%. Izvedenca sta o istih zadevah na zaslišanju izpovedovala različno, sodišče pa ne pojasni, komu izmed njih verjeti in zakaj. Tako izvedenec M. terapijo z D. in obstoj pareze označi za indikaciji za takojšnjo oziroma čimprejšnjo operacijo. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, kajti tožnici ni pustilo ustnega postavljanja vprašanj izvedencu niti mu jih ni posredovalo v pisni obliki. Sodišče je zmotno odločilo o ugovoru zastaranja, ker tožnica tožbe ni spremenila, zato sploh ni imelo podlage za odločanje o tem vprašanju. Tožnica je namreč uveljavljala odškodnino na podlagi koncepta katastrofalne škode, znotraj tega pa poleg odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, strah in duševne bolečine zaradi posega v njene osebnostne pravice ob kršitvi pojasnilne dolžnosti. Tožena stranka bi se odgovornosti lahko razbremenila šele v primeru, ko bi opravila vse postopke diagnosticiranja, tožnico pravočasno operirala, pred tem pa izpolnila vse elemente pojasnilne dolžnosti. Tožnica je bila napotena na takojšnji oziroma čimprejšnji sprejem, kar po mnenju izvedenca M. pomeni še isti dan, brez odlašanja, čim prej pa znotraj par dni, ne pa treh tednov, kolikor je trajalo pri tožnici. Obstoj sfinkterskih motenj je tožnica dokazovala z lastnim zaslišanjem, zaslišanjem sestre ter bolnice, s katero je delila sobo, sodišče pa teh dokaznih predlogov ni argumentirano zavrnilo niti izvedlo. Sodišče je zavrnilo vpogled videoposnetka oddaje na RTV Slovenija, pri čemer pa vsebina izpodbija izvedensko mnenje in je za odločitev v zadevi relevanten dokaz, zato bi ga moralo izvesti. Prav tako si sodišče napačno razlaga izpovedbo dr. D., iz katere jasno izhaja, da medicinsko obravnavanje tožnice ni bilo pravilno.

Sklep z dne 22.11.2010 tožnica izpodbija z navedbami, da izvedenca o delavcih tožene stranke, ki jim tožnica očita nestrokovno zdravljenje, izpovedujeta o „cenjenih in dragih prijateljih“, kar je zagotovo odklonitveni razlog, saj zbujajo dvom o njuni nepristranskosti, zato predlaga izločitev zgoraj navedenih izvedencev ter postavitev novega izvedenca medicinske stroke.

Sklepu z dne 17.1.2011, s katerim je sodišče dovolilo spremembo tožbe, tožeča stranka nasprotuje z argumentacijo, da tožbe nikoli ni spremenila, pač pa je ponudila le drugo pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, ko je iz pravnega standarda katastrofalne škode izluščila le nekaj njenih oblik. Sicer pa tožnica istovetnosti zahtevka ni spremenila, opira ga na identično dejansko stanje, kot to izhaja iz njenih dotedanjih dejanskih navedb. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožbi zoper sklepa nista utemeljeni.

Višje sodišče v Ljubljani je v svoji razveljavitveni odločbi II Cp 1560/2010 z dne 2.6.2010 opozorilo, da je tožeča stranka primarno uveljavljala odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000.000,00 SIT, s pripravljalno vlogo z dne 18.2.2009 pa je navedla, da zahteva za telesne bolečine znesek 14.500,00 EUR ter znesek 5.500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve njene osebnostne pravice do obveščenosti, pri čemer ni bilo jasno, ali tožeča stranka uveljavlja drugi zahtevek poleg obstoječega in gre za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), ali pa gre le za drugačno pravno kvalifikacijo obstoječega tožbenega zahtevka (tretji odstavek 184. člena ZPP). Zato je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju o tem vprašanju pravilno uporabilo pooblastila materialnega vodstva pravde (285. člen ZPP), pooblaščenec tožnice pa je sodišču pojasnil, da uveljavlja drug zahtevek poleg (in izrecno ne namesto) prvotno postavljenega (zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 17.1.2011). Posledično je sodišče spremembo tožbe dopustilo. Navedbe pooblaščenca tožeče stranke, ki so sledile kasneje na navedenem naroku (in po tem, ko je tožena stranka ponovno ugovarjala zastaranje) in s katerim je ta de facto umaknil izjavo o spremembi tožbe, so zato neupoštevne. Glede na to, da gre za odvetnika in s tem pravnega strokovnjaka, namreč ni mogoče slediti njegovim navedbam, da je sodišče prvotno napačno razumel v vprašanju vsebine postavljenega tožbenega zahtevka. Toliko manj ob dejstvu, da je bil s problematiko postavljenega zahtevka seznanjen že s predhodno odločbo višjega sodišča. Iz že navedenih razlogov njegove izjave tudi ni mogoče šteti za (ponovno) spremembo tožbe, saj mora biti to vselej izrecna izjava o novi vsebini tožbenega predloga (ali tožbenega temelja), v predmetni zadevi pa je šlo le za umik izjave o spremembi tožbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 17. 1. 2011 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

S sklepom z dne 22.11.2010 je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izločitev izvedencev prof. dr. P. M. in prof. dr. V. Š.. Tožeča stranka je uveljavljala odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP, saj naj bi bila izvedenca v prijateljskih odnosih z zdravniki, ki so sodelovali pri zdravljenju tožnice, prof. dr. M. pa naj bi izjavil, da gre za „drage“ kolege. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje opravilo narok, na katerem je v zvezi z navedenimi očitki oba izvedenca zaslišalo. Izpovedala sta, da se s slovenskimi kolegi srečujejo na mednarodnih konferencah, vendar pa se poznajo tudi z nevrologi iz drugih krajev širom sveta. Ne gre za prijatelje, temveč kolege. Zgolj dejstvo, da izvedenca poznata zdravnike, ki so sodelovali pri zdravljenju tožnice, ni razlog za njuno izločitev. Takšna poznanstva so tudi povsem običajna, saj gre za specialiste nevrologe in je jasno ter pričakovano, da se medsebojno poznajo ter sodelujejo. To pa ne velja le za izvedenca iz Zagreba, marveč, kot je izpovedala dr. Š., tudi za njihove kolege iz drugih krajev po svetu. Da bi tožnica lahko uspešno uveljavljala obravnavani izločitveni razlog, bi morala svoj predlog bolj substancirati, kajti zgolj poznavanje na strokovni ravni in občasno sodelovanje na poklicnem področju, za izločitev nista zadostni razlog. Višje sodišče je zato tudi ta sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

Sodišče druge stopnje je že v svoji prvotni odločbi pojasnilo, da uveljavljane odškodnine ni mogoče obravnavati na podlagi teoretskega koncepta katastrofalne škode, saj pri tožnici ne gre za tako hudo invalidnost, ko bi telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti lahko predstavljale kvalitativno celoto, ki prerašča možnost izoliranja posameznih oblik škode in njihovo ločeno ocenjevanje. Nenazadnje je tožnica sama postavila denarni zahtevek ločeno za vsako obliko nepremoženjske škode, ki jo vtožuje.

Navedeno nadalje odpira vprašanje zastaranja posameznih oblik vtoževane škode, kot ga pravilno obravnava prvostopno sodišče (prvi in drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Tožnica je 1.12.1996 vedela za obseg škode in povzročitelja škode, tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je glede na materialnopravno izhodišče postavila pravočasno, medtem ko je ugovor zastaranja za odškodninska zahtevka iz naslova telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostne pravice do obveščenosti utemeljen, ker ju je tožnica uveljavljala šele z vlogo z dne 18.2.2009. Predmet nadaljnje sodne presoje je tako lahko le odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Prav tako neutemeljeno pritožba (ponovno) izpostavlja zaslišanje dr. M. D., ki je bil kot priča zaslišan o pravilih znanosti, stroke in izkušenj, iz njegovega pričanja pa naj bi izhajalo, da zdravljenje tožnice ni bilo opravljeno strokovno korektno. Višje sodišče je že opozorilo, da ZPP pojma izvedene priče ne pozna, zato se zgoraj navedena dejstva ne morejo dokazovati s pričo, temveč le z izvedencem, ki je bil v zadevi tudi postavljen. Iz enakega razloga ne more biti relevanten niti dokaz z ogledom videoposnetka RTV Slovenija o tovrstnih zdravstvenih težavah pacientov na splošno.

Tožeča stranka se je na edicijsko dolžnost tožene stranke začela sklicevati šele na zadnjem naroku (17.1.2011) v ponovljenem sojenju, in sicer naj bi bilo izvedensko mnenje nepopolno, saj naj izvedenca ne bi imela celotnega ambulantnega kartona tožnice, kot tudi ne izvirne dokumentacije njenega zdravljenja v UKC. Tovrstne pripombe bi tožeča stranka lahko podala že ob prvem izdelanem mnenju, sicer pa so te navedbe tudi neutemeljene. Iz izvedeniškega mnenja namreč izrecno izhaja, da je ta za izdelavo mnenja zadostna. Izvedenca tako nista terjala izvedbe dodatnih dokazov, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogla ustvariti mnenje (drugi odstavek 252. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama je imela možnost predložiti (in predhodno pridobiti) dodatno dokumentacijo, v kolikor je smatrala, da ta ni zadostna, sicer pa je sama predložila osebni karton, ki vsebuje njene zdravstvene podatke vse od leta 1972 dalje.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče tožeči stranki ni omogočilo neposredno postavljanje vprašanj izvedencema na naroku, oziroma od izvedenca ni zahtevalo, da pisno odgovorita na s strani tožeče stranke posredovana vprašanja glede izdelanega izvedeniškega mnenja. Prav tako tožnici z zavrnitvijo dokaznih predlogov z zaslišanjem njene sestre in sobolnice V. P. ni omogočilo dokazovanja sfinkterskih motenj, čeprav je sodišče druge stopnje na to kršitev opozorilo že v svoji prvi odločbi.

Pritožba utemeljeno izpostavlja tudi nasprotja v mnenju obeh izvedencev. Izvedenca kot indikacijo za takojšnjo operacijo enako navajata obstoj sfinkterskih motenj (popolna inkontinenca) in parezo, vendar je dr. M. izpovedal, da zadošča monopareza, medtem ko je dr. Š. izpovedala, da mora biti izkazana parapareza, pri čemer iz izvedeniškega mnenja kot celote ne izhaja, ali je bila pri tožnici ugotovljena takšna simptomatika.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovnem sojenju z dopolnitvijo dokaznega postopka ugotovi, ali so bile pri tožnici morebiti izkazane sfinkterske motnje (v obliki popolne inkontinence) in ali je bila podana pareza (kot monopareza ali parapareza), pri čemer naj v tem delu odpravi neskladje med mnenjema obeh izvedencev, katera izmed oblik pareze zadošča kot indikacija za takojšnjo operacijo. Če bo sodišče ob ugotovitvah dopolnjenega postopka zaključilo, da je bila operacija prepozna, pa naj nadalje presoja, ali med (morebiti) prepozno operacijo in poslabšanjem zdravstvenega stanja tožnice (škoda) obstoji vzročna zveza.

Pritožba sicer opozarja tudi na jemanje zdravila D., ki naj bi bil predpisan tožnici, vendar izvedenca tega nista potrdila kot indikacijo za takojšnjo oziroma čimprejšnjo operacijo. Dr. Š. je izpovedala le, da bi bil ta lahko povezan z insucifienco pankresasa, kar pa naj sodišče ugotavlja le v primeru, če bi predhodno zaključilo, da je bila operacija prepozna. V kolikor se bo to pokazalo kot potrebno, pa bo tudi v tem delu potrebno odpraviti neskladje med mnenjema obeh izvedencev, saj dr. Š. jemanja tega zdravila pri tožnici ni zasledila, nasprotno pa izhaja iz zaslišanja dr. M.. Vzročno zvezo z ostalimi zatrjevanimi zdravstvenimi težavami (plevralni in perikadialni izliv, celiakija in intestinalna alergija) sta izvedenca že zavrnila, vendar pa bo v primeru ugotovitve obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke potrebno odpraviti tudi nasprotje v (pisnem) izvedeniškem mnenju glede obsega (odstotka) zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 355. členu ZPP. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo, saj bi v primeru, ko bi samo dopolnjevalo dokazni postopek in posledično terjane dejanske ugotovitve podalo kot prvo sodišče, poseglo v ustavno pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Ker sodišče prve stopnje kljub izrecnemu opozorilu prve odločbe višjega sodišča, v kateri smeri mora dopolniti dokazni postopek, tega ni storilo, je sodišče druge stopnje odredilo, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.