VSL sklep I Cp 1381/2011

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi ter naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti tožencu M. B. 450,59 EUR in tožencu I. K. 352,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se tožencema naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnika oziroma razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da tožbe ni umaknila v celoti, pač pa delno, le glede glavnega zahtevka. Vztrajala pa je pri povrnitvi pravdnih stroškov. Tudi, če bi šlo za popoln umik tožbe, ni utemeljena odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Dejstvo je, da je tožnik tožbo umaknil potem, ko je bil njegov zahtevek izpolnjen. Izpolnil ga je eden od tožencev, od katerih je zahteval solidarno povrnitev škode. Ni pomembno, kateri od tožencev je zahtevek izpolnil, niti to, da je bil zahtevek izpolnjen v izvršilnem postopku na podlagi delne zamudne sodbe. Šlo je namreč za enovit pravdni postopek, ki še ni bil pravnomočno zaključen. Poudarja, da kljub pravnomočni zamudni sodbi in sklepu o izvršbi zoper nekatere od solidarnih dolžnikov ni imel prav nobenega jamstva, da bo prišlo do dejanske izpolnitve obveznosti. Zato je povsem utemeljeno, da je tožbo glede glavnega zahtevka umaknil šele po dejanski izpolnitvi obveznosti.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je z vlogo 22. 12. 2010 umaknila tožbo zoper toženo stranko glede glavnega zahtevka, vztrajala pa je pri povrnitvi pravdnih stroškov, ki so ji nastali v obdobju po izdaji delne zamudne sodbe. Tudi tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške postopka, pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tožnik je namreč tožbo vložil zoper pet tožencev, od katerih je zahteval, da zaradi nedovoljenega posega v njegovo lastnino vzpostavijo prejšnje stanje na parcelah in mu povrnejo škodo solidarno. Tožbenemu zahtevku sta ugovarjala le četrti in peti toženec, medtem ko prvi trije toženci niso odgovorili na tožbo, zaradi česar je bila zoper njih izrečena zamudna sodba ter na njeni podlagi opravljena izvršba. Tožnik je umaknil tožbo in zahteval povrnitev pravdnih stroškov potem, ko je prišlo do izpolnitve zahtevka, torej ko je v izvršilnem postopku tožbeni zahtevek izpolnil eden od solidarno zavezanih tožencev. Tožnik je tožbo umaknil proti tožencema, ki zahtevka nista izpolnila. Če tožeča stranka umakne tožbo, ker tožbeni zahtevek izpolni le ena od solidarno zavezanih strank, druga pa se zahtevku upira, se ne more šteti, da ima izpolnitev po solidarnem zavezancu enak učinek, kot da bi stranka sama izpolnila zahtevek, ki mu ugovarja. Takšno stališče zagovarjajo tako pravna teorija kot sodna praksa (mag. Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, komentar k 158. členu in sklep VS RS II Ips 399/2004, enako sklepa VS v Ljubljani II Cp 1243/2010 in II Cp 2439/2009).

Odločitev izpodbijanega sklepa zato pravilno temelji na določbi 158. člena, v zvezi z določbo 163. in 188. člena ZPP. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek postopka (155. člen ZPP), saj v njem tožena stranka v pretežni meri izpostavlja trditve, ki za odločitev v zadevi niso odločilne.