UPRS sodba IV U 21/2010

Tožbi se ugodi. Sklep Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, javnega sklada, številka U43803/2009 z dne 25. 9. 2009, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 € v 15. dneh po prejemu te sodbe brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Z izpodbijanim sklepom, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba, je odločeno, da se vloga A.A. (tožnika v tem sporu) za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj po javnem pozivu za leto 2009, kot neustrezna zavrne. V obrazložitvi prvostopni organ navaja, da so do subvencije upravičeni državljani RS in državljani držav članic Evropske unije, ki v skladu s 160. členom Stanovanjskega zakona (SZ-1) in do objave javnega poziva za leto 2009 izpolnjujejo določene pogoje. Prvostopni organ navaja dokazila, ki bi jih, na podlagi javnega poziva in obrazca vloge moral prosilec priložiti vlogi in sicer med drugim tudi overjeno kopijo pravnomočnega gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta oziroma rekonstrukcijo stanovanjskega objekta, ki mora biti izdano in pravnomočno po 1. 3. 2006. Tožnik ne izpolnjuje samo enega izmed pogojev, ki so zakonsko določeni, in ki jih povzema tudi javni razpis. Člen 26.e Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja določa, da subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti pripada tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz tega zakona. Iz listin izhaja, da ni osnove za subvencijo, ker je pravnomočno gradbeno dovoljenje, številka 351-113/2006-4 z dne 18. 5. 2006, spremenjeno gradbeno dovoljenje, številka 35102-83/2004 z dne 30. 6. 2004, za gradnjo enostanovanjske hiše in se nanaša zgolj na spremembo investitorstva na prosilca, in ker se v ostalem ni spreminjalo, ne gre za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja. Osnovno gradbeno dovoljenje za izgradnjo stanovanjske stavbe pa ni izdano v roku iz javnega poziva.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožnik na javnem razpisu leta 2009 pravilno kandidiral na javni poziv SSRS (Stanovanjski sklad Republike Slovenije) objavljen 30. 4. 2009 za pridobitev subvencije za mlade družine za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja, konkretno za gradnjo stanovanjske hiše. Za pridobitev subvencije so lahko kandidirali državljani RS, ki so od 1. 3. 2006 do 30. 4. 2009 izpolnjevali pogoje, med drugim tudi, da imajo pridobljeno in pravnomočno gradbeno dovoljenje za gradnjo individualne stanovanjske hiše. Odločitev obeh upravnih organov je nepravilna, glede na to, da je bila parcela, kjer je tožnik leta 2006 pričel z gradnjo svoje individualne stanovanjske hiše, prvotno last tožnikovega očeta B.B. Za gradnjo na tej parceli je njegov oče 30. 6. 2004 pridobil gradbeno dovoljenje UE Žalec, ki jo postalo pravnomočno 23. 7. 2004. Bilo je izdano na njegovo ime, torej je bil on sam investitor nameravane gradnje. Tožnik na podlagi takega zemljiškoknjižnega stanja in navedenega gradbenega dovoljenja ni bil v nobenem pogledu upravičen na navedenem zemljišču ali kjerkoli drugje graditi svoje individualne stanovanjske hiše. Hotel je rešiti svoje stanovanjsko vprašanje oziroma vprašanje svoje družine, zato je moral pridobiti pravico do gradnje, torej je moral pridobiti pravnomočno gradbeno dovoljenje na svoje ime. To se je zgodilo 18. 5. 2006, ko je UE Žalec izdala odločbo, številka 351-113/2006-4, s katero je bilo gradbeno dovoljenje na ime B.B. spremenjeno glede investitorstva. Tako je postal dejanski investitor tožnik, ki je tudi začel z gradnjo. B.B. na tem zemljišču nikdar ni gradil, to pomeni, da nikdar ni uporabljal, niti zgolj investiral nobenega gradbenega dela, kar je tožnik uspešno dokazal že v postopku pred MOP. Medtem, ko se je „prvotno“ gradbeno dovoljenje spremenilo glede investitorstva, se je stališče tožnikovega reševanja stanovanjskega vprašanja spremenilo v bistveni točki. Šele na podlagi tako spremenjenega gradbenega dovoljenja je tožnik lahko začel zidati svojo hišo. Očitno je, da na podlagi „prvotnega“ gradbenega dovoljenja tožnik sploh ni mogel reševati svojega stanovanjskega vprašanja in ga tudi nikdar ne bi rešil. To je bil edini razlog, zakaj je sploh zahteval spremembo gradbenega dovoljenja. Gradnja hiše je bila prej dovoljena nekomu drugemu. Od 18. 5. 2006 je dovoljena tožniku. Gradbeno dovoljenje, s katerim mu je UE Žalec dovolila gradnjo, torej svoje gradbeno dovoljenje je tožnik pridobil in je bilo zanj pravnomočno dne 18. 5. 2006. Zahtevati od tožnika, da bi namesto takega relativno enostavnega hitrega in poceni načina pridobitve gradbenega dovoljenja, le-to pridobival popolnoma na novo, „orginalno“, „prvotno“ je nesmiselno in ne more biti nekaj, kar je imel v mislih zakonodajalec, ko je z odločitvijo o subvenciji želel mladim družinam pomagati, da čim hitreje in čim ceneje rešijo svoje stanovanjsko vprašanje. Namen zakonodajalca je bil, da mlade družine pritegne h gradnji. Ker je za mlade družine največja ovira pri gradnji prav financiranje le-te, je bil zakonodajalčev namen očitno ta, da družine s subvencijo razbremenijo ogromnih stroškov gradnje. Ker je mlada družina gradbeno dovoljenje za gradnjo hiše pridobila „orginalno“ ali tako, da je na svoje ime pridobila gradbeno dovoljenje, ki je bilo nekoč prej izdano nekomu drugemu, je s stališča zakonodajalca popolnoma irelevantno. Predlaga, da sodišče oba izpodbijana upravna akta odpravi in s sodbo odloči, da je tožnik upravičen do subvencije, in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka, vse v 15 dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka, podredno pa, da sodišče oba izpodbijana upravna akta odpravi in zadevo vrne SSRS v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSVS, Uradni list RS, številka 60/2007), ki v 26.e členu določa, da subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti pripada tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz tega zakona. Med strankama postopka ni sporno, da je bilo gradbeno dovoljenje, številka 35102-83/2004 z dne 30. 6. 2004 za gradnjo enostanovanjske hiše, izdano najprej investitorju B.B., to je tožnikovemu očetu. To gradbeno dovoljenje je bilo spremenjeno z odločbo Upravne enote Žalec, šifra: 351-113/2006-4 z dne 18. 5. 2006, in sicer z izrekom, ki spreminja prvi odstavek izreka gradbenega dovoljenja tako, da pravilno glasi: Investitorju A.A. (tožniku v tem sporu) se izdaja gradbeno dovoljenje za gradnjo enostanovanjske hiše na parcelni številki 624/2-del in 616-del k.o. ... v naselju ... Občina ... (točka 1 izreka), vsi ostali pogoji navedenega gradbenega dovoljenja ostanejo še nadalje v veljavi. Na podlagi tega gradbenega dovoljenja je tožnik vložil vlogo za dodelitev subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in tržnega najema stanovanj za leto 2009 po četrtem javnem pozivu Stanovanjskega sklada RS, javnega sklada, objavljenem v Uradnem listu RS, številka 33/09 z dne 30. 4. 2009. Prvostopni upravni organ, katerega odločitev potrjuje pritožbena odločba, je vlogo tožnika kot neustrezno zavrnil z obrazložitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 26.e člena zakona, oziroma listine niso v skladu z javnim pozivom, glede na to, da je postalo pravnomočno prvostopno gradbeno dovoljenje, številka 35102-83/2004 z dne 30. 6. 2004, za gradnjo enostanovanjske hiše, in se sprememba nanaša zgolj na spremembo investitorja (prosilca), ker pa se v ostalem ni spreminjalo, gre za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja. Osnovno gradbeno dovoljenje za izgradnjo stanovanjske stavbe pa ni izdano v roku iz javnega poziva, kar pa je bistveno za zavrnitev prosilčeve (tožnikove) vloge.

Kot navedeno, je pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru 26.e člena ZNSVS, ki kot zakonsko dejansko stanje določa v tem primeru, kot pogoj gradnjo in pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006. Dejstvo je sicer, da je gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano na ime prvotnega investitorja postalo pravnomočno pred zakonsko določenim 1. marcem 2006, vendar pa iz listin upravnega spisa (priloženih fotografij z datumi posnetkov in listin o najetih predračunih za gradnjo) izhaja, da pravica, ki jo je dalo prvotno pravnomočno gradbeno dovoljenje še ni bila izkoriščena oziroma gradbeno dovoljenje še ni bilo izvršeno in tudi ne izdano morebitno uporabno dovoljenje. V takšnih primerih, ko je bila pravica iz gradbenega dovoljenja že izkoriščena, že po naravi stvari sprememba pravnomočnega gradbenega dovoljenja niti ni možna. Četudi je bila sprememba gradbenega dovoljenja izvršena v skrajšanjem ugotovitvenem postopku (tretji odstavek 73. člena ZGO-1), je pravno relevantno dejstvo, da je imel tožnik ob vložitvi vloge za dodelitev sredstev pravnomočni upravni akt in kot je razvidno iz priloženih fotografij z dne 23. 7. 2006, je takrat tudi začel z gradnjo, s čimer je zadostil zakonski določbi 2. točke prvega odstavka 71. člena ZGO-1, ki določa kot čas veljavnosti gradbenega dovoljenja v primeru manj zahtevnega objekta, gradnjo objekta v dveh letih po njegovi pravnomočnosti. Peti odstavek 73. člena ZGO-1 namreč določa, da če se gradbeno dovoljenje spremeni, ostane z izdajo odločbe o njegovi spremembi (v tem primeru na ime tožnika), čas njegove veljavnosti nespremenjen. Kot je sodišče že navedlo, je postalo prvotno gradbeno dovoljenje pravnomočno dne 23. 7. 2004, in ker je tožnik na podlagi spremenjenega gradbenega dovoljenja z dne 18. 5. 2006, nesporno začel z gradnjo še v času zgoraj navedenega 2. letnega roka po pravnomočnosti prvotnega dovoljenja, je s tem zadostil vsem zakonskim pogojem glede začetka gradnje po ZGO-1. Upoštevaje tudi dejstvo, da ZNSVS v 26.e členu, razen pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, po datumu 1. marec 2006, drugih pogojev ne določa, zgolj sprememba gradbenega dovoljenja na ime tožnika, ne more predstavljati utemeljenega razloga za zavrnitev njegove zahteve za dodelitev subvencije.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06 in 62/00, dalje ZUS-1), ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek.

K točki 2 izreka:

Tožnik je s tožbo uspel, zato je, po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07) upravičen do povračila stroškov v višini 80 EUR, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik.