VSRS Sodba II Ips 585/2008

Reviziji se delno ugodi in se pravnomočna sodba v tej zadevi tako spremeni, da se odločitev o tožničinem zahtevku v celoti glasi:

„Tožena stranka mora tožnici v 15 dneh plačati 14.187,94 EUR odškodnine in zamudne obresti v znesku 14.187,94 EUR;

v presežku se tožničin zahtevek zavrne“.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožnici 602,00 EUR njenih stroškov prvostopenjskega postopka in 253,01 EUR njenih stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju tožencu naložilo, da mora tožnici plačati (za nepremoženjsko škodo) znesek 14.187,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati znesek 20.000,00 EUR (ki predstavlja seštevek odškodnine v znesku 10.000,00 EUR in zamudnih obresti v znesku 10.000,00 EUR). Spremenilo je tudi znesek pravdnih stroškov. Pritožbo tožnice je zavrnilo ter v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma opozarja, da je pritožbeno sodišče ravnalo napačno, ko je v izreku drugostopenjske sodbe navedlo skupni znesek 20.000,00 EUR (ki predstavlja seštevek glavnice v znesku 10.000,00 EUR in obresti v znesku 10.000,00 EUR). Sicer pa navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka in pri vsaki od oblik nepremoženjske škode pojasni, kolikšna bi bila po njenem mnenju najmanj primerna odškodnina. Poudarja, da je izvedenec zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti ocenil na 40 %. Graja tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija je delno utemeljena.

6Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnica utemeljuje s sklicevanjem na okoliščine, ki naj bi jo upravičevale do višje odškodnine. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika – OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta po teh določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter drugih relevantnih okoliščin primera, drugo načelo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjske škode in odškodnin zanje. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnica v prometni nesreči 11. 12. 1997 utrpela zvin vratne hrbtenice s funkcionalno motenostjo med 4. in 5. vratnim vretencem, udarnino glave ter dve prebojni rani leve roženice in pretres levega očesa s posledičnim odstopom steklovine. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz zaslišanja tožnice, izvedenskih mnenj mag. A. A. (travmatolog) in prof. dr. G. K. (oftalmolog) ter medicinske dokumentacije.

8Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih in upoštevaje primerljive primere iz sodne prakse presodilo, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno znižalo odškodnino za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ker je sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno ovrednotilo bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, pravilna uporaba materialnega prava terja zvišanje odškodnine (na višino, ki jo je za posamezno obliko nepremoženjske škode odmerilo prvostopenjsko sodišče) in vzpostavitev prvostopenjske sodbe.

9Tožničina revizija je delno utemeljena. Revizijsko sodišče je zato pravnomočno sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe. Revizijsko sodišče je tudi preverilo, ali so na dan izdaje prvostopenjske sodbe (19. 2. 2007) zamudne obresti že dosegle glavnični znesek. Ker je ob tem ugotovilo, da so 19. 2. 2007 zamudne obresti že presegle glavnični znesek, je odločilo, da toženec tožnici dolguje poleg glavnice v znesku 14.187,94 EUR tudi zamudne obresti v znesku 14.187,94 EUR(1). V preostalem delu revizija tožnice ni utemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

10Ker je bila revizija deloma uspešna, je to vplivalo tudi na odločitev o pravdnih stroških, ki so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker sta obe stranki v pritožbenem postopku (glede glavničnega zneska) propadli, je revizijsko sodišče glede stroškov na prvi stopnji vzpostavilo prvostopenjsko sodbo, glede pritožbenih stroškov pa odločilo, da krije vsaka stranka svoje pritožbene stroške. Tožnica je v zvezi z revizijo uspela 41%, zato je v istem razmerju upravičena do povrnitve priznanih stroškov. V zvezi z revizijo so tožnici priznani stroški za sestavo revizije v višini 750 točk, 20 % DDV in sodna taksa (204,00 EUR), kar znaša skupaj 617,10 EUR. Upoštevaje uspeh z revizijo mora toženec tožnici povrniti 253,01 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka te odločbe.

---.---

Op. št. (1): Na dan izdaje prvostopenjske sodbe še veljavni 376. člen OZ je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.