UPRS sodba II U 272/2010

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov upravnega spora se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je gradbena inšpektorica tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema naložila, da takoj ustavita gradnjo lope tlorisnih dimenzij približno 2,00 x 2,00 metra in gradnjo počitniškega objekta tlorisnih dimenzij 4,00 x 4,00 metra, oba stojita na zemljišču s parcelno št. 247 k.o. ... in vzpostavita zemljišče na svoje stroške v prejšnje stanje (1. in 2. točka izreka). S 3. točko izreka je inšpektorica tožnika opozorila, da bo v primeru neizpolnitve zgoraj navedene obveznosti, sprožen postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. S 4. točko izreka je bila za nelegalno gradnjo prepovedana izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, njena uporaba ali opravljanje gospodarskih dejavnosti v njej, promet z njo ali zemljiščem, na katerem je, ter sklepanje pravnih poslov kot sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. Razen tega je bilo še odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve (5. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (6. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je gradbena inšpektorica pri inšpekcijskem pregledu dne 14.7.2009 in zaslišanju dne 16.9.2009 ugotovila, da je na zemljišču s parcelno št. 247 k.o. ... zgrajena lesena lopa dimenzij 2,00 x 2,00 metra in počitniški objekt, ki obsega klet, ki je zidana in delno vkopana v hrib ter je tlorisnih dimenzij 4,00 x 4,00 metra ter v pritličju leseno nadstrešnico, ki je v celoti zaprta in enakih dimenzij. Tožnika sta izjavila, da sta lastnika navedenega zemljišča in investitorja gradnje, lopa je namenjena odstranjevanju orodja, počitniški objekt pa preživljanju prostega časa in ni primeren za bivanje. Vode in elektrike na parceli ni, prav tako ni dokumentacije za gradnjo. Po 1. točki 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) se gradnja objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začnejo na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, gradnja enostavnega objekta pa se lahko začne brez gradbenega dovoljenja (3.a člen ZGO-1). V obravnavanem primeru objekta ni mogoče šteti kot enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ker je gradnja izvedena v nasprotju z izvedbenim prostorskim aktom. Predmetno zemljišče je po družbenem planu Občine Maribor za obdobje 1986-1990 ter spremembah in dopolnitvah v letu 2004 (MUV, št. 20/04) za območje Občine Miklavž na Dravskem polju opredeljeno kot najboljše kmetijsko zemljišče. Območje se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih v občini Maribor – Miklavž (MUV, št. 11/93, 26/98), po katerem gradnja novih objektov ni možna. Ker gre torej za nelegalno gradnjo, je gradbeni inšpektor v skladu s 26. členom ZGO-1 ter 152. členom ZGO-1 izdal izpodbijano odločbo. Izvršba se bo opravila v skladu s tretjim odstavkom 148. člena ZGO-1, izrečene prepovedi pa so v skladu s 158. členom ZGO-1.

Tožnika sta se zoper navedeno odločbo pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 0612-14/2010-2 z dne 26.5.2010 njuno pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje odločil pravilno in zakonito, ko je inšpekcijskima zavezancema izrekel inšpekcijski ukrep po določbah 152. člena ZGO-1. V konkretnem primeru gre nedvomno za takšen objekt, za katerega bi si morala pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker to ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo po točki 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1, za katero se izreče inšpekcijski ukrep po 152. členu ZGO-1. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008) določa vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. Za gradnjo enostavnih objektov pod določenimi pogoji ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, vendar pa med njimi ni lope in počitniškega objekta. Lopa spada namreč po navedeni uredbi med med nezahtevne objekte, počitniški objekt pa med manj zahtevne, za gradnjo teh pa je treba imeti gradbeno dovoljenje. Do enakega zaključka pridemo tudi ob uporabi Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik, Uradni list RS, št. 114/2003 s spremembami), ki je bil v veljavi v času gradnje. Ta sicer lopo uvršča med pomožne kmetijsko-gozdarske objekte, vendar pa za te določa, da so lahko zgrajeni samo znotraj območja, na katerem stojijo stavbe in gospodarska poslopja, kmetije oziroma na zemljišču gradbene parcele, ki pripada takšnim objektom, zgrajenim na podlagi gradbenega dovoljenja. V predmetni zadevi ne gre za takšno območje, saj je predmetno zemljišče opredeljeno kot gozd, pa namenski rabi pa najboljše kmetijsko zemljišče, na katerem ni stavb. Ministrstvo je tožnikoma še pojasnilo, da na odločitev ne vpliva, kakšno je bilo stanje zemljišča pred njunim posegom ter kakšen je namen zgrajenih objektov.

Tožnika sta vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter ker je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep o dejanskem stanju. Tožnika sta res na predmetnem zemljišču postavila dva manjša objekta in sicer za shrambo orodja in drugih pripomočkov in kot skladišče za shrambo pridelkov, ne pa za preživljanje prostega časa. Tožnika zatrjujeta, da postavljena objekta izpolnjujeta pogoje z 4. člena Uredbe za enostavne objekte. Objekta nimata samostojnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, niti nista priključena na obstoječe priključke, zatrjujeta pa tudi, da sta zgrajena na parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo in sicer najdlje za čas njenega obstoja, zato se v skladu z 11. členom Uredbe štejeta za nezahtevna objekta oziroma za objekta za lastne potrebe. Gre za enoetažno pritlično lopo, namenjeno shranjevanju orodja, vrtne opreme in podobno, z bruto površino največ 15 m2 in višino najvišje točke največ 4 metre, merjeno od najnižje točke objekta, katerega streha je hkrati strop nad prostorom, ter za pomožni kmetijsko-gozdarski objekt – kmečko lopo s površino največ 30 m2 in višino največ 5 metrov, namenjen shranjevanju kmetijske mehanizacije. Tožnika zatrjujeta, da gradbenega dovoljenja za takšna objekta ne potrebujeta, objekta pa tudi nista v nasprotju s prostorskimi akti občine Miklavž na Dravskem polju. V teku je tudi postopek za spremembo Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih v občini Maribor – Miklavž, ki bo na dotični parceli dopuščal tudi gradnjo objektov, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, tožnika pa sta vložila tudi vlogo za spremembo namenske rabe zemljišča. Tožeča stranka predlaga, da sodišče prvostopno in drugostopno odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

Kot izhaja iz ugotovitev upravnega postopka, sta tožnika kot investitorja brez gradbenega dovoljenja, ki bi ga za takšno gradnjo morala imeti, zgradila lopo tlorisnih dimenzij približno 2,00 x 2,00 metra in gradnjo počitniškega objekta tlorisnih dimenzij 4,00 x 4,00 metra, oba stojita na zemljišču s parcelno št. 247 k.o. ... Trditev tožeče stranke je, da navedena objekta sodita med enostavna objekta po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 37/2008 s spremembami), zato za njuno gradnjo ne potrebujeta gradbenega dovoljenja. Takšnemu stališču sodišče ne pritrjuje.

Kdaj šteje objekt za enostavni objekt določa 12. člen Uredbe, po katerem morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji: da je objekt po tej uredbi izrecno določen kot enostavni objekt, da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt, da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni s to uredbo. Navedena objekta že enega od osnovnih pogojev iz 12. člena uredbe, to je pogoja iz tretje alinee 12. člena, da gradnja ne sme biti v nasprotju s prostorskimi akti, ne izpolnjujeta, čemur nenazadnje pritrjujeta tudi sama, ko navajata, da je v teku postopek za spremembo teh predpisov.

Glede navedbe tožeče stranke, da predmetna objekta štejeta za nezahtevna objekta iz 11. člena Uredbe, pa sodišče pojasnjuje, da nezahtevnih objektov ni dopustno graditi brez gradbenega dovoljenja za takšno gradnjo. Brez gradbenega dovoljenja je namreč v skladu s 3.a členom ZGO-1 mogoče graditi le enostavne objekte, med te pa glede na določila od 12. do 20. člena Uredbe predmetnih objektov ni mogoče uvrstiti.

V skladu z zgoraj citiranimi določili prvega odstavka 2. člena ZGO-1 sta torej predmetna objekta nelegalna gradnja, saj sta tožnika dela izvedla brez gradbenega dovoljenja. Ker sta upravna organa pravilno ugotovila, da gre za nelegalno gradnjo, sta tudi pravilno odredila ukrepe, ki jih gradbeni inšpektor odredi pri nelegalni gradnji in jih določa 152. člen ZGO-1. ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožnika nista izkazala, da sta za sporni objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobila. Ker gre torej v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.