VSL sodba I Cpg 534/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi tožena stranka morala tožeči stranki plačati znesek 53.976,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 01. 2007 do plačila ter pravdne stroške. Obenem je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.195,34 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Predlagala je spremembo sodbe v njeno korist, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi sporazuma (priloga A3), ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 08. 11. 2004, ugotovilo, da sta pravdni stranki na fiksni rok 12. 04. 2005 vezali več obveznosti tožeče stranke, in to kumulativno, in sicer:

da uredi razmerja z družbama S., d.o.o., in/ali I., d.d., na parc. št. 1182/2 zaradi izgube 10 parkirišč nad podzemnimi rezervoarji za potrebe bencinskega servisa,

da toženi stranki zagotovi sklenitev najemnega razmerja na delu parc. št. 1182/2,

da zagotovi geodetsko odmero dela parc. št. 1182/2 (nad podzemnimi rezervoarji za potrebe bencinskega servisa) in

vknjižbo stavbne pravice za dobo do 19. 03. 2013 v korist tožene stranke, s čimer bo omogočena pridobitev uporabnega dovoljenja za avtomatski bencinski servis.

Ker tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti do 12. 04. 2005, kot izhaja iz določil 4. točke sporazuma, se po stališču prvostopnega sodišča v skladu s 5. točko sporazuma obveznost plačila tožene stranke zmanjša za 1/3 in tako pripada tožeči stranki namesto 120.000,00 EUR z DDV samo 80.000,00 EUR z DDV. Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da je bila med strankama dogovorjena obligacija rezultata in ne prizadevanja in tožeči stranki pripada zgolj znižano plačilo, ne glede na to, da je kasneje po preteku fiksnega roka obveznost izpolnila v celoti. Da bi bilo ustno dogovorjeno podaljšanje roka iz 4. točke sporazuma, pa tožeči stranki ni uspelo izkazati.

6Pritožnica navaja, da gramatikalna razlaga določbe 4. točke sporazuma ne more pripeljati do zaključkov, ki jih je zavzelo prvostopno sodišče. Drži pritožbena navedba, da je po 4. točki sporazuma obveznost tožene stranke, da tožniku izplača 120.000,00 EUR plus DDV, toda drži tudi, da 4. točka za obveznosti tako tožeče kot tožene stranke določa fiksen rok. Če fiksni rok pri izpolnitvi obveznosti tožeče stranke ni spoštovan, posledice določa 5. točka sporazuma – zmanjšanje plačila za 1/3. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnici, da se 6. točka resnično nanaša zgolj na zavarovanje plačila, kar pa na samo odločitev o tej zadevi ne more vplivati.

7Pritožnica navaja, da je dosegla, da se družbi S., d.o.o., in I., d.d., odpovesta delu zemljišča v korist tožene stranke in omogočita ustanovitev stavbne pravice na parc. št. 1182/7 in št. 1182/9, kar pa ni brezplačno. Tožena stranka ni S., d.o.o., nič plačala, plačati bi morala tožeči stranki. Pritožbeno sodišče soglaša z gornjo navedbo pritožbe, razen delno glede plačila. Plačilo je bilo po pogodbi določeno na 120.000,00 EUR plus DDV (skupno za vse 4 obveznosti tožeče stranke po 4. točki pogodbe), če bodo izpolnjene do 12. 04. 2005. Če temu ne bo tako, pa na 80.000,00 EUR plus DDV. To se je tudi zgodilo – tožeča stranka se ni držala fiksnega roka, zato je upravičena do plačila 80.000,00 EUR plus DDV, kolikor je tudi dobila. Vtoževani znesek pa ji ne gre.

8Pritožnica navaja, da je z dogovorom z družbama S., d.o.o., in I., d.d., (ter seveda C.) in s tem, da je dosegla, da se je geodetsko odmerilo potrebno zemljišče od osnovne parcele št. 1182/2, že zagotovila vse potrebno za sklenitev najemnega razmerja in vknjižbo stavbne pravice do 12. 04. 2005. Pritožbeno sodišče s tem ne soglaša. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je šlo za obligacijo rezultata in ne za obligacijo prizadevanja – le ob realizaciji vseh obveznosti kumulativno je glede na gramatikalno razlago tožeči stranki pripadalo plačilo 120.000,00 EUR. Ker pa tega tožeča stranka ni izpolnila v dogovorjenem fiksnem roku, kar ni sporno, je upravičena le do sorazmerno zmanjšanega plačila po 5. točki pogodbe.

9Pritožnica poudarja, da je tožeča stranka ravnala vestno in pošteno (pri čemer je vestnost sicer vprašljiva glede na prvotno pomanjkljivo geodetsko odmero). Vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča dobra vera in skrbnost tožeče stranke ne vplivata na plačilo, ki je vezano na rezultat in je, kot že rečeno, ob spoštovanju fiksnega roka dogovorjeno na 120.000,00 EUR, sicer pa na 40.000,00 EUR manj.

10Pritožnica vztraja, da je bil rok za izpolnitev tožeči stranki podaljšan, kar naj bi izhajalo iz izpovedb prič in strank ter iz dejstva, da je tožena stranka po izteku roka 12. 04. 2005 sprejela izpolnitev tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke, kar je tudi primerno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče tožeče stranke, da je po izteku roka izpolnila obveznosti (v delu, v katerem niso bile izpolnjene že prej). Tožena stranka pa je to izpolnitev sprejela. To pa še ne pomeni, da je šlo za podaljšanje fiksnega roka in pridobitev pravice do izplačila dodatnih 40.000,00 EUR. Po pogodbi je bila namreč tožeča stranka ''stimulirana'' za izpolnitev do 12. 04. 2005 z boljšim plačilom. Ker pa do tega roka ni uspela izpolniti obveznosti v celoti, ni bila prosta nadaljnje izpolnitve, pač pa je bila dolžna izpolnitev vseeno opraviti za zmanjšano plačilo. Takšna je bila jasno izražena pogodbena volja strank in sodišče ne vidi razloga, da je ne bi upoštevalo. Pogodba namreč ustvarja pravice in obveznosti za stranki, vse dokler ni razdrta (prim. prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pritožnica ne prepriča sodišča druge stopnje z izvajanji, da je M. U. kot eden od lastnikov tožene stranke imel možnost izposlovati podaljšanje pogodbe. Gre zgolj za domnevo, ki ni dokazana. Tudi če je bil M. U. zadolžen za izvajanje sporazuma, še ne pomeni, da je imel pooblastilo za podaljšanje roka izpolnitve nasprotne stranke. Po podatkih sodnega registra namreč M. U. po 01.01.2005 ni bil več direktor tožene stranke in s tem tudi ni imel več pooblastil za sklepanje pogodb oziroma za njihovo spreminjanje. Tudi pritožbeno sodišče, enako kot prvostopno sodišče, ocenjuje, da čeprav bi bil veljaven tudi ustni dogovor strank, ki bi olajšal obveznosti tožeče stranke, bi glede na to, da M. U. ni bil več pooblaščen za takšen dogovor, tožeča stranka morala izposlovati pisni dogovor s pooblaščeno osebo, s čimer bi odstranila vse dvome. Drži namreč, da je tožena stranka od izpolnitve obveznosti imela korist, vendar ji je ta šla ne glede na plačilo dodatnih 40.000,00 EUR z DDV. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da podaljšanje roka ni dokazano.

11Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 82. člena OZ, ki pravi, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. 4. točko pogodbe je tolmačilo v povezavi s 5. točko, saj je le tako lahko ugotovilo, kakšne posledice sta stranki dogovorili za kršitev fiksnega roka iz 4. točke. S tem določba prvega odstavka 82. člena OZ ni bila kršena. V prvi vrsti je namreč treba uporabiti pogodbeno dogovorjeno materialno pravo.

12Čeprav je sodišče prve stopnje v delu sporazuma, ki se nanaša na ureditev razmerij z družbama S., d.o.o., in I., d.d., prepoznalo elemente pogodbe o naročilu, je jasno zapisalo, da gre za obligacijo rezultata, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Tožeča stranka je tako upravičena do plačila le ob doseženem rezultatu, ne pa tudi za trud, kot napačno tolmači tožeča stranka.

13Zmotna je pritožbena trditev, da tožena stranka za ustanovitev stavbne pravice ni nič plačala. Plačilo za to je všteto v 80.000,00 EUR plus DDV, kot je določeno v 5. točki v zvezi s 4. točko pogodbe. Zato ne drži, da je tožena stranka stvarno pravico pridobila brezplačno, niti da je neupravičeno obogatena. Stranki sta v pogodbi za vse štiri obveznosti tožeče stranke, ki morajo biti izpolnjene kumulativno, da imajo za toženo stranko smisel, določili enotno plačilo. Zato ni potrebe, da sedaj sodišče določa delež plačila, ki odpade na posamezno obveznost. Pritožba ne pojasni, za katero dodatno obveznost naj bi znesek 40.000,00 EUR predstavljal kavcijo, zato sodišče druge stopnje tem njenim izvajanjem ne more slediti.

14Pritožnica opozarja na določila OZ o odpravi napak pri podjemni pogodbi (619., 633. in 637. člen OZ) in na razdrtje pogodbe pri fiksnem roku (104. člen OZ). Vendar citirane določbe ne pridejo v upoštev. Stranki sta s pogodbo razmerje drugače uredili, kot je že obrazloženo. Na kršitev fiksnega roka sta vezali zmanjšanje plačila. Sodišče ni našlo razloga, da ne bi spoštovalo njune pogodbene volje. Zato so brez pomena pritožbena izvajanja o spremembi podjemnega oziroma mandatnega razmerja v darilno pogodbo.

15Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).