VSL sodba II Cp 2016/2011

I. Pritožba prve tožene stranke in pritožba druge tožene stranke se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so prva toženka, druga toženka in tretja toženka solidarno dolžne v 15 dneh plačati tožniku znesek 9.180,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2006 dalje do plačila ter zneske 166,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2006 dalje do plačila, 166,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2006 dalje do plačila, 166,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2006 dalje do plačila, 166,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2006 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da so prva toženka, druga toženka in tretja toženka dolžne v 15 dneh plačati tožniku pravdne stroške v znesku 2.314,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo prva toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da so poledenele stopnice nevarna stvar in da je podana objektivna odgovornost toženk. Za nevarno stvar gre v primeru, če jo kljub veliki skrbnosti ni mogoče imeti pod nadzorom in ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Hoja po poledenelih stopnicah v zimskem času ne predstavlja povečane škodne nevarnosti, saj se lahko uporabnik padcu ob skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega človeka v tem času, brez težav izogne. Tudi poledenela tla v zimskem času, ko je temperatura pod lediščem, ne predstavljajo neobičajne nevarnosti. Če bi se ugotovilo, da je izvajalec opustil potrebno čiščenje in soljenje stopnic, bi šlo za krivdno odgovornost, ki je tožnik ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je o poledenelih stopnicah kot nevarni stvari zaključilo na podlagi izpovedi M.S. Verjelo ji je, da je sama videla, da so bile stopnice poledenele, in da je dopoldne tistega dne na njih tudi sama padla, padla pa je tudi neka druga ženska, čeprav njen padec in padec druge ženske ni izkazan. Izpoved priče M. S. ni verodostojna, ker je tožnik izpovedal, da stopnice v dopoldanskem času, ko je šel na občni zbor gasilcev, niso bile poledenele in zasnežene, temveč so bile normalno prehodne, in ker tudi iz gradbenega dnevnika tretje toženke izhaja, da je bil ves led na relevantnem območju očiščen. Padec tožnika na poledenelih stopnicah sta potrdili priči S. K. in P. M. R., ki nista bili prisotni ob škodnem dogodku, temveč sta izpovedovali le o tem, kar jima je povedal tožnik. Priča M. H. je izpovedal, da je bilo sporno stopnišče soljeno z mešanico soli in peska v petek popoldne, to je 20.1.2006. Tudi priča M. B. je izpovedal, da so 20.1.2006 posipali tudi na spornih stopnicah ter da so bile te očiščene v celoti. Iz poročila o vremenu ARSO izhaja, da so beležili rahle padavine iz noči 21.1.2006 do ranih jutranjih ur 22.1.2006 v višini 0,1 mm. Da je bilo vreme brez posebnosti so izpovedale tudi priče M. H., M. B. in D. L.. Po izpovedi M. H. bi bili v primeru nekvalitetne izvedbe del oziroma potrebe po dodatnem čiščenju opozorjeni s strani nadzornice, vendar opozorila niso prejeli, prav tako ni bilo reklamacij s strani prebivalcev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je izvajalec opustil čiščenje, saj dodatno čiščenje in posipanje ni bilo potrebno. O potrebi po dodatnem čiščenju tretja toženka ni bila obveščena niti s strani nadzornice niti s strani občanov. Stopnice so narejene protizdrsno in čeprav so strme in dolge 2 metra, njihova nevarnost ne odstopa od povprečja, zato niso podane predpostavke objektivne odgovornosti. Tožnik bi padec lahko preprečil, če bi hodil s skrbnostjo, ki se zahteva glede na letni čas in vremenske razmere. Pri odmeri višine premoženjske škode je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Nepravilno je uporabilo termin izgubljeni dobiček, čeprav je dejansko odločalo o izgubljenem zaslužku. V zvezi z višino odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka se je oprlo na izpoved tožnika in določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, s plačilnimi listi pa tožnik višine osebnega dohodka pred nezgodo in v času bolniškega staleža ni izkazal. Ker je kljub temu tožniku priznalo pavšalno zatrjevano izgubo na zaslužku, je kršilo določbe materialnega prava, saj je na tožniku dokazno breme glede škode. Poleg tega se ne da preizkusiti, ali so v zatrjevanem znesku 1.368,00 EUR neto upoštevani tudi stroški malice in potni stroški, do povračila katerih oškodovanec v času bolniškega staleža ni upravičen. Izrek o stroških je v nasprotju z obrazložitvijo, saj je v izreku odločeno, da je prva toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v znesku 2.314,41 EUR, v obrazložitvi pa je navedeno, da morajo prva toženka, druga toženka in tretja toženka povrniti tožniku njegove pravdne stroške v celoti.

3.Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tudi druga toženka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da po stališču sodne prakse postanejo stopnice nevarna stvar zaradi opustitve njihovega imetnika, ker jih ni očistil ali kako drugače zavaroval pred spolzkostjo, sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, kakšne so bile opustitve lastnika stopnic oziroma njegovega pogodbenega izvajalca, zaradi katerih so stopnice postale nevarna stvar. Tožnik je izpovedal, da je popoldan, ko je šel na občni zbor gasilcev, šel po istih stopnicah, ki so bile normalne, le malo mokre. Iz poročila o vremenu ARSO z dne 18.6.2010 in zadnje strani sobotnega Dela z dne 21.1.2006 izhaja, da je bilo napovedano delno jasno vreme s temperaturami od -8°C (zjutraj) in 2°C popoldne, opazovalec v Škofji Loki pa je beležil rahle padavine iz noči 21.1.2006 do ranih jutranjih ur v višini 0,1 mm. Priča M. H. je izpovedal, da so sporno stopnišče solili v petek (ko naj bi bil občni zbor gasilcev in ko naj bi se zgodil škodni dogodek), čeprav tožnik trdi, da se je škodni dogodek zgodil 21.1.2006, ko je bila sobota (iz njegove izpovedi pa izhaja, da v soboto na P. ni mogel iti). Priča M. H. je še izpovedal, da so posipali z mešanico soli in peska, kar je bolje, kot če bi posipali samo sol, in da s strani nadzornice na občini Škofja Loka D. L. v dneh pred in po škodnem dogodku niso bili obveščeni, da je potrebno dodatno posipanje. Enako je izpovedal tudi M. B.. Iz izpovedbe priče D. L. izhaja, da je opravljala redne kontrole opravljenega dela in tudi nenapovedane kontrole ob vikendih, kar je potrdil M. H., tisti vikend pa kontrole ni delala, ker je bilo vreme suho, toplo in sončno. V kolikor so bile ponoči rahle padavine, je bila morebitna povečana spolzkost stopnišča normalna posledica, ki se pričakuje, zato takšno stopnišče ni nevarna stvar. Ni mogoče pričakovati, da bi ob tako rahlih padavinah v nočnem času, ko je bilo stopnišče čez dan normalno, bil potreben nadzor zaposlene na občini oziroma čiščenje s strani izvajalca. Padca tožnikove žene in še ene ženske ni mogoče pripisati opustitvi druge toženke ali njenega pogodbenega izvajalca, saj je bilo stopnišče po izpovedi tožnika čez dan normalno.

4.Pritožbi nista utemeljeni.

5.V našem odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, zato je objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba utesnjujoče razlagati. Osnovno izhodišče je, da je nevarna tista stvar oziroma dejavnost, ki predstavlja povečano nevarnost nastanka (znatne) škode za okolico. Objektivna odgovornost mora biti pridržana le za tiste primere nevarnosti, ki jih kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter pri katerih kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka navadno kar obsežne škode (ne pa za običajne nevarnosti, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni). Poledenele stopnice (na prostem) ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna, in tudi ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče hojo po njih ovrednotiti kot nevarno dejavnost. Če postanejo stopnice spolzke oziroma poledenele, ker so izpostavljene takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, tako ne moremo govoriti o učinkih nevarne stvari. Takšne stopnice postanejo nevarne zaradi opustitve njihovega imetnika. V tem primeru ni podana objektivna odgovornost iz drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč krivdna odgovornost iz prvega odstavka 131. člena OZ.

6.Iz trditvene podlage tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnik padel na poledenelih stopnicah. Drugi toženki in tretji toženki je očital opustitev čiščenja stopnic in opustitev postavitve opozorilne table pred stopnicami. Poledenele stopnice je pravno opredelil kot nevarno stvar, vendar to še ne pomeni, da krivdne odgovornosti ni zatrjeval, kot to zmotno meni prva toženka v pritožbi. Pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka določijo zatrjevana dejanska podlaga, ne pa pravna podlaga oziroma pravna kvalifikacija pravdnih strank, na katero sodišče ni vezano. Ker poledenele stopnice ne predstavljajo nevarne stvari, ni podana objektivna odgovornost, zatrjevane opustitve dolžnega ravnanja druge toženke in tretje toženke pa narekujejo presojo, ali je podana njuna krivdna odgovornost.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku dne 21.1.2006 okoli 21.00 ure zdrsnilo na poledenelih stopnicah imenovanih „Pekel“. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo dne 21.1.2006. in ne 20.1.2006, kot to v pritožbi namiguje druga toženka. Okoliščina, da je tožnik ob svojem zaslišanju več kot tri leta po škodnem dogodku zamešal dneve (glede tega, ali se je škodni dogodek zgodil v petek ali v soboto), pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma glede ugotovljenega datuma škodnega dogodka, še posebej ne zato, ker ni jasno, zakaj (na podlagi katerih dokazov) druga toženka v pritožbi navaja, da je občni zbor gasilcev potekal 20.1.2006. Da so bile stopnice poledenele, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedi tožnika ter prič M. S., S. K. in P. M. R.i. Navedene priče res niso bile prisotne pri dogodku, vendar so bile s tožnikom v stiku takoj oziroma kmalu po škodnem dogodku, zato okoliščina, da je tožnik kot vzrok za padec glede na njihove izpovedi vsem trem navedel poledenele stopnice oziroma led, po mnenju pritožbenega sodišča kaže na verodostojnost tožnikove izpovedi. Ni mogoče slediti pritožbenemu očitku prve toženke, da priča M. S. ni verodostojna, ker je izpovedala, da je tudi sama videla, da so bile stopnice poledenele in da je na njih dopoldne tudi sama padla, medtem ko iz izpovedi tožnika izhaja, da stopnice dopoldne niso bile poledenele, in ker iz gradbenega dnevnika izhaja, da je bil ves led na relevantnem območju očiščen. Tožnik je namreč izpovedal, da je šel po stopnicah na občni zbor gasilcev popoldne in ne dopoldne, ko je tam na ledu padla priča M. S. Poleg tega se zapis v gradbenem dnevniku, na katerega se sklicuje prva toženka v pritožbi, nanaša na 20.1.2006, to je dan pred škodnim dogodkom. Da je bilo stopnišče v času okoli 21.00 ure, ko je tam padel tožnik, poledenelo, kot to trdi tožnik, se je sodišče prve stopnje upravičeno prepričalo tudi na podlagi Poročila o vremenu ARSO, iz katerega izhaja, da je bilo za dne 21.1.2006 napovedano delno jasno vreme s temperaturami od -8ºC zjutraj do 2ºC popoldne, pri čemer je opazovalec v Škofji Loki beležil rahle padavine iz noči 21.1.2006 do ranih jutranjih ur dne 22.1.2006 v višini 0,1 mm.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na poledenelih stopnicah v enem samem dnevu padli trije ljudje, zato je zaključilo, da so bile poledenele stopnice, na katerih je padel tožnik, nevarna stvar in je podana objektivna odgovornost druge toženke in tretje toženke. Kot že pojasnjeno, je takšen materialnopravni zaključek zmoten. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so bile stopnice poledenele, ker tretja toženka, ki je bila na podlagi sporazuma za izvajanje letnega in zimskega vzdrževanja javnih površin kot izvajalec odgovorna za njihovo čiščenje, ledu oziroma snega dne 21.1.2006 ni odstranila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da s tem, ko je tretja toženka dne 20.1.2006 solila stopnišče, kidala sneg in odstranila led, ob ugotovljenih vremenskih razmerah z jutranjimi in nočnimi temperaturami pod ničlo, dnevnimi pa nad ničlo ter z rahlimi padavinami, dolžnemu ravnanju še ni zadostila, temveč bi morala tako ravnati tudi naslednjega dne 21.1.2006. Ob ugotovitvah, da tretja toženka 21.1.2006 ob zgoraj opisanih vremenskih razmerah, v katerih je nastanek ledu povsem mogoč, stopnišča ni očistila, tožniku pa je na poledenelih stopnicah spodrsnilo in je utrpel škodo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ, zato je podana krivdna odgovornost druge toženke in tretje toženke kot izvajalca. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj se druga toženka kljub sklenjeni pogodbi s tretje toženko ni razbremenila odgovornosti, temveč je solidarno odgovorna za škodo, ki je nastala zaradi opustitve vzdrževanja javnih površin. Ker sta imeli druga toženka in tretja toženka svojo odgovornost zavarovano pri prvi toženki, je utemeljen tudi tožbeni zahtevek proti prvi toženki.

9.Glede na pavšalno pritožbeno navedbo prve toženke, da bi tožnik lahko padec preprečil, če bi hodil s skrbnostjo, ki se zahteva glede na letni čas in vremenske razmere, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni povzročil škode in tudi ni prispeval k njenem nastanku v smislu 171. člena OZ. Glede na to, da je bil primerno obut in da se z izbiro poti po stopnicah ni bolj izpostavljal nevarnosti kot če bi šel po cesti, mu neskrbnega ravnanja ni mogoče očitati.

10.Pritožbeno sodišče je preizkusilo še odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za povrnitev materialne škode, saj se prva toženka izrecno pritožuje le zoper odmero odškodnine za materialno škodo (druga toženka pa višine odškodnine ne izpodbija). Drži pritožbena navedba prve toženke, da je tožnik dejansko vtoževal izgubljeni zaslužek in ne izgubljenega dobička, kot je to nepravilno zapisalo sodišče prve stopnje. Uporaba napačnega pravnega termina ob jasnem tožbenem zahtevku na povračilo izgubljenega zaslužka ter ugotovljenih dejstvih, da je tožnik v času bolniškega staleža od 23.1.2006 do 26.5.2006, to je 4 mesece, prejemal le 80% osebnega dohodka, ki je sicer znašal 1.368 EUR neto, ne vpliva na siceršnjo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek na povračilo 667,68 EUR (166,92 EUR mesečno) utemeljen na podlagi prvega odstavka 174. člena OZ, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. V ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel izgubo na zaslužku v navedeni višini, pritožbeno sodišče nima pomisleka, saj temelji na prepričljivi izpovedi tožnika. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne pozna dokaznih pravil, saj v skladu s 8. členom ZPP o dokazanosti dejstev sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Iz izpovedi tožnika tudi jasno izhaja, da predstavlja znesek 1.368 EUR tožnikov neto osebni dohodek, v katerega malica in potni stroški niso vključeni.

11.Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, na katerega opozarja prva toženka v pritožbi, je bilo odpravljeno s popravnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 1.4.2011.

12.Po povedanem je pritožbeno sodišče obe pritožbi (prve toženke in druge toženke) kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Ker prva toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Druga toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.