VSRS Sodba X Ips 452/2010

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Agencije RS za okolje z dne 12. 5. 2009. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavezanki (revidentki) za leto 2008 odmeril vodno povračilo za A., d. o. o., v znesku 148.475,34 EUR (1. točka izreka). Ugotovil je, da so bile zavezanki za leto 2008 zaračunane akontacije v znesku 148.475,34 EUR, da je znesek odmerjenega vodnega povračila enak zaračunanim akontacijam, da je zavezanka za leto 2008 vplačala 148.475,34 EUR in z vplačili poravnala zaračunane akontacije, ter s tem tudi odmerjeno vodno povračilo (2. in 3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo z dne 14. 7. 2009 revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, strinja se tudi z razlogi izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbe 55., 124. in 125. člena Zakona o vodah – ZV-1 (Ur. l. RS, št. 67/2002 do 57/2008), določbe 5., 6., 9., 10., 12. in 14. člena Uredbe o vodnih povračilih (Ur. l. RS, št. 103/2002 in 122/2007, v nadaljevanju Uredba) in Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2008 (Ur. l. RS, št. 22/2008, v nadaljevanju Sklep).

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1 v zvezi z tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče se ni opredelilo do vseh tožbenih navedb, izpodbijana sodba je pomanjkljivo obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. V obširnih revizijskih navedbah zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, in sicer Uredbe, ki naj ne bi bila v skladu s 124. členom ZV-1, in posledično Sklepa. Vlada RS namreč sklepa za leto 2008 ni sprejela v za to predvidenem roku, čeprav jo je Uredba k temu zavezovala. Zato za obdobje “od 1. 3. 2008 do 5. 3. 2008, ni podlage v predpisu za določitev vodnega povračila, to pa pomeni, da tudi ne enega od elementov, ki je pomemben za odmero vodnega povračila. Z določitvijo obveznosti plačila vodnega povračila na podlagi Uredbe in Sklepa je bilo nedopustno poseženo v 2., 3., 14., 67., 74., 87., 120., 147. in 153. člen Ustave RS. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in s tožbo izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo revizijskih stroškov.

4V odgovoru na revizijo tožena stranka meni, da vložena revizija ni utemeljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K I. točki izreka:

5Revizija ni utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revidentka v reviziji sicer ni navedla nobenih razlogov za dovoljenost revizije. Ker pa je bila v obravnavani zadevi pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revidentka pa je tako v tožbi kot v reviziji označila vrednost spornega predmeta (pct. 148.475,34 EUR), ki presega znesek 20.000 EUR, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi izkazan razlog za dovoljenost revizije iz 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni utemeljen.

9Pravno podlago za plačilo vodnega povračila daje ZV-1, ki v prvem odstavku 124. člena določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. V petem odstavku istega člena ZV-1 določa, da Vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe vode, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Vodno povračilo je torej odmena za uporabo vode glede na obseg, ki ga določa vodna pravica, pri čemer na višino povračila vplivajo tudi kriteriji iz petega odstavka 124. člena ZV-1.

10Vlada je na podlagi petega odstavka 124. člena ZV-1 sprejela Uredbo, ki določa, da plačujejo zavezanci vodno povračilo med letom v obliki mesečnih akontacij (14. člen), odmeri pa se na podlagi napovedi za plačilo vodnega povračila, ki mora biti vložena do 31. 1. tekočega leta za preteklo leto (10. člen), morebitna razlika med z akontacijo plačanim zneskom vodnega povračila med letom in zneskom vodnega povračila, odmerjenim z odločbo, pa se mora plačati ali vrniti v 60 dneh po dokončnosti odločbe (14. člen). Način določanja višine vodnega povračila ureja Uredba v 5. členu tako, da določa merila za določitev višine vodnega povračila. Na podlagi 8. člena Uredbe Vlada do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto določi ceno za osnovo vodnega povračila za rabo vode iz 6. člena Uredbe.

11V obravnavanem primeru je bilo zavezancu (revidentki) vodno povračilo za leto 2008 odmerjeno v skladu z določili 5., 6. in 9. člena Uredbe, in sicer na podlagi podatkov iz vložene napovedi za plačilo vodnega povračila in ob upoštevanju Sklepa, s katerim je Vlada določila ceno za osnove vodnega povračila.

12Revizijski ugovor, da Uredba ne upošteva vseh z ZV-1 določenih kriterijev, ki bi lahko vplivali na določitev višine obveznosti in da spreminja zakonsko ureditev, ni utemeljen. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da so zakonske podlage iz prvega in petega odstavka 124. člena ZV-1 upoštevane v 5. členu Uredbe.

13Po prvem odstavku 5. člena Uredbe je osnovno merilo letni obseg rabe vode, ki jo določa vodna pravica. Uredba namreč določa (prvi odstavek 5. člena), da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jo določa vodna pravica. V naslednjih dveh odstavkih je to osnovno merilo dopolnjeno z meriloma, ki naj zagotovita, da bodo v višini vodnega povračila upoštevane geografske, socialne in gospodarske značilnosti območja. V drugem odstavku 5. člena namreč Uredba določa, da se v primerih, če je obseg rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč odvisen od letne razpoložljivosti vodnega dobra, višina vodnega povračila iz prvega odstavka zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Po tretjem odstavku istega člena pa se višina vodnega povračila iz prvega odstavka, v primerih, če je obseg rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom rabe in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Geografske značilnosti območja se tudi po presoji Vrhovnega sodišča odražajo v stanju letne razpoložljivosti vodnega dobra, socialne in gospodarske značilnosti območja pa so upoštevane v tretjem odstavku, ki višino vodnega povračila določa v odvisnosti od načina rabe končnega uporabnika, torej glede na potrebe prebivalstva in gospodarstva po električni energiji na tem območju. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je že iz navedenih določb Uredbe razvidno, da so v njih upoštevane konkretne okoliščine na strani končnega uporabnika, in tudi značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica, ki vplivajo na višino vodnega povračila in jih je treba ugotoviti v postopku odmere. Ob upoštevanju navedenega ni utemeljen revidentkin ugovor, da Uredba plačilo vodnega povračila v tem delu ureja mimo ZV-1 in da je zato ni mogoče uporabiti.

14Vrhovno sodišče se iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tudi določbe 6. in 9. člena Uredbe, na katere se sklicuje izpodbijana odločba tožene stranke, ne uvajajo novih ali drugačnih kriterijev za izračun vodnega povračila, ki ne bi imel podlage v določbah 124. člena ZV-1. Uredba v 6. členu določa, da je osnova za obračunavanje vodnega povračila za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni: potencialna energija vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike v skladu s pridobljeno vodno pravico, izražena v MWh. Iz navedene določbe izhaja, da je tudi osnova vodnega povračila v primeru proizvodnje elektrike v hidroelektrarni vezana na obseg pridobljene vodne pravice. V 9. členu pa Uredba določa, da se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena Uredbe zavezancu obračuna vodno povračilo za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni v višini zneska za letno količino energije razpoložljivega gravitacijskega potenciala vode v skladu s pridobljeno vodno pravico. V povezavi z 8. členom Uredbe pa to, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, pomeni, da je znesek vodnega povračila enak zmnožku letnega obsega vode, ugotovljenega na podlagi meril iz 5. člena Uredbe in izraženega kot osnova v Mwh, ter cene za osnovo. Glede na navedeno ni utemeljen revidentkin ugovor, da Uredba vsebinsko spreminja zakonske podlage za določitev višine obveznosti iz naslova vodnih povračil.

15Upoštevajoč navedeno tudi niso, po presoji Vrhovnega sodišča, utemeljeni revidentkini ugovori o kršitvah določb Ustave, ki jih revidentka navaja v zvezi z zatrjevano neskladnostjo Uredbe z ZV-1.

16Na podlagi 8. člena Uredbe Vlada določi ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena Uredbe do 31. decembra tekočega leta za naslednje leto. Ni sporno, da Vlada Sklepa za leto 2008 ni sprejela v z Uredbo določenem roku (Sklep je bil objavljen v Uradnem listu 4. 3. 2008 in je začel veljati 5. 3. 2008) ter, da je bilo zavezancu vodno povračilo za leto 2008 odmerjeno (dne 12. 5. 2009) ob upoštevanju tega Sklepa. Res je tudi, da do uveljavitve Sklepa cena za osnove vodnih povračil za leto 2008 ni bila določena.

17Če v roku, ki ga določa Uredba, ni bila določena cena za osnovo vodnih povračil, to v tem primeru, ko gre za vsakoletno obveznost, ki izhaja že iz ZV-1, še ne pomeni, da imetnik vodne pravice ni dolžan plačati povračila za rabo vode in da Sklep ni zakonit, ker ni bil sprejet v skladu s pooblastili Vlade v Uredbi. Sklep (I.- 8. alineja) določa, da je cena za osnovo vodnega povračila za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni moči več kot 10MW za leto 2008: 1,2519 eura na Mwh potencialne energije vode, ki je razpoložljiva za proizvodnjo elektrike v skladu s pridobljeno vodno pravico. Enako ceno za osnovo vodnega povračila za rabo vode (za proizvodnjo elektrike v hidroelektrarni več kot 10 MW: 1, 2519 eura na Mwh) je določal tudi Sklep o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2007 (I.- 8. alineja). Ker je s Sklepom za leto 2008 določena zadevna cena enaka tisti, ki je veljala za predhodno obdobje, se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba za obdobje, ko cena ni bila določena (Sklep je začel veljati 5. 3. 2008) in je nastala pravna praznina, uporabiti tisto ceno za osnovo vodnega povračila, ki je veljala v predhodnem obdobju in je v tem primeru enaka tudi za leto 2008.

18Neutemeljen je uveljavljeni revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi z 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

19Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

20Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

21Revidentka z revizijo ni uspela, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.