UPRS sklep I U 641/2010

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke za podaljšanje roka za izvršitev ukrepov, navedenih v odločbi tožene stranke št. 06117-15/2006 z dne 2. 4. 2007.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka pravnemu predniku tožeče stranke družbi A., d.o.o. - v likvidaciji (zavezanka) dne 2.4.2007 izdala odločbo št. 06117-15/2006, s katero je bilo odločeno, da mora navedena družba na lokaciji ..., po izdelanem programu ukrepov za zmanjšanje emisij snovi v zrak iz srednje kurilne naprave, izvesti sanacijo srednje kurilne naprave. Sanacija je bila določena s programom ukrepov, izdelanim dne 27. 3. 2007, ki ga je zavezanka predložila inšpekciji za okolje. Zavezanki je bilo tudi naloženo, da uskladi emisije snovi v zrak iz srednje kurilne naprave z zakonsko določenimi emisijskimi vrednostmi za srednje kurilne naprave in da po končanih sanacijskih ukrepih opravi meritve emisij snovi v zrak iz kurilne naprave ter da poročilo posreduje na ... Rok, naveden v odločbi (30. 9. 2007), je bil na prošnjo zavezanke podaljšan do 31. 12. 2008. Ker je po oceni tožene stranke pristop tožeče stranke k reševanju problematike zmanjševanje emisij v zrak iz kurilne naprave na lokaciji ... tako glede načrta, kot tudi roka reševanja, neustrezen in ni utemeljen v predpisu, razlogi za podaljšanje roka niso upravičeni. Pri odločitvi je tožena stranka upoštevala tudi dejstvo, da emisije snovi v zrak iz obstoječe srednje kurilne naprave na lokaciji v ... presegajo zakonsko predpisane vrednosti emisije snovi v zrak, zaradi česar tožeča stranka čezmerno obremenjuje okolje, kar pa glede na določbe Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 in naslednji, v nadaljevanju ZVO-1) in Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (Uradni list RS, št. 34/2007 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) ni dopustno.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil in se skliceval na razloge, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa. Dodal je še, da pritožba zoper odločbo z dne 2. 4. 2007 ni bila vložena in je odločba postala dokončna in pravnomočna. Zato stališče tožeče stranke o napačni uporabi predpisov (Uredbe) glede določenega roka iz navedene odločbe ni upošteven.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se po 1. alinei 2. odstavka 23. člena Uredbe rok za prilagoditev obratovanja srednje kurilne naprave, ki na dan uveljavitve Uredbe obratuje več kot 20 let, izteče 2. 11. 2014. Ker so bile s prenosom poslovne dejavnosti od zavezanca za sanacijo kurišč – B. d.d. na tožečo stranko prenesene tudi kurilne naprave in ker je s tem prenosom postala tudi zavezanec za ureditev kurilnih naprav, mora imeti možnost, da se na podlagi novo nastalih razmer določijo novi roki izpolnitve. Nezadostno opredeljena je tudi pravna podlaga za izpodbijani sklep. Ocena tožeče stranke, da je pristop tožene stranke k reševanju problematike zmanjševanja emisij snovi v zrak iz kurilne naprave na lokaciji ... tako glede načrta, kot tudi roka reševanja neustrezen, ni utemeljena. Navedena ocena je zgolj pavšalna in posledično tudi napačna. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da emisije snovi v zrak iz obstoječe srednje kurilne naprave na lokaciji v ... presegajo zakonsko predpisane vrednosti emisij. Pri tem pa ne navede, kakšne so dejanske vrednosti omenjenih emisij ter na kakšen način in kje je pridobila podatke, na katerih utemeljuje svojo ugotovitev. Izpodbijanega sklepa v tem delu zato ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugodi vlogi tožeče stranke ter tožniku določi nov rok izpolnitve do 2. 11. 2014, oziroma podrejeno, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče naj toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil njeno vlogo za podaljšanje roka za izvršitev ukrepov, navedenih v odločbi prvostopenjskega organa z dne 2.4.2007, ki je bil podaljšan se sklepom tega organa z dne 10.1.2008.

Rok za izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe - izvršilnega naslova, s katero je odločeno o zadevi, ki je bila predmet postopka, kakršen je tudi v tej zadevi obravnavan rok, ni procesni rok, zato je sklicevanje upravnih organov na določbo 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) napačno, saj se ta nanaša le na podaljšanje procesnih rokov. Ta rok se namreč ne nanaša na opravljanje posameznih dejanj v postopku, temveč je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku in se nanaša na samo pravico oziroma obveznost, o kateri je odločeno z odločbo, in sicer obveznost izvesti sanacijo srednje kurilne naprave. Torej gre za materialni rok, katerega trajanje je v obravnavani zadevi v okviru meritornega odločanja o zadevi na podlagi določb 157. člena ZVO-1 in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji) določil za izdajo odločbe pristojni inšpekcijski organ. Zakon izrecno ne določa, da bi bilo takšen rok mogoče podaljšati. Pravilnost in zakonitost določitve takšnega roka, ki je sestavni del odločitve o upravni zadevi, pa je mogoče izpodbijati le v okviru pravnih sredstev zoper odločbo. Le ta pa, kot izhaja iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v obravnavanem primeru niso bila vložena.

Ker torej v tej zadevi obravnavanega roka ni možno podaljšati, saj zakon tega izrecno ne predvideva, s sklepom prvostopenjskega upravnega organa, s katerim je bila vloga tožeče stranke za podaljšanje roka zavrnjena, ni bilo poseženo v kakšno njeno pravico oziroma njen pravni položaj, kakršen izhaja iz pravnomočnega izvršilnega naslova.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, brez presoje tožbenih ugovorov.