VSK sklep I Ip 612/2010

Pritožbi upnika se delno ugodi, izpodbijani sklep se v 2. točki izreka spremeni tako, da bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku Okrožno sodišče v Novi Gorici, v ostalem se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 18.1.2010 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj in da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku, in sicer pred Okrajnim sodiščem v Kopru.

Zoper sklep se je pritožil upnik. V pritožbi navaja, da je dolžnik podpisal pogodbo kot zakoniti zastopnik in kot fizična oseba izročil kot solidarni porok 3 bianco menice. Menica je bila na podlagi menične izjave izdajatelja menice in pooblastila za izpolnitev in vnovčitve, vnovčena. Vnovčena je bila torej v skladu z meničnimi predpisi, ker pa je bila bianco menica, je morala vsebovati vse sestavine in biti v skladu z menično izjavo. Dolžnik v ugovoru zatrjuje samo, da ni sklenil pogodbe oziroma, da jo je kot zakoniti zastopnik in zato ne more odgovarjati za nastale obveznosti. Ta trditev je točna, saj je dolžnik kot zakoniti zastopnik S. d.o.o. podpisal posojilno pogodbo z dne 16.12.2005 in nato še aneks z dne 18.12.2006 ter naslednje anekse z dne 18.12.2006, 4.7.2006, 25.7.2007 in menično izjavo izdajatelja menice in pooblastila za izpolnitev menice. Iz menične izjave pa je razvidno, da so menice in menične izjave izključno v zvezi z navedeno pogodbo in aneksi. Menice in menična izjava so izdane za solidarno poroštvo po citiranih listinah za terjatev in za zagotovitev zavarovanja plačil. Zato je upnik menico tudi predložil na vnovčenje v višini 901.290,95 EUR. Menica je bila realizirana le v višini 3.385,61 EUR, razlika v znesku 897.905,34 EUR ni bila plačana. Dolžniku je povsem jasno, da mu je banka iz računa odtegnila vsa sredstva na podlagi menice. V izvršilnem predlogu je upnik označil verodostojno listino s številko 2, ki predstavlja menico in opisal pogodbo, na podlaga katere je bila izdana menica. Dolžnik zato neutemeljeno navaja, da ni porok in naj se ga v tej zvezi zasliši. Ugovor je bil neutemeljen, saj dolžnikovo zaslišanje ni potrebno. Menici dolžnik ne ugovarja. Ugovarja neutemeljeno temeljnemu pravnemu poslu, glede tega pa ne predloži dokazov. Ne ugovarja niti višini, niti ne ugovarja vnovčitvi menice ne po temelju ali kateremkoli drugem dovoljenem pravnem razlogu za menični ugovor. Sicer bi bilo v primeru utemeljenosti ugovora pristojno Okrožno sodišče v Celju, glede na izdajatelja menice.

Pritožba je le delno utemeljena.

Drži pritožbena navedba, da je upnik v obrazcu za predlog za izvršbo označil verodostojno listino s kataloško številko 2, ki je po Navodilu za izpolnjevanje obrazca za predlog za izvršbo (Ur.l. RS, št. 121/2007) kataloška številka za menico in ček s protestom in povratnim računom. Pri oznaki podatkov o verodostojni listini pa je zapisal "po sklenjeni posojilni pogodbi S. d.o.o. z dne 13.1.2010«. Isto Navodilo pa glede oznake zahtevka s podatki o verodostojni listini jasno določa, da je treba v to rubriko vpisati podatek na način, da bo dolžniku čim bolj nedvoumno jasno, za katero verodostojno listino gre. Če se ne terja celotnega zneska, kot izhaja iz verodostojne listine, pa poleg oznake navesti še, da gre »za delno plačilo ali zmanjšani znesek« ipd.

V konkretni zadevi obrazec za predlog za izvršbo v rubriki »oznaka zahtevka« ni bil izpolnjen v skladu s tem Navodilom. Kataloška številka verodostojne listine in opisna označitev verodostojne listine se nista ujemali. V opisni označitvi verodostojna listina sploh ni bila navedena, saj je upnik v tem delu označil posojilno pogodbo, za katero v pritožbi trdi, da je bila za zavarovanje terjatve iz te posojilne pogodbe s strani dolžnika izdana menica. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi takšnih podatkov, oporekal terjatvi, navedeni v opisnem delu označbe. Trdil je, da z upnikom ni sklenil posojilne pogodbe, kar sledi že iz samega opisa upnika pri posojilni pogodbi. Ob tako izpolnjenem obrazcu dolžniku ni mogoče očitati, da bi moral upoštevati kataloško številko. Za dolžnika je brez dvoma pomembnejša opisna označitev verodostojne listine, kot navedba kataloške številke. Ker se je oprl na opisni podatek, njegovemu ugovoru ni mogoče odreči obrazloženosti, saj je navedel dejstva, s katerimi je ugovor utemeljil. Pojasnil je, da ni bil stranka posojilne pogodbe in predlagal je dokaz za to trditev. Dolžnikov ugovor je s tem izpolnjeval vse kriterije obrazloženosti iz prvega odstavka 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in mu je sodišče prve stopnje zato moralo ugoditi ter na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ sklep o izvršbi razveljaviti v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo v primeru utemeljenosti ugovora sodišče odločiti, da je pristojno za reševanje tega spora Okrožno sodišče v Celju. V predlogu za izvršbo upnik ni navedel, da je v primeru dolžnikovega ugovora dogovorjena krajevna pristojnost, zato bo zadevo obravnavalo splošno krajevno pristojno sodišče, to je sodišče, na območju katerega ima toženec stalno prebivališče (prvi odstavek 47. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker je toženčevo prebivališče v I., vrednost spornega predmeta pa znaša 897.905,34 EUR, pa je to Okrožno sodišče v Novi Gorici in ne Okrajno sodišče v Kopru, kot je zmotno odločeno v 2. točki izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu spremenilo sklep sodišče prve stopnje (tretji odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15 členom ZIZ), v ostalem delu pa je pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).