VSM sodba I Cp 46/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej v celoti glasi:
„Tožena stranka je dolžna v 15 (petnajstih) dneh plačati:
- prvemu tožniku 4.600,00 (štiri tisoč šeststo 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 do plačila,
- ml. drugi tožnici 3.500,00 (tri tisoč petsto 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 do plačila ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.503,70 (dva tisoč petsto tri 70/100) EUR od 14. 11. 2006 do 30. 6. 2008 in od zneska 1.545,80 (tisoč petsto petinštirideset 80/100) EUR od 1. 7. 2008 do 15. 9. 2010,
- tretji tožnici 4.600,00 (štiri tisoč šeststo 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 do plačila,
- ml. četrtemu tožniku 2.300,00 (dva tisoč tristo 00/100) EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2010 do plačila ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.086,40 (dva tisoč šestinosemdeset 40/100) EUR od 14. 11. 2006 do 30. 6. 2008 in od zneska 1.545,80 (tisoč petsto petinštirideset 80/100) EUR od 1. 7. 2008 do 15. 9. 2010,
- petemu tožniku 4.000,00 (štiri tisoč 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 do plačila in
- šesti tožnici 4.600,00 (štiri tisoč šeststo 00/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 do plačila ter
jim povrniti 4.506,92 (štiri tisoč petsto šest 92/100) EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.
V presežku se tožbeni zahtevki zavrnejo.“
II. Tožeča stranka je v 15 (petnajstih) dneh nerazdelno dolžna plačati toženi stranki 79,00 (devet in sedemdeset 00/100) EUR stroškov postopka s pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati: prvemu tožniku 6.800,00 EUR, ml. drugi tožnici 3.500,00 EUR, tretji tožnici 6.800,00 EUR, ml. četrtemu tožniku 2.300,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 do plačila ter petemu tožniku 6.000,00 EUR in šesti tožnici 6.800,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2006 do plačila ter jim povrniti 6.398,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe), v presežku glede tožbenih zahtevkov petega tožnika ter šeste tožnice in za presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od tožbenih zahtevkov tožnikov ter presežek vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov pa je zahtevke kot neutemeljene zavrnilo (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Najprej meni, da bi moralo sodišče slediti njenemu ugovoru zastaranja celotne odškodninske terjatve, v vsakem primeru pa je tožnikom neutemeljeno prisodilo visoke zneske odškodnin, nepravilno pa odločilo tudi v obrestnem delu glede prvega tožnika, ml. drugo tožnice, tretje tožnice in ml. četrtega tožnika ter šeste tožnice in o stroških postopka. Za ugovor zastaranja, ki je materialno pravni ugovor ne velja sistem prekluzije, če se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP in ne navaja nobenega novega dejstva. Če so bila dejstva potrebna za njegovo presojo, navedena s strani tožnikov in to celo v tožbi, kot je to bilo v konkretnem primeru, ko so tožniki dovolj substancirano škodo oziroma škodne posledice povečanega hrupa od tovornega prometa zatrjevali že v tožbi v obsegu zadnjih 5 let, pri čemer bi se sodišče o resničnosti navedenih trditev lahko prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja ZZV Maribor z dne 30. 1. 2008, o kakšnih prepozno navedenih dejstvih s strani tožene stranke v zvezi z ugovorom zastaranja ne more biti govora. Pri presoji začetka teka subjektivnega zastaralnega roka ni moč spregledati dejstva, da je že iz tožbenih trditev tožnikov jasno razvidno, da so ti zatrjevane škodne posledice zaradi hrupa od povečanega tovornega prometa, ki so jih doživljali kot duševne bolečine občutili najpozneje od leta 2002 in bi ob normalni skrbnosti lahko že takrat vložili odškodninske zahtevke oziroma tožbe. V tožbi so substancirano zatrjevali škodo, pri čemer so poudarili, da takšno stanje traja v tem obsegu že zadnjih 5 let in se je iz dneva v dan še povečevalo in poudarili, da vtoževano denarno odškodnino zahtevajo za obdobje zadnjih 5 let in za bodoče obdobje. Da je tožnikom nastala zatrjevana škoda tudi v obdobju 5 let pred vložitvijo tožbo v letu 2007 pa kaže tudi njihov predlog, da izvedenci ugotovijo jakost hrupa za obdobje od leta 2003. Na naroku so tožniki podali prilagojene izpovedbe. Tožniki so ves čas vedeli za povzročitelja škode, saj je splošno znano dejstvo, da so tranzitne ceste, med katere spada tudi cesta G1 – 3, v državni lasti. Zato že od začetka pri tožnikih ni moglo biti dvoma o tem, kdo odgovarja za zatrjevano škodo. Pomeni, da so oškodovanci (tožniki) izvedeli za škodo v letu 2002 (5 let od dneva vložitve tožbe), pri čemer je bilo z izvedencem ugotovljeno, da je v njihovi stanovanjski stavbi že v letu 2003 hrup presegel kritične vrednosti, kar pomeni, da so tožniki izvedeli za to škodo najpozneje v začetku leta 2003 in zato tožbe niso vložiti v okviru subjektivnega zastaralnega roka. Nadalje tožena stranka graja višino dosojenih odškodnin kot previsokih, pri čemer se sklicuje na judikate Vrhovnega in višjih sodišč (1). Nazadnje trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo obresti od 14. 11. 2006 prvemu tožniku in tretji tožnici, vsakemu od 6.800,00 EUR, ml. drugi tožnici od 3.500,00 EUR in ml. četrtemu tožniku od 2.300,00 EUR ter šesti tožnici od zneska 6.800,00 EUR od 20. 12. 2006, saj so tožbene zahtevke povišali, in sicer prvi tožnik od prvotnih 5,842,10 EUR na 6.800,00 EUR, tretje tožnica od prvotnih 6.259,40 EUR na 6.800,00 EUR in šesta tožnica od prvotnih 6.259,40 EUR na 6.800,00 EUR šele s pripravljalno vlogo z dne 30. 6. 2008, medtem ko sta ml. druga tožnica od prvotnih 2.503,70 EUR ter ml. četrti tožnik od prvotnih 2.086,40 EUR svoja tožbena zahtevka s pripravljalno vlogo 30. 6. 2008 znižala na 1.545,80 EUR, nazadnje pa 16. 9. 2010 na 3.500,00 oziroma na 2.300,00 EUR. Nazadnje graja še stroške postopka. Najprej se ne strinja, da je sodišče prve stopnje vsakemu tožniku posebej odmerilo oziroma priznalo stroške postopka pred združitvijo zadev, nadalje pa, da jim je neupravičeno priznalo stroške za vse ostale (razen za tretjo, peto in osmo) pripravljalne vloge, ki so bile za pravdo nepotrebne in so v njih tožniki ponavljali že povedano ter razpravljali o nebistvenih vprašanjih za pravdo ipd.... Tako jim je neupravičeno priznalo 325 točk za drugo, 400 točk za četrto in 20 točk za sedmo pripravljalno vlogo. Toženi stranki je za drugo fazo postopka po modifikaciji tožbenih zahtevkov priznalo le stroške v višini 1101 točk. V skladu z obrazložitvijo sodišča (sedmi odstavek na 8. strani sodbe) pa ji gre po 20 točk za četrto, peto, sedmo in deseto pripravljalno vlogo ter po 400 točk za osmo in deveto pripravljalno vlogo, 400 točk za udeležbo na naroku 16. 9. 2010 in 50 točk za urnino ter 50 točk za pregled sodbe in ugotovitev pravnomočnosti ter še za materialne stroške. Priglaša še pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena (glede višine odmerjene odškodnine in posledično odločitve o pravdnih stroških ter delno glede teka zakonskih zamudnih obresti), sicer pa pritožba ni utemeljena.

5Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev postopka v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako ne pritožbeno zatrjevanih kršitev postopka, ki jih zgolj pavšalno, brez konkretnih navedb zatrjuje tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter vsa za ta postopke pravnoodločilna dejstva ter na podlagi le-teh sprejelo pravilne materialne pravne zaključke o obstoju temelja odškodninskega zahtevka. Le pri odmeri višine odškodnine in delno glede teka zakonskih zamudnih obresti (ugotovljene zamude s strani tožene stranke glede na postavljene tožbene zahtevke) je napačno uporabilo materialno pravo, kar vse bo predmet nadaljnje obrazložitve. Pravilna pa je tudi odločitev, da zahtevki niso zastarali, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov kot jih navaja sodišče prve stopnje, ki pa na pravilnost in zakonitost odločitve niso vplivali.

O ugovoru zastaranja

6Ugovor sukcesivnega zastaranja odškodninskega zahtevka in posledične zavrnitve tožbenega zahtevka, ki ga v pritožbi ponovno podaja tožena stranka, ni utemeljen.

7Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo ugovoru toženke, ki ga je ta podala v vlogah z dne 21. 5. 2007 (v vseh kasneje združenih zadevah), v katerih je navedla zgolj, da „ugovarja triletni zastaralni rok, v katerem v smislu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarajo odškodninske terjatve“, in ki mu je sodišče sledilo ter dosodilo odškodnino za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe.

8Toženka je po prvem naroku za glavno obravnavno (4. 7. 2007), ki se je vršil dne 30. 5. 2007 in na katerem je bil izdan sklep, da se pravdne zadeve (P, P, P) združijo in se vodijo pod P , podala ugovor zastaranja, da v primeru sukcesivno nastajajoče bodoče škode začne teči zastaralni rok, ko dolžnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja ter je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod ter pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve in bo zato moralo sodišče ugotoviti kdaj so bili tožniki glede na normalen tek stvari gotovi, da bo nepremoženjska škoda nastala tudi v bodoče, kajti od tega trenutka je za morebitno bodočo nepremoženjsko škodo začel teči triletni subjektivni rok, pri čemer kot dokaz navede judikat t.j sodbo VS RS z dne 18. 12. 2002.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je prvi narok vršil dne 30. 5. 2007, toženka je podala ugovor zastaranja sukcesivno nastajajoče škode kasneje, zato je šteti, da je ugovor zastaranja (ki je materialne narave) pravočasen, ni pa utemeljen, saj se (ne)utemeljenost le-tega lahko ugotovi zgolj na podlagi dejanskih trditev stranke, pri čemer je tudi dokazno breme na strani stranke, ki takšen ugovor uveljavlja. Dejanskih trditev tožena stranka ni podala niti v vlogi z dne 4. 7. 2007, ko je prvič podala ugovor zastaranja sukcesivno nastajajoče škode, takrat se je (kot je razvidno iz zgornje obrazložitve) sklicevala zgolj nekonkretizirano z navedbo materialnega prava, ter veliko kasneje, in sicer v vlogi z dne 6. 9. 2010 (več kot tri leta za tem) postavila dejanske trditve. Ker toženka v zvezi z uveljavljenim ugovorom zastaranja sukcesivno nastajajoče škode v konkretnem primeru ni podala pravočasnih navedb o tem, zakaj so tožniki prepozni z uveljavljanjem škode, t.j. prve sukcesivno nastale škode in posledično vseh ostalih, niti o tem kdaj je vsak od tožnikov po njeni oceni zvedel za nastanek bodoče škode in povzročitelja, jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot prepozne in podane v nasprotju z določbo 286. člena ZPP ter v tej posledici je tovrstni ugovor zastaranja toženke zavrnilo kot neutemeljen.

10Sodišče druge stopnje ugotavlja, da stranki postopka kot tudi sodišče prve stopnje izhajajo iz predpostavke, da gre v danem primeru za sukcesivno nastajajočo nepremoženjsko škodo tj. za bodočo škodo, ki bo kontinuirano (sukcesivno) nastajala tudi v bodoče. Vendar pa je takšno stališče po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. V danem primeru ne gre za ti. bodočo škodo. Iz tožbenih trditev izhaja, da bo škoda trajala do izgradnje avtoceste (AC) na katero bo promet preusmerjen. Dejansko je škoda prenehala z izgradnjo AC dne 30. 8. 2008. Ugotoviti torej je, da je vsa škoda tožnikom nastala oz. jim je bila znana pred koncem postopka na prvi stopnji. Ne gre torej za bodočo (nepremoženjsko) škodo, saj slednja izvira iz zaključenega škodnega ravnanja tj. vsakokratnih imisij, povzročenih z vsakodnevnim prekomernim tranzitnim prometom, pri čemer tožniki zahtevajo odškodnino le za ta čas (in ne tudi za čas po prenehanju imisij)(2). Ker torej ne gre za bodočo nepremoženjsko škodo, za škodo ki bi kontinuirano nastajala tudi še v bodoče, je ugotoviti, da so brezpredmetni zaključki sodišča prve stopnje o tem, kdaj takšna vrsta škode zastara in zakaj v konkretnem primeru ni zastarala, s tem pa je odpadla potreba po odgovarjanju na vsa (obširna) pritožbena izvajanja v navedeni smeri.

11Zaradi vseh navedenih dejstev sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožnikov ob vložitvi tožbe ni zastaral, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov kot jih navaja sodišče prve stopnje ter je pritožba v tej smeri neutemeljena.

O višini odškodnine:

12Tožnikom je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS ter je kršitev te pravice urejena z odškodninsko odgovornostjo v tretjem odstavku 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo med pravno priznano in pravno nepriznano škodo. Tako je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošnokoristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Da je prišlo do nastanka takšne škode (ki običajne meje presega), je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru nedvomno ugotovilo in slednje tudi obsežno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo (ki mu pravdni stranki nista oporekali) je ugotovilo, da so bile pri tožnikih v letu 2004 in 2005 že presežene kritične vrednosti dnevnega in nočnega hrupa, v letih 2006 do 2008 pa presežene kritične vrednosti hrupa dan – noč in nočnega hrupa (kar pomeni, da je emisija hrupa iz leta v leto naraščala). Navedeno pomeni, da so bile v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe (od 18. 1. 2004) do dneva izgradnje avtoceste (30. 10. 2008) presežene kritične vrednosti hrupa, ki je izviral iz prometa na cesti, oddaljenega 4 metre od njihove hiše predstavlja obseg motenj in nelagodja, ki jih ni potrebno tolerirati, saj ne gre za normalne običajne meje kvarnih vplivov. Zato je pri tožnikih v posledici povečanega prometa prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja za čas 57 mesecev (4 leta in 9 mesecev). Zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja so tožniki trpeli duševne bolečine tj. psihično nelagodje (kot so motnje spanja in nenaspanost, ki so se navzven odražale v obliki nespočitosti, razdražljivosti, nezbranosti pri delu, poleg tega je bilo onemogočeno zračenje bivalnih prostorov, otežena komunikacija, gledanje televizije, poslušanje radia, gibanje okrog njihove stanovanjske hiše, … in podobno). Zaradi vseh teh dejavnikov so tožniki živeli v nezdravem življenjskem okolju, okolju, ki zaradi povzročenega hrupa nad dovoljenimi vrednostmi, ni zagotavljal normalnih bivalnih pogojev in je kvarno vplival na njihovo zdravje.

13Pri odmeri višine odškodnine sta pravnoodločilni dve dejstvi, in sicer oddaljenost bivališča tožnikov od regionalne ceste G1 – 3 in obdobje izpostavljenosti (z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma)(3). Bivališče tožnikov je bilo v neposredni bližini ceste, zgolj 4 metre vstran, kar pomeni, da je bila obremenjenost s hrupom visoka in kar je izkazano z izvedenskim mnenjem Zavoda za zdravstveno varstvo.

14Ob na prvi stopnji ugotovljenih dejanskih okoliščinah (ki pritožbeno niso izpodbijane in jih v izogib ponavljanju v celoti povzema pritožbeno sodišče), ki opredeljujejo stopnjo nastale škode iz navedene podlage pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila ml. drugi tožnici in ml. četrtemu tožniku odmerjena primerna odškodnina, tožnici v višini 3.500,00 EUR in tožniku v višini 2.300,00 EUR (to je toliko, kolikor sta oba vtoževala). Upoštevano je bilo, da je bila druga tožnica stara med 13 do 17 let, najprej učenka, nato pa dijakinja, torej ves čas s šolskimi obveznostmi, hrup pa je povzročal, da ni bila naspana, težje pa se je tudi učila. Četrti tožnik je bil star med 9 in 14 let, obiskoval je osnovno šolo, zaradi hrupa je enako kot druga tožnica težje izpolnjeval šolske obveznosti, saj je bil nenaspan, težje pa se je tudi učil. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da odškodnina obema navedenim ml. tožnikoma predstavlja pravično denarno odškodnino, zato je v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odškodnina za prvega tožnika ter tretje in šesto tožnico pa je odmerjena nekoliko previsoko, sodišče prve stopnje jo je vsem odmerilo v višini 6.800,00 EUR, medtem ko je petemu tožniku odmerilo odškodnino v višini 6.000,00 EUR. Navedene odškodnine nimajo podlage v materialnem pravu in tudi odstopajo od dosedanje sodne prakse. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bili tretja in šesta tožnica vso obdobje nenehno doma, prvi tožnik pa sicer v službi, vendar kot poklicni voznik zaradi prekomernega hrupa doma svojega dela ni mogel opravljati tako, kot če tega hrupa ne bi bilo (vožnja v nespočitem stanju in drugo), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je primerna odškodnina zanje, za vsakega v višini 4.600,00 EUR. Takšna odškodnina je primerljiva s sodno prakso, kot npr. tudi z v pritožbi izpostavljeno zadevo S., kjer je bilo prebivališče tožnikov oddaljeno od glavne ceste 1,7 metrov, prekomerne imisije pa so trajale v obdobju 56 mesecev, za petega tožnika, ki je bil sicer tudi celotno obdobje doma (upokojenec) in za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že slabše sliši, pa je primerna nekoliko nižja odškodnina, in sicer odškodnina v višini 4.000,00 EUR. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje prvemu tožniku ter tretje in šesti tožnici odškodnino znižalo iz 6.800,00 EUR na 4.600,00 EUR, medtem ko petemu tožniku iz 6.000,00 EUR na 4.000,00 EUR, v tem obsegu pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP).

O teku zakonskih zamudnih obresti:

15Glede na drugi stopnji spremenjeno višino odškodnine za prvega in petega tožnika ter tretje in šesto tožnico, ko prisojeni zneski za prvo, tretjo in šesto tožnike niso presegli zneska navedenega v predpravdnem odškodninskem zahtevku oziroma v tožbi (sedaj dosojeno 4.600,00 EUR), je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom z dnem 14. 11. 2006 (kar je razvidno iz prvega odstavka na strani 8 obrazložitve izpodbijane sodbe in kar pritožbeno ni izpodbijano), pravilna. Ml. tožnika sta svoja tožbena zahtevka po vložitvi tožbe dvakrat spremenila. Ob vložitvi tožbe je prva tožnica zahtevala 2.503,70 EUR, četrti tožnik pa 2.086,40 EUR, zato od navedenih zneskov tečejo zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po vložitvi predpravdnega zahtevka, od 14. 11. 2006 (sklicujoč se pri tem na razloge v prvem odstavku na strani 8 obrazložitve izpodbijane sodbe) pa do 30. 6. 2008, ko je bil za oba navedena mladoletna tožnika ponovno modificiran tožbeni zahtevek za vsakega na znesek 1.545,80 EUR. Od tega zneska za vsakega ml. tožnika tečejo zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2008 pa vse do zadnje modifikacije tožbenega zahtevka do dne 16. 9. 2010, ko je ml. druga tožnica postavila zahtevek 3.500,00 EUR, ml. četrti tožnik pa 2.300,00 EUR. Od obeh navedenih zneskov tečejo zamudne obresti od 16. 9. 2010 do plačila. V obsegu, ki se nanaša na tek obresti za škodo za odškodnino za oba ml. tožnika je pritožba utemeljena. Zato je v tem obsegu sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo z določitvijo teka obresti od vsakokrat vtoževanih zneskov odškodnine.

O pravdnih stroških:

16Sprememba odločitve na prvi stopnji je imelo za posledico spremembo odločitve o stroških ugotovljenih na prvi stopnji, glede na novi uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je moralo odločiti o stroških vsega postopka.

Postopek na prvi stopnji:

17Pritožba ne graja same višine odmere posameznih pravdnih stroškov in pa dejstva, da naj bi postopek potekal v dveh fazah, graja pa odločitev sodišča prve stopnje, da je določene stroške tožeči stranki priznalo neutemeljeno, ker katere vloge niso bile potrebne oziroma jih ni moč šteti za pripravljalne vloge, nazadnje pa graja tudi dejstvo, da v drugi fazi postopka toženi stranki niso bili priznani določeni stroški. Tovrstna pritožbena izvajanja tožene stranke niso utemeljena, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve te sodbe.

18Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil glede na spremenjeno odločitev (delno znižanje odškodnine) uspeh tožnikov v prvi fazi (zahtevanih skupno 29.210,40 EUR, prisojenih 23.600,00 EUR) 81% (uspeh tožene 19%), v drugi fazi postopka (zahtevanih 35.400,00 EUR, prisojenih 23.600,00 EUR) pa je bil uspeh tožnikov 67% (uspeh tožene 33%). Sodišče druge stopnje na podlagi ugotovljenih stroškov sodišča prve stopnje za tožečo in toženo stranko ter glede na spremenjen uspeh v prvi in drugi fazi ugotavlja naslednje: v prvi fazi postopka znašajo stroški tožeče stranke skupno 4.847,77 EUR, ker je uspela z 81% ji gredo stroški v višini 3.926,69 EUR, v drugi fazi so ji nastali stroški v višini 1.755,14 EUR, ker je uspela s 67% ji grede stroški v višini 1.175,94 EUR, skupno torej 5.102,63 EUR. Toženi stranki v prvi fazi postopka gredo stroški v višini 2.232,63 EUR:

- štirikrat odgovor na tožbo po 400 točk,

- štirikrat prva pripravljalna vloga po 400 točk,

- narok 30. 5. 2007 700 točk,

- druga pripravljalna vloga 525 točk, tretja pa 350 točk,

- materialni stroški 20 točk (2%) in 37,75 točk (1%),

skupno 4832,75 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.218,23 EUR, k temu pa je prišteti še 14,40 EUR kilometrine za 30. 5. 2007, in ker je uspela z 19% ji gredo stroški v višini 424,19 EUR, v drugi fazi so ji nastali stroški v višini 519,75 EUR, ker je uspela s 33%, ji gredo stroški v višini 171,51 EUR, skupno 595,71 EUR.

19Po tem, ko so se stroški tožeče in tožene stranke pobotali, ko se je od zneska priznanih stroškov tožeče stranke v višini 5.102,63 EUR odštelo stroški tožene stranke v višini 595,71 EUR, znašajo stroški postopka na prvi stopnji 4.506,92 EUR. Te stroške je dolžna tožena stranka plačati tožnikom. Odločitev temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona.

20Glede ostalih pritožbenih izvajanj v zvezi z odločitvijo o stroških postopka na prvi stopnji pritožba ni utemeljena. Toženka graja odločitev sodišče prve stopnje, ki je tožnikom (kot tudi toženki do združitve postopkov) priznalo stroške za vsak predpravdni zahtevek (šestkrat) in stroške za štiri tožbe (štirikrat) ter za prve pripravljalne vloge v teh tožbah posebej, ker tožniki niso enotni sosporniki imajo, ne glede na to, da so člani iste družine, pravico vložiti samostojno tožbo in so upravičeni do povrnitve takšnih, za pravdo potrebnih stroškov. Nadalje je nekonkretizirana tudi pritožbena graja toženke, da razen tretje, pete in osme pripravljalne vloge, vse ostale pripravljalne vloge (vloženih jih je bilo osem) za pravdo niso bile potrebne, saj so v njih tožniki zgolj ponavljali že povedano, razpravljali o nebistvenih vprašanjih za pravdo ipd... ter niso navedli ničesar, kar ne bi mogli že v ostalih potrebnih vlogah ali na narokih ter je zato tožnikom neopravičeno priznanih 525 točk za drugo, 400 točk za četrto in 20 točk za sedmo pripravljalno vlogo. Navedba, da te vloge niso bile potrebne, ker so v njih tožniki ponavljali že povedano ter nebistvena vprašanja za pravdo in podobno, zlasti pa niso navedli ničesar, kar ne bi mogli že v ostalih potrebnih vlogah, so povsem nekonkretizirane. Takšne neobrazložene trditve zato sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti. Ni pa dolžnost sodišča druge stopnje, da samo raziskuje ter primerja med seboj vložene pripravljalne vloge po njihovi vsebini in ugotavlja, kaj je že bilo povedano in kaj ni bilo povedano v postopku ter s tem v zvezi ali so bile te vloge utemeljene ali neutemeljene v smislu njihove potrebnosti in posledično stroškovne odločitve. Tožena stranka bi morala zato v zvezi s tem podati konkretne navedbe kaj je bilo ponavljano oziroma kaj je bilo v postopku v konkretnih pripravljalnih vlogah že povedano. Ker pritožbeni preizkus v tej smeri ni bil mogoč, pritožba ni utemeljena.

21V zvezi s pritožbenim izvajanjem o tem, da sodišče prve stopnje toženi stranki v drugi fazi postopka ni priznalo vseh točk, temveč ji je priznalo le stroške v višini 1101 točk, čeprav bi ji šlo v skladu z obrazložitvijo v sedmem odstavku na strani 8 izpodbijane sodbe po 20 točk za četrto, peto, sedmo in deseto pripravljalno vlogo, po 400 točk za osmo in deveto pripravljalno vlogo, 400 točk za udeležbo na naroku 16. 9. 2010 in 50 točk za urnino ter 50 točk za pregled sodbe in ugotovitev pravnomočnosti in še za materialne stroške, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili s strani sodišča prve stopnje za drugo fazo postopka toženi stranki (ne)priznani naslednji priglašeni stroški, ki so razvidni tudi iz priloženega stroškovnika (B6):

- šesta pripravljalna vloga 21. 10. 2008 je bila nepotrebna

- četrto, peto, sedmo in pripravljalno vlogo z dne 13. 9. 2010 je šteti kot obrazložen dopis in za vsako od teh vlog je priznanih po 20 točk po tretjem odstavku tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS št. 67/2003 s spremembami),

- pripravljalna vloga z dne 3. 9. 2010 400 točk

- udeležba na naroku 16. 9 .2010 400 točk ter urnina zanj 50 točk

- pregled sodbe in ugotovitev pravnomočnosti 50 točk

- prejem pregled izvedenskega mnenja, dopolnitev izvedenskega mnenja in obvestilo stranki 100 točk

- kilometrina 16. 9. 2010 14,40 EUR ter materialni stroški 2% od 1000 točk (20 točk) ter 1% nad 1000 točk (1 točka)

- skupno 1101 točka po 0,459 EUR kar znaša 505,35 EUR, s prištevkom kilometrine 14,40 EUR pa 519,75 EUR.

22Sodišče prve stopnje je glede na stroškovnik tožene stranke in drugo fazo postopka stroške tožene stranke pravilno odmerilo in obračunalo, zato je pritožba v tej smeri neutemeljena.

Stroški postopka na pritožbeni stopnji:

23Glede na to, da je tožena stranka s svojo pritožbo uspela s 27% (prerekala je celoten dosojeni znesek v višini 32.200,00 EUR, uspela pa z njegovim znižanjem na 23.600,00 EUR oziroma za 8.600,00 EUR).

24Stroški tožene stranke v postopku na pritožbeni stopnji, ki so bili potrebni in jih je sodišče druge stopnje priznalo so naslednji:

- sestava pritožbe 625 točk po tarifni številki 21/1 OT

- 2% iz naslova materialnih stroškov v višini 12,5 točk po drugem odstavku 13. člena OT

- skupno 637,5 točk oziroma 292,61 EUR.

Glede na to, da je tožena stranka uspela le s 27%, znašajo njeni stroški na pritožbeni stopnji 79,00 EUR in le-te je dolžna tožeča stranka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

25Stroški so bili odmerjeni v skladu s citirano odvetniško tarifo, ki je veljala do 1. 10. 2008, ko je stopil v veljalo Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), na podlagi prehodne določbe 41. člena ZOdvT po kateri se v postopkih začetih pred njegovo uveljavitvijo, nagrada in izdatki za storitve odvetnikov določijo po doslej veljavni OT. Postopek se je v tej zadevi začel z vložitvijo tožb z dne 18. 1. 2007 (ki so bile kasneje združene).

----------------------------------------------------------------------

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 409/2009, sodba II Ips 148/2007, sodba II Ips 940/2007, ...

Op. št. (2): Sodba VSRS II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2010.

Op. št. (3): VS RS sodba II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009.