VSRS Sklep II Ips 259/2010

Revizija se zavrže.

Vsaka stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna v petnajstih dneh plačati prvemu tožniku 3.750 EUR, drugi tožnici pa 2.900 EUR odškodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2009 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženka dolžna v petnajstih dneh plačati prvemu tožniku 5.000 EUR, drugi tožnici pa 4.000 EUR odškodnine, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2009 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 232/2010 z dne 13. 5. 2010 revizijo dopustilo glede višine odškodnine (sporno 2.350 EUR).

4Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava;

kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe navaja 1.250 EUR in 1.100 EUR, skupaj 2.350 EUR.

5Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija ni dovoljena.

7Stranke lahko vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), za njeno dovoljenost pa je pomembna (tudi) vrednost z njo izpodbijanega dela te sodbe. Tožnika sta formalna sospornika v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP.

V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora,

ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije,

določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.(1) Dodati velja, da se v konkretnem primeru pri ugotavljanju vrednosti revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne

sodbe ni moč opreti na izjemo iz (novega) petega odstavka 367. člena ZPP in vrednosti zahtevkov obeh tožnikov sešteti. V

obravnavani zadevi je namreč (še) sporno pravno vprašanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (odmerjene in prisojene vsakemu od tožnikov), ki že po naravi stvari ne more biti skupno za zahtevka obeh tožnikov.

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe(2) glede prvega tožnika tako predstavlja znesek 1.250 EUR, glede druge tožnice pa znesek 1.100 EUR.(3) Nobeden od teh zneskov ne presega praga iz četrtega odstavka 367. člena ZPP, zato revizija toženke ni dovoljena (primerjaj 374. člen ZPP) in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

8Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP).

V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP),

tožnika pa

svoje krijeta sama

zato, ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo za pravdo niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP)

.

---.---

Op. št. (1): Zakon sicer pravila o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta ne določa tudi za aktivno sosporništvo, vendar se morajo e

naki procesni položaji obravnavati enako

–

primerjaj sodno prakso Vrhovnega sodišča RS: sodba in sklep II Ips 345/2002 z dne 10. 4. 2003, sodba in sklep II Ips 456/2002 z dne 5. 6. 2003 ter sklep II Ips 116/2003 z dne 26. 2. 2004.

Op. št. (2): Pripomniti je treba, da se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

Op. št. (3): To sta razliki med odškodninama, prisojenima posameznemu tožniku s sodbo sodišča prve stopnje (zoper katero se toženka ni pritožila) in sodbo sodišča druge stopnje.