VSRS Sodba XI Ips 16880/2011-637

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 7. 4. 2011 zoper obdolženega M. D. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep vlagajo obdolženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve zunajobravnavnemu senatu v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi navajajo, da sklep zunajobravnavnega senata nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Opozarjajo, da izpodbijani sklep ne odgovarja na nobeno pritožbeno navedbo, temveč navaja le ustavne in zakonske dikcije relevantnih členov ter se „v izogib ponavljanju“ sklicuje na razloge preiskovalne sodnice.

6Standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča je drugačen od tistega, ki velja za prvostopenjsko odločbo. Tako ni nujno, da se pritožbeno sodišče izrecno opredeli do vseh pritožbenih navedb, zlasti tistih, ki za odločitev v zadevi niso bistvene. Prav tako ni potrebno, da pritožbeno sodišče ponavlja argumente prvostopenjske odločbe, če se z njimi strinja.(1) Standardu obrazloženosti drugostopenjske odločbe zadosti tudi v primeru, če iz obrazložitve izhaja, da se je s pritožbenimi očitki seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Če se pritožbeno sodišče ne opredeli do pritožbenih navedb, pa bi se moralo, je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka (prvi odstavek 395. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP), ki jo je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče upoštevati samo, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

7Iz povzetka pritožbenih navedb v sklepu zunajobravnavnega senata izhaja, da se je senat seznanil z relevantnimi pritožbenimi očitki, vendar se očitno, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, z njimi ni strinjal. Glede na to, da je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora natančno in izčrpno obrazložila, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je bilo mogoče sklepati o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami (tretji odstavek v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika; KZ-1), navedla pa je tudi dokazno gradivo, ki je bilo podlaga za posamezne ugotovitve, senat ni zagrešil očitane procesne kršitve, ko se je pri presoji teh vprašanj le pridružil razlogom preiskovalne sodnice, ne da bi jih ponovno povzemal. Ob dejstvu, da je natančnejša konkretizacija objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), razvidna že iz sklepa preiskovalne sodnice (str. 8-10 sklepa o odreditvi pripora), je obrazložitev sklepa zunajobravnavnega senata, ki je izpostavil (konkretiziral) le obsojenčevo brezposelnost in težo kaznivega dejanja, tudi glede obstoja pripornega razloga zadostna. Obdolženčevi zagovorniki sicer pravilno opozarjajo, da podatek o vloženih ovadbah zaradi suma storitve drugih istovrstnih kaznivih dejanj ne more biti podlaga za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti, vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča že ostale okoliščine (konstantno ukvarjanje s prodajo drog, prodaja drog kot vir zaslužka, nezaposlenost obdolženca, teža kaznivega dejanja, delovanje v organizirani hudodelski združbi) kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

8Ker vložniki v zahtevi ne pojasnijo, katere druge trditve in stališča v pritožbi naj bi ostala prezrta, Vrhovno sodišče tako nekonkretiziranega in splošnega očitka ni moglo preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer mora vložnik navesti, iz katerih razlogov vlaga zahtevo, ter razloge tudi konkretizirati.

C.

9Ker zatrjevana kršitev ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

----

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VS RS XI Ips 44415/2010-49/2010 z dne 22. 6. 2010.