VSL sklep I Cpg 328/2011, enako VSL sklep I Cpg 325/2011, VSL sklep I Cpg 327/2011 in VSL sklep I Cpg 329/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks in podredni predlog za odlog ali obročno plačilo sodnih taks.

Zoper navedeni sklep se je tožnik pravočasno pritožil, smiselno pa je uveljavljal pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ga oprosti plačila sodne takse.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je imel na dan 31. 12. 2010 60.033,44 EUR likvidnih sredstev na transakcijskem računu ter nepremičnine, terjatve in premičnine v vrednosti 1.263.304,86 EUR. Na podlagi teh podatkov je prvostopenjsko sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožnik likviden in torej zmožen plačati sodno takso v tem postopku. Šele v pritožbi namreč tožnik navaja, da je v znesku na transakcijskem računu zajet tudi del že izterjanih terjatev, ki so predmet ločitvene pravice in zato predstavljajo posebno stečajno maso. Kolikšen del unovčenih terjatev predstavlja posebno stečajno maso, pa ne pojasni. Upoštevaje navedeno in pritožbeno trditev, da predračun stroškov stečajnega postopka znaša 40.865,00 EUR, je torej mogoče zaključiti, da tožnik ni niti nelikviden in da zato ni pogojev niti za odlog ali obročno plačilo sodne takse, toliko bolj pa velja, da ni pogojev za oprostitev plačila sodne takse.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da so terjatve v višini 582.341,08 EUR in nepremičnine, katerih likvidacijska vrednost znaša 134.639,08 EUR predmet ločitvenih pravic in kot take predstavljajo posebno stečajno maso. Splošno stečajno maso tako predstavljajo stroji, oprema in zaloge, katerih likvidacijska vrednost znaša 114.780,00 EUR ter še neizterjane terjatve, glede slednjih pa navaja, da gre po večini za neizterljive (ker dolžniki niso solventni) in dvomljive terjatve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti pritožbene navedbe o posebni in splošni stečajni masi in izgledih za vnovčenje stečajne mase ne dajejo podlage za oprostitev plačila sodne takse. Pritožnik namreč ne pove, kolikšne so terjatve upnikov, ki so zavarovane z ločitvenimi pravicami. Ni namreč izključeno, da so te terjatve manjše od vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvenih pravic. Presežek tega vnovčenega premoženja namreč po poplačilu upnika z ločitveno pravico sestavlja splošno stečajno maso. Pritožnik tudi ne pojasni, v kakšni višini ima terjatve do insolventnih dolžnikov. Sicer pa bi vse te okoliščine moral pojasniti že v samem predlogu za oprostitev plačila sodne takse (4. odstavek 11. člena ZST-1). Brez navedbe relevantnih dejstev pa sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse ne more odločiti v prid predlagatelju.

Neupoštevno je tudi pritožbeno sklicevanje na obsežno sodno prakso, ki insolventne dolžnike oprošča plačila sodnih taks, sklicujoč se na sklepe prvostopenjskega sodišča, saj nobeden od teh sklepov ni bil predmet pritožbenega preizkusa. Zgolj dejstvo insolventnosti dolžnika pa še ne daje podlage za njegovo oprostitev plačila sodnih taks, sicer bi bila ta okoliščina predvidena v 10. členu ZST-1 kot z zakonom določena taksna oprostitev. V nasprotju z navedenim, zmotno uveljavljanim avtomatizmom za oprostitev plačila sodnih taks zaradi insolventnosti dolžnika – taksnega zavezanca namreč 4. odstavek 11. člena ZST-1 sodišču nalaga presojo tako premoženjskega, kot finančnega in likvidnostnega stanja stranke, ki taksno oprostitev predlaga.

Sodne takse v pravdnih postopkih v zvezi s stečajnim postopkom so del stroškov stečajnega postopka (355. člena ZFPPIPP), zato je že pojmovno izključeno sklepanje na oškodovanje upnikov zaradi plačila sodnih taks. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, pa tožnik ni uspel dokazati, da bo zaradi plačila sodne takse onemogočen potek stečajnega postopka.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, na ugotovljeno dejansko stanje pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).