VSL sodba I Cp 4738/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka (4. vrstica) tako spremeni, da se znesek 29,18 EUR nadomesti z zneskom 14,59 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 47859/2008 z dne 3. 9. 2008 v veljavi delno v razmerju do toženke S.M. in sicer glede zneska glavnice 19.022,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje do plačila in glede izvršilnih stroškov v znesku 29,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od četrtega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, v preostalem pa se izvršilni sklep razveljavi in je toženka dolžna plačati tožnici znesek glavnice 19.022,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2008 dalje do plačila ter znesek izvršilnih stroškov v višini 14,59 EUR vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od četrtega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Pod II. točko izreka je zaradi umika tožbe zoper toženca E.M. postopek v razmerju do toženca ustavilo, zaradi delnega umika tožbe zoper toženko S.M. glede zneska glavnice 19.022,82 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska glavnice od 17. 6. 2008 dalje do plačila je postopek v tem delu v razmerju do toženke ustavilo. Pod III. točko izreka je še odločilo, da je tožnica dolžna tožencu E.M. plačati njegove pravdne stroške v skupnem znesku 458,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, tožnica in toženka S. M. pa nosita vsaka svoje nadaljnje stroške tega pravdnega postopka.

Zoper ugodilni del iz I. točke izreka in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka S.M. iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sklicuje na prakso, ki je izoblikovala bianco menico, pri tem pa ne pojasni, ali gre za sodno prakso ali za prakso gospodarskih subjektov z vnaprej pripravljenimi tipskimi pristopnimi izjavami. V prodajni pogodbi z dne 13. 9. 2007 ni omenjeno zavarovanje oziroma poroštvo toženke, temveč je v njej zgolj predvidena možnost, da tožnica v bodoče ob dobavi zahteva dodatno zavarovanje z menico (5.2 člen), zato je šteti, da toženka za obveznosti iz prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007 ni prevzela poroštva in ni izročila menice. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora toženke, da je treba tipske pogodbe oziroma listine, kakršna je bianco menična izjava, obravnavati v smislu določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica je kot gospodarsko močnejši subjekt E.M. s.p. ponudila pogodbo, ki jo je ta podpisal, toženka pa s tožnico pri podpisovanju menice in sklepanju prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007 ni sodelovala. Ker gre za tipsko pogodbo tožnice, jo je treba v dvomu razlagati v korist nasprotne stranke, kar pomeni, da bi bianco menica štela za zavarovanje za obveznosti E.M. po prodajni pogodbi z dne 13. 9. 2007, če bi bilo to v pogodbi izrecno navedeno. Menica z dne 9. 2. 2007 se nanaša na predhodne obveznosti, kar izhaja iz skladnih izpovedi toženke in E.M.. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da izpovedi nista bili skladni in prepričljivi, saj je sodišče prve stopnje besedo „razumel“ iztrgalo iz konteksta. Ni upoštevalo, da iz prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007 zavarovanje z menico ne izhaja. Priča B.I. ni sodeloval pri pridobivanju bianco menice in bianco menične izjave ter pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007, saj je izpovedal, da je s toženko kontaktiral šele, ko je tožnica zaznala neplačila, zato njegova izpoved ne dokazuje izdaje menice za obveznosti po prodajni pogodbi z dne 13. 9. 2007. Tožnica bi morala kot dokaz predlagati zaslišanje priče, ki je sodelovala pri dogovorih, saj je na tožnici dokazno breme glede okoliščine, da bianco menica velja za obveznosti po prodajni pogodbi z dne 13. 9. 2007. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora toženke, da pooblastilo za izpolnitev menice ob njenem podpisu ni bilo izpolnjeno, česar tožnica ni zanikala. Menična izjava je bila po podpisu spremenjena oziroma dopolnjena. Glede na navedeno izpolnjena menica ni veljavna. Ne drži, da je bila poroštvena izjava toženke jasno opredeljena. Sodišče prve stopnje jasnosti ne pojasni. Iz bianco menične izjave in pooblastila za izpolnitev menice ni razvidna obveznost toženke, v skladu z določbo OZ pa mora biti poroštvena obveznost jasno opredeljena. V kolikor bi šlo za menično poroštvo, bi morala toženka podpisati menico kot porok. Sodišče se ni opredelilo do njenih ugovorov, da je tožnica vse do vložitve izvršilnega predloga ni obvestila o njeni obveznosti, da je ni obvestila, da obveznosti glavni dolžnik ni izpolnil, in da je prijavila svojo terjatev v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom. Tožnica tudi ni pojasnila, zakaj je na menico zapisala zapadlost 17. 6. 2008. Menica bi lahko zapadla tudi pred 17. 6. 2007 in bi bil zato ugovor zastaranja utemeljen. Podana je bistvena kršitev postopka zaradi neskladij med razlogi izpodbijane sodbe in navedbami strank in prič v postopku. Izpovedbo toženke in prič E.M. in B. I. povzema le delno in v bistvenih okoliščinah nepravilno. Priča B.I. je izpovedal, da je s toženko govoril šele kasneje, ko je obstajal dolg, torej veliko po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007. Navedeno potrjuje izpoved toženke, da glede izdaje menice in sklepanja pogodbe ni govorila z nikomer v M.. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi iz navedenega izhajala neprepričljivost toženke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do toženkinih ugovorov, da sta bili tudi menična izjava in pooblastilo za izpolnitev podpisani bianco, čeprav gre za bistveno okoliščino. Sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi za znesek stroškov 29,18 EUR, v nadaljevanju pa je toženki naložilo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 14,59 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o menici (v nadaljevanju ZM) nima podrobnejših določb o bianco menici, vendar pa je tudi taka menica veljavna. Drugi odstavek 16. člena Z.M. dopušča, da v menico, ki ob izdaji nima vseh sestavin, te v blanket vpiše menični upnik na podlagi sporazuma oziroma na podlagi pooblastila za izpolnitev. Glede na navedeno in ker toženka ni ugovarjala, da je bilo v pooblastilu za izpolnitev menice drugače dogovorjeno, se tožnica ni bila dolžna posebej opredeljevati, zakaj je kot datum zapadlosti navedla 17. 6. 2008. Prav to, da upnik sam izpolni listino o dolgu v svojo korist, je glavna značilnost bianco menice. V poslovni praksi se bianco menica uporablja prav za zavarovanje prihodnjih terjatev, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še nista določena. S pravilno izpolnitvijo postane bianco menica prava menica in podpisnika zavezuje tudi za nazaj. Glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da gre pri bianco menici za prakso gospodarskih subjektov z vnaprej pripravljenimi tipskimi pristopnimi izjavam.

Določba 83. člena OZ, na katero meri pritožba, se uporabi, ko določila niso jasna, za kar v konkretnem primeru ne gre. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je iz menične izjave jasno razvidno, za katere obveznosti svojega moža E.M. se toženka zavezuje kot porok in plačnik. Pritožbeni očitek, da bi se morali menica in menična izjava zaradi njune tipske narave razlagati v njeno korist, ker je v primerjavi s tožnico šibkejša stranka, zato ni utemeljen. Glede na naravo svoje obveznosti se toženka ne more uspešno sklicevati na okoliščino, da ni sodelovala pri sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007, pri kateri je bil njen mož E.M. šibkejša stranka. Po pojasnjenem so takšni, v pritožbi ponovno izpostavljeni ugovori toženke, očitno neutemeljeni, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

Toženka je zgolj pavšalno ugovarjala, da je bila menična izjava po podpisu spremenjena oziroma dopolnjena. Ker takšnega nekonkretiziranega ugovora ni mogoče preizkusiti, se sodišče prve stopnje v zvezi z njim ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Enako velja za ugovor, da je šlo za "lastno bianco tipsko" menično izjavo in pooblastilo za izpolnitev menice, ki si poleg tega tudi nasprotuje, saj je hkrati zatrjevana "bianco" in "tipska" menična izjava. Tožnici zato ni mogoče šteti v škodo, če takšni trditvi toženke ni posebej nasprotovala.

Da je bianco menica izpolnjena v nasprotju z dogovorom, dokazuje menični dolžnik. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženka ni zmogla dokaznega bremena glede ugovora, da menica ni bila izdana za zavarovanje obveznosti iz prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007, temveč za zavarovanje obveznosti, ki so bile že poravnane. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje iz menične izjave z dne 9. 2. 2007, ki predstavlja pooblastilo za izpolnitev menice, izhaja, da se je toženka zavezala kot porok in plačnik za zavarovanje vseh sedanjih in bodočih terjatev skupaj z vsemi obrestmi in stroški vred iz vseh sedanjih in bodočih pravnih in poslovnih razmerjih, ki jih ima tožnica do dolžnika E.M.. Ta izjava je tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko dovolj opredeljena, da je mogoče ugotoviti obseg obveznosti, za katere je bilo v konkretnem primeru poroštvo prevzeto, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za določeno bodočo obveznost. Glede na takšno menično izjavo pritožbeno sodišče nima dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je bila menica dana tudi za zavarovanje obveznosti iz kasnejše prodajne pogodbe z dne 13. 9. 2007. Takšnega zaključka toženec E.M. in toženka S.M. s svojima izpovedbama tudi po oceni pritožbenega sodišča nista mogla omajati in ju je sodišče prve stopnje upoštevajoč metodične napotke iz 8. člena ZPP pravilno ocenilo kot neprepričljivi. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje. Verodostojnost izpovedb toženca in toženke je sodišče prve stopnje utemeljeno preizkusilo tudi z izpovedbo priče B.I.. Okoliščino, da v prodajni pogodbi z dne 13. 9. 2007 zavarovanje oziroma poroštvo toženke ni izrecno omenjeno, je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, zato pritožba z njenim ponovnim izpostavljanjem pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbenega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka zaradi neskladij med razlogi izpodbijane sodbe in navedbami strank in prič v postopku pritožba ne konkretizira.

Toženka je bianco menico podpisala kot izdajatelj lastne menice. Bistvena značilnost lastne menice je, da njen izdajatelj ostane tudi glavni dolžnik. Toženka torej odgovarja kot glavni menični dolžnik in ne kot avalist. Glede na navedeno in upoštevajoč, da med pravdnima strankama ni bilo spora, da gre za menico "brez protesta", ki ne zahteva protestnega postopka, se tožnici in sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do ugovora toženke, da je tožnica vse do vložitve izvršilnega predloga ni obvestila o njeni obveznosti, o neizpolnitvi obveznosti s strani glavnega dolžnika in o prijavi terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku zmotno obdržalo izvršilni sklep v veljavi glede izvršilnih stroškov v znesku 29,18 EUR, saj iz nadaljevanja izreka in iz obrazložitve izhaja, da toženka dolžna plačati tožnici izvršilne stroške v višini 14,59 EUR (25% dosojenih izvršilnih stroškov). Pritožbeno sodišče je napako glede na njeno naravo samo odpravilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako spremenilo, da je znesek 29,18 EUR nadomestilo z zneskom 14,59 EUR.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, kot to izhaja iz izreka sodbe (6. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V odločitev o stroških iz III. točke izreka pritožbeno sodišče kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje zaradi narave te spremembe ni posegalo. Pritožbeno sodišče je v skladu s drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo še o pritožbenih stroških. Ker je toženka s pritožbo uspela v zanemarljivem delu, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).