VSL Sklep VI Kp 37431/2017

Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen sedem mesecev zapora, ki se po določilu sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženi namesto kazni zapora opravi 420 ur dela v splošno korist, ki pa jih mora opraviti v obdobju devetih mesecev od izvršljivosti sodbe. Obdolžencu je na podlagi 48. člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila AM, B1, B in G kategorije za dobo dveh let od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji in s tem povezanimi bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji (II. točka izreka sodbe) oz. glede stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila AM, B1, B in G kategorije spremeni tako, da se obdolžencu izreče stranska kazen prepovedi vožnje za čas šestih mesecev ter da se mu na podlagi šestega odstavka 137. člena ZKP v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja št. ..., izdano dne 30. 3. 2011 pri UE B., od dne 19. 8. 2017 dalje.

3Pritožba je utemeljena.

4Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega zagovornika sodišče druge stopnje pritrjuje zagovorniku, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker je sodišče obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1, mu je na podlagi tretjega odstavka 324. člena KZ-1 poleg glavne kazni zapora, izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila, saj je izrek le-te v konkretnem primeru obligatoren. Po določbi drugega odstavka 48. člena KZ-1 sodišče določi čas trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ki pa ne sme biti krajši od šest mesecev in ne daljši od dveh let, računajoč od dne pravnomočnosti sodbe. Sodišče je sicer obdolžencu določilo čas trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila v navedenem zakonskem razponu in to dve leti. Zakaj je torej sodišče določilo zakonski maksimum trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila in to za vse kategorije, za katere ima obdolženec vozniško dovoljenje, pa ni obrazložilo. Pavšalna navedba v izpodbijani sodbi, da je sodišče obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila v trajanju dveh let, kar predstavlja obdobje, da bo zadoščeno namenu izrečene kazni, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne dosega v sodni praksi sprejetega standarda obrazloženosti odločbe o kazenski sankciji. Določba prvega odstavka 49. člena KZ-1 namreč zavezuje sodišče ne samo glede tega, da odmeri kazen (bodisi glavno ali pa stransko kazen) v mejah, ki so z zakonom predpisane za posamezno kaznivo dejanje oz. v konkretnem primeru za stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila, ampak tudi glede tega, da se kazen odmeri po teži storjenega dejanja in storilčevi krivdi. Pri tem pa sodišče upošteva vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju. Navedena odmera kazni po določbah 49. člena KZ-1 pa je v konkretnem primeru povsem izostala in je tako izpodbijana sodba glede odločbe o kazenski sankciji obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Zagovornik pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje prezrlo določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, po kateri se čas, za katerega je bilo odvzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila oz. izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja. Iz zapisnika o zasegu predmetov namreč izhaja, da je bilo obdolžencu dne 19. 8. 2017 zaseženo njegovo vozniško dovoljenje št. ..., izdano dne 30. 3. 2011 pri Upravni enoti B., nato pa mu je bilo le-to s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 37431/2017 z dne 31. 8. 2017 začasno odvzeto in sicer za čas dokler traja kazenski postopek. Glede na navedeno bi moralo sodišče obdolžencu v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila všteti tudi čas, za katerega mu je bilo odvzeto vozniško dovoljenje in sicer od 19. 8. 2017 dalje.

6Ker je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, ki jo je pravilno uveljavljala obramba, je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče obdolžencu določiti čas trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila skladno z določbami 49. člena KZ-1 ter v zvezi s tem svojo odločitev tudi obrazložiti.