VSM Sklep V Kp 2979/2016

Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje je 6. 7. 2017 po drugem odstavku 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugodilo predlogu zagovornika obdolženega F.M. ter iz spisa izločilo:

- uradni zaznamek o zbranih obvestilih od mladoletne oškodovanke E.M. št. K 16668974/3330370/2016 z dne 26. 1. 2016 na list. št. 45-46 spisa,

- del kazenske ovadbe PU Murska Sobota št. 2300-2978414/1668974/7730480/2016(1719667) z dne 5. 4. 2016 in sicer na strani 5/9 kazenske ovadbe, celotni tretji odstavek, ki se začne s tekstom: "Z oškodovanim štiriletnim otrokom E.M...." na list. št. 24 spisa,

- del psihiatričnega izvedenskega mnenja za mladoletno E.M. z dne 23. 9. 2016, ki ga je izdelala izvedenska prof. dr. M.B.Ž.T., to je na strani 3 izvedeniškega mnenja in sicer v četrtem odstavku četrti, peti, šesti in sedmi stavek (četrti stavek se začne s tekstom: "Ati in dedek..."), na list. št. 72 spisa. Navedeni deli spisa se po pravnomočnosti sklepa izločijo iz spisa na ta način, da se izločene listine zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, ki jih shrani ločeno. Pri tem se tiste listine iz katerih se izloči le določen del, izločijo iz spisa tako, da se izločeni deli prekrijejo in se potem listine s prekritimi deli fotokopirajo, tako narejene fotokopije se vložijo v spis. Izločene strani listin pa se prav tako zaprejo v poseben ovitek in se izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od drugih spisov. Izrečeno je bilo izdano v sklepu I K 2979/2016.

2Zoper sklep se je pritožil višji državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da navedeni predlog obdolženčevega zagovornika za izločitev dokazov kot neutemeljen zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavljane bistvene kršitve določb ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je sklepati, da ima v mislih bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da je treba pravno dobroto (privilegij), zaradi katere so določene osebe oproščene dolžnosti pričati na sodišču, razlagati v korist teh oseb in ne obdolženca. Razen tega gre v obravnavani zadevi za koristi, s hudim kaznivim dejanjem, oškodovanega otroka, ki mora imeti prednost pred obdolženčevimi procesnimi jamstvi. Ko je predmet napada otrok je že zakonodajalec z strožjimi kaznovalnimi okvirji, zanje nakazal posebno družbeno skrb, hkrati pa so otroci, ki v postopkih praviloma ne lažejo, edino dokazno sredstvo, na podlagi katerega je mogoče krivega storilca kaznivega dejanja tudi obsoditi. Nenazadnje, obvestilo zbrano od oškodovanke ni dokaz, na katerem bi lahko temeljila sodba in ga bržčas niti zato ni bilo treba iz spisa izločiti. Povzeto je tako strniti v trditvi, po kateri sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa ni pravilno uporabilo drugega odstavka 83. člena in tretjega odstavka 236. člena ZKP, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa.

5S trditvijo se pritožbeno sodišče ne strinja. Ne samo zato, ker je sodišče prve stopnje pred odločitvijo sledilo usmeritvam Višjega sodišča v sklepu z dne 31. 5. 2017, ampak zlasti, ker je oba zgornja predpisa pravilno tolmačilo. Položaj mladoletnih oseb, ki niso sposobne razumeti pomena navedene pravne dobrote je pod pogoji iz tretjega odstavka 236. člena ZKP izenačen s položajem oseb iz prvega odstavka tega člena, ki so dobroto uporabile. Tedaj je treba njihova obvestila, kot obvestila oseb, ki so potemtakem mogla razumeti pomen pravice, da niso dolžne pričati, po drugem odstavku 83. člena ZKP iz spisa izločiti. Drugače bi se lahko takšne mladoletne osebe pravni dobroti tudi odpovedale, čeprav tega dejansko, ko bi torej razumele pomen dobrote, ne bi hotele. In to ravno zaradi ohranitve družinskih in drugih vezi z obdolžencem, čemur je ta pravna dobrota nenazadnje namenjena (gl. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 544). Pritožnikovi poudarki o pomenu otroka kot predmetu napada v kazenskem pravu ter o njegovem pomenu kot dokaznem sredstvu, z ugotovljenim niso v neposredni zvezi, medtem ko splošna prepoved opiranja sodbe na oškodovankino obvestilo, njegove izločitve, kot je po pravilnem tolmačenju tretjega odstavka 236. člena predvidena v drugem odstavku 83. člena ZKP, ne izključuje.

6Kljub izrecno uveljavljanemu pritožbenemu razlogu, je pritožbeno sodišče po pritožbeni obrazložitvi ugotovilo še, da pritožnik nasprotuje tudi odločilnim dejstvom. Po njegovem sposobnosti mladoletne oškodovanke razumeti pomen pravne dobrote ne bi smela ugotavljati izvedenka otroške in mladostniške psihiatrije, ampak izvedenka otroške psihologije, ki bi skupaj s pooblaščenko, ki je mimogrede sodišče prve stopnje ni postavilo in osebo, ki bi ji mladoletna oškodovanka zaupala (tretji in četrti odstavek 65. člena ZKP) le to pripravila, da bi lahko pomen pravne dobrote tudi razumela.

7Pritožnik se moti. Najprej zato, ker je bila mladoletni oškodovanki postavljena pooblaščenka s sklepom Su 653/2016 z dne 6. 9. 2016 (list. št. 67) in nato še, ker obrazloženo ni bila naloga, ki jo je navedena izvedenka po odredbi I Kp 2979/2016 z dne 6. 6. 2016 morala opraviti. To je iz II. točke izreka odredbe jasno razvidno, izvedenkina področna neustreznost pa razen formalno z nobeno dejansko okoliščino v pritožbi ni bila obrazložena na način, da bi bilo mogoče v grajano izvedenkino ugotovitev utemeljeno dvomiti.

8Glede na to je pritožbeno sodišče o pritožbi višjega državnega tožilca odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).