UPRS sodba I U 730/2010

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) blagajniškega poslovanja za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2008 ugotovil, da tožnik ni vodil točne evidence nabave in porabe pijač, s čimer je ravnal v nasprotju z 31. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-2) in ni zagotovil, da bi bil strankam v njegovem lokalu izdan račun in je s tem ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1) (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ.

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil DIN blagajniškega poslovanja za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2008 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 24. 1. 2008 ter da tožnik na ugotovitve v zapisniku v zakonsko predpisanem roku ni vložil pripomb. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik ni vodil točne evidence nabave in prodaje pijač. Pri popisu zaloge pijač na dan 24. 1. 2008 so bila ugotovljena bistvena odstopanja med prešteto količino po popisu in evidentirano količino po evidenci, ki je nastala kot posledica prenosa zalog iz trgovine v gostinski lokal ter posameznih zadolžnic v primeru, kadar stranke posameznih artiklov pijač niso plačevale sproti. S tem je tožnik kršil določbo 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06 in 60/06, v nadaljevanju ZGD-1) v povezavi s Slovenskimi računovodskimi standardi 22.13. (Uradni list RS, št. 118/05, v nadaljevanju SRS), po katerih si morajo vpisi v poslovne knjige slediti po časovnem zaporedju ter biti urejeni, popolni, pravilni in sprotni ter v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2.

Prav tako je bilo v postopku DIN na podlagi neposrednega opazovanja ugotovljeno, da trem gostom v lokalu natakarica ob plačilu ni izdala oziroma izstavila računa za opravljeno storitev. Tožnik je s tem, ko kot zavezanec za davek na dodano vrednost (DDV) ni zagotovil, da bi bil strankam v njegovem lokalu izdan račun, ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 81. člena ZDDV-1, ki pravi, da mora vsak davčni zavezanec zagotoviti, da je račun izdan.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Zavrača tožnikov ugovor, da ni res, da ne bi gostom izdajal računov. Iz ugotovitev davčnega organa na podlagi neposrednega opazovanja v času davčnega nadzora nedvoumno izhaja, da trem gostom ob plačilu storitev ni bil izstavljen račun, tožnik pa je naknadno izdane račune (navedeni v zapisniku) imel shranjene v predalu za šankom, kar pomeni, da niso bili izdani v skladu z določbami 81. člena ZDDV-1. V skladu z navedenim členom je tožnik tisti, ki je dolžan zagotoviti, da je strankam izdan račun za dobavo blaga ali storitve, česar pa v konkretnem primeru ni zagotovil. Vse tožnikove navedbe so glede na navedeno neupoštevne, prav tako na ugotovljeno dejansko stanje tudi zaslišanje prič ne bi imelo vpliva. Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da bi moralo biti tudi v izreku odločbe natančno navedeno, kdaj naj bi tožnik kršil prvi odstavek 81. člena ZDDV-1 in ne le obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2008, vendar po presoji drugostopenjskega organa pri tem ne gre za tako pomanjkljivost, ki bi bistveno vplivala na odločitev, saj je datum ugotovljene kršitve naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je odločitev prvostopenjskega organa kot tudi pritožbenega organa nesprejemljiva. Ne strinja se z očitkom, da ni vodil točne evidence nabave in porabe pijač ter da ni zagotovil, da bi bil strankam v njegovem lokalu izdan račun. V izpodbijani odločbi sploh ni navedeno v čem naj bi bila kršitev tožnika oziroma sploh ni opisan dejanski stan kršitve, ki naj bi jo tožnik storil. Izrek odločbe bi nedvomno moral vsebovati tudi konkretno navedbo kršitve in ne zadošča zgolj abstraktni opis kršitve, ki naj bi bila storjena. V prvostopenjski odločbi ni navedeno kdaj naj bi prišlo do kršitve ZDDV-1, temu je pritrdil tudi drugostopenjski organ, vendar tega ni štel za relevantno, saj naj bi bil datum ugotovljene kršitve naveden v obrazložitvi prvostopenjske odločbe. Tožnik meni, da ni dovolj, da je datum, ko naj bi bila storjena določena kršitev, razviden zgolj iz obrazložitve odločbe, pač pa bi ta moral biti vsebovan v izreku. Izrek je tisti, ki je zavezujoč in ki postane pravnomočen. Zato gre za bistveno pomanjkljivost, ki ne more biti korigirana z navedbo datuma kršitve v obrazložitvi.

Izpodbijana odločitev pa je napačna tudi zato, ker dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bilo na podlagi neposrednega opazovanja ugotovljeno, da natakarica trem gostom ob plačilu ni izdala računov za opravljeno storitev, pri čemer pa iz obrazložitve niti ni razvidno na kakšni podlagi je davčni organ navedeno okoliščino ugotovil oziroma o kakšnem „neposrednem opazovanju“ naj bi bilo govora. Še posebej so očitki o domnevnem neizdajanju računov neutemeljeni iz razloga, ker davčni organ ni zaslišal nobenega od gostov in se ni prepričal o utemeljenosti takšnih obtožb, čeprav je tožnik izrecno predlagal, da se navedene osebe zaslišijo kot priče. V pritožbi je namreč izrecno predlagal izvedbo tistih dokazov, kot jih je predlagal v podani zahtevi za sodno varstvo (zaslišanje prič, ki jih navaja), kar pa ni bilo storjeno in se tožniku v postopku sploh ni omogočilo, da bi dokazoval neutemeljenost očitkov iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev (tako prvostopenjskega organa kot drugostopenjskega organa) odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo ugotovil, da je tožnik ravnal v nasprotju z 31. členom ZDavP-2 in s prvim odstavkom 81. člena ZDDV-1, čemur je pritrdil tudi drugostopenjski organ. Tožnik se z navedenimi zaključki ne strinja, navaja tudi, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva, ker nima opisanega dejanskega stana domnevnih kršitev in ne vsebuje datumov, ko naj bi bile kršitve storjene.

Po presoji sodišča so tožbeni ugovori tožnika neutemeljeni. Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožniku dne 24. 1. 2008 opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) blagajniškega poslovanja in o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik. Iz zapisnika izhaja ugotovitev davčnega organa, da tožnik ni vodil točne evidence pijač, kar je bilo ugotovljeno s primerjavo evidentiranih količin pijač v evidencah in prešteto količino pijače na zalogi. Iz navedenega zapisnika izhaja kje so bila ugotovljena razhajanja med količino po popisu in količino po evidenci (tabela na strani 4 zapisnika). Nadalje izhajajo iz zapisnika ugotovitve v zvezi z evidentiranjem prometa, ugotovljeno je, da strankam niso bili izstavljeni trije računi, davčni organ navaja številke navedenih računov z zneski (stran 5 zapisnika), navedene račune je imel tožnik v predalu za šankom. Tožnik na navedeni zapisnik ni podal pripomb, čeprav je v zapisniku naveden pravni pouk, iz katerega izhaja, da lahko zavezanec za davek poda pripombe v 20 dneh.

Na podlagi povedanega je prvostopenjski organ izdal utemeljeno na podlagi 141. člena ZDavP-2 izpodbijano odločbo, s katero je ugotovil, da je tožnik ravnal v nasprotju s 1. odstavkom 31. člena ZDavP-2, ki določa, da so osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu s tem zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, so jih dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona. Obveznost vodenja poslovnih knjig za družbe in podjetnike izhaja tudi iz 54. člena ZGD-1, iz SRS 22.13. pa izhaja, da si morajo vpisi v poslovne knjige slediti po časovnem zaporedju ter biti urejeni, popolni, pravilni in sprotni. Tožnik je s tem, ko ni vodil točne evidence nabave in prodaje pijač, ravnal v nasprotju z navedenimi določbami. Ker strankam niso bili izstavljeni računi, pa je tožnik ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 81. člena ZDDV-1, ki govori o obveznosti izdajanja računov.

Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvam v postopku, da ni vodil točne evidence pijač, pač pa navaja, da v izpodbijani odločbi ni opisan dejanski stan kršitve. Sodišče navedene ugovore zavrača, saj iz obrazložitve izpodbijane odločba izhaja, da so bila pri popisu zaloge pijač na dan 24. 1. 2008 ugotovljena bistvena odstopanja med prešteto količino po popisu in evidentirano količino po evidenci, ki je nastala kot posledica prenosa zalog iz trgovine v gostinski lokal ter posameznih zadolžnic v primeru, kadar stranke posameznih artiklov pijač niso plačevale sproti. Navedene razloge za omenjeno odstopanje je pojasnil sam tožnik (zapisnik DIN). Prav tako je v izpodbijani odločbi pojasnjen dejanski stan glede neizdaje računov. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v postopku inšpiciranja na podlagi neposrednega opazovanja ugotovljeno, da trem gostom ob plačilu ni bil izdan oziroma izstavljen račun za opravljeno storitev. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, tudi navedel, da je tožnik naknadno izdane račune (navedeni v zapisniku) imel shranjene v predalu za šankom, kar pomeni, da niso bili izdani v skladu z določbami 81. člena ZDDV-1. Zato sodišče zavrača ugovore tožnika, da dejansko stanje v zvezi z omenjenimi računi ni bilo pravilno ugotovljeno ter da bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bilo potrebno zaslišati priče, ki jih je tožnik predlagal. Zaslišanje prič glede na navedene ugotovitve po presoji sodišča na odločitev v zadevi ne bi vplivalo. Sodišče zavrača tudi ugovore tožnika, ki se nanašajo na izrek izpodbijane odločbe. Ne glede na to, da v izreku ni natančno navedeno, kdaj naj bi tožnik kršil prvi odstavek 81. člena ZDDV-1, pač pa je navedeno le obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 1. 2008, po presoji sodišča ne gre za tako pomanjkljivost, ki bi bistveno vplivala na odločitev, saj je datum ugotovljene kršitve naveden v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.