UPRS sodba III U 479/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Center za socialno delo Nova Gorica je dne 29. 6. 2009 izdal začasno odločbo opr. št. 567-N-9/2005 s katero sta bili mladoletna A.A. in B.B. začasno odvzeti materi C.C. in očetu D.D., in začasno nameščeni v krizni center. Dne 5. 11. 2009 pa je Center za socialno delo Nova Gorica izdal odločbo opr. št. 567-N-9/2005, s katero je mladoletni A.A. in B.B. odvzel materi C.C. in očetu D.D. in ju namestil v mladinski dom Malči Beličeve v Ljubljani. Z isto odločbo je bila razveljavljena začasna odločba izdana dne 29. 6. 2009. Iz obrazložitve začasne odločbe, ki je bila izdana na podlagi 119. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki nalaga centru za socialno delo dolžnost storiti vse potrebne ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in ob uporabi 120. člena istega zakona, ki določa, da sme center za socialno delo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist, izhaja, da je center za socialno delo na podlagi razgovorov s staršema in mladoletnima A.A. in B.B., obiskov na domu, podatkov strokovnih služb osnovnih šol, ki sta jih obiskovali mladoletni A.A. in B.B., ter mnenja medinsticiunalnega tima, ki se je sestal dne 8. 4. 2009, zaključil, da deklici živita pod velikim nadzorom mame in izolirano življenje, se ne udeležujeta dejavnosti, ki so del pouka in se izvajajo izven šolskih prostorov, da dejansko živita v ujetništvu, da izven šole v prostem času nista nikoli zunaj, pač pa vedno v stanovanju pri zaprtih polknih, ter da od 17. 6. 2009 nista več obiskovali pouka, čeprav odsotnosti od pouka starši niso opravičili. Ker torej tožeča stranka skrajno neustrezno skrbi za mladoletni A.A. in B.B., saj njena neprimerna vzgoja, neprimeren odnos do njunih šolskih obveznosti in pretirano varstvo, ki je postalo že nadzor, škodujeta osebnostnemu razvoju obeh deklet, je bilo treba mladoletni A.A. in B.B. začasno odvzeti materi in očetu in ju namestili v krizni center.

Izpodbijana odločba z dne 5. 11. 2009 v obrazložitvi povzema del obrazložitve iz začasne odločbe, v nadaljevanju pa navaja, da je bila v skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu, dne 18. 8. 2009 in 3. 9. 2009 opravljena ustna obravnava. Na njej je sodelovala tožeča stranka z odvetnico in oče mladoletnih otrok. Na tej obravnavi je tožeča stranka predlagala vpogled v več listin in zaslišanje prič E.E., F.F. in G.G.. Vsi navedeni predlagani dokazi so bili na glavni obravnavi izvedeni, razen zaslišanja G.G., partnerja tožeče stranke, ker je bilo ocenjeno, da zaslišanje le tega ne bi prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja. Na podlagi vseh izvedenih dokazov na ustni obravnavi in drugih listin iz upravnih spisov, ki so bile prav tako prebrane in vpogledane na ustni obravnavi je bilo zaključeno, da tožeča stranka izvaja nad hčerkama psihično nasilje v smislu stalnega pretiranega nadzora nad njunim življenjem in z omejevanjem njunega gibanja, saj sta obe dekleti v stanovanju, ki ga smeta zapustiti le v spremstvu matere, ki jima načrtno onemogoča stike s sovrstniki in s tem zavira njuno socializacijo in razvoj. Iz obrazložitve še izhaja, da je bilo v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pridobljeno mnenje strokovne komisije opr. št. 567-N-9/2005 z dne 23. 6. 2009, ki je bila imenovana skladno z 88. členom Zakona o socialni varnosti s sklepom št. 567-N-9/2005 z dne 16. 6. 2009. V svojem mnenju strokovna komisija predlaga, da se mladoletni A.A. in B.B. zaščiti tako, da se ju umakne iz družine in namesti v varno okolje, kjer jima bo nudena primerna oskrba, varstvo in vzgoja. Iz mnenja strokovne komisije tudi izhaja, da se pri deklicah kaže socialna deprivacija kot velika težava in to ne le v šolskem okolju temveč tudi sicer. Deklici imata onemogočene stike z vrstniki, sosedi oziroma s širšim socialnim okoljem. Mati ju na različne načine nadzira ves čas. Od njiju zahteva, da ji poročata o vsem dogajanju v času pouka, oziroma ko je ni zraven. Gre za totalno izoliranost, s tem nezmožnost učenja za življenje in socializacijo deklic, katera je v njuni starosti zelo pomembno za nadaljnji razvoj. Stalna izpostavljenost verbalnemu nasilju doma (tudi uporaba neprimernih izrazov) še dodatno poslabšuje njune razvojne možnosti. Vsa ta dejstva kažejo na A.A. in B.B. izjemno izoliranost in stisko, zato komisija meni, da gre v njunem primeru za psihično in fizično zlorabo. Mati tudi ne sodeluje z ustreznimi službami in zavrača vsako pomoč. Uvida v težko problematiko in situacijo v kateri sta deklici nima. Oče mladoletnih deklet priznava, da sam zanju ne more poskrbeti. Strinja se z njuno namestitvijo v ustrezno ustanovo, kjer jim bo nudena primerna oskrba, varstvo in vzgoja. Glede na vse navedeno, strokovna Komisija meni, da je predlog o njuni nujni umaknitvi iz družine in namestitvi v varno okolje, utemeljen.

Z izpodbijano odločbo z dne 5. 11. 2009 je bila začasna odločba z dne 29. 6. 2009, skladno s 3. odstavkom 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, razveljavljena (2. točka izreka odločbe).

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je pritožbi zoper začasno odločbo z dne 29. 6. 2009 in odločbo z dne 5. 11. 2009 združilo v en pritožbeni postopek in obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zaključek, da so podani razlogi za odvzem otroka napačen, saj je dejansko stanje, glede relevantnih okoliščin, ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Zato bi morali pred odvzemom otrok, za objektivno ugotovitev njune zanemarjenosti, kot je ugotovljeno v izpodbijani odločbi, pridobiti ustrezno izvedensko mnenje nepristranskega sodnega izvedenca klinične psihologije. Zaradi tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sta deklici, ki imata mater radi, žrtvi nezakonitih postopanj predvsem pa prikrajšani za stike, ki bi jima morali biti zagotovljeni, ne glede na izid vseh tako kazenskih kot upravnih postopkov. Otroke je namreč mogoče odvzeti staršem in oddati v vzgojo in oskrbo drugi osebi šele, ko se na podlagi verodostojnih dokazov, ki morajo biti v spisih, ugotovi, da pri starših ni pogojev, ki bi zagotavljali normalen fizični in psihični razvoj otroka. Glede na vse navedeno vztraja in je prepričana, da v predmetni zadevi ni dokazov o zanemarjanju vzgoje in varstva mladoletnih otrok, pa tudi ne drugih pomembnih razlogov, ki bi kazali, da je v korist otrok, da se odvzameta staršem. Zato predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka je poslala odgovor na tožbo skupaj z upravnimi spisi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, imata oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhajata iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijanih odločb so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

V zvezi z začasno odločbo z dne 29. 6. 2009 sodišče ugotavlja, da je bila izdana skladno s 119. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04-uradno prečiščeno besedilo – ZZZDR), ki določa, da je center za socialno delo dolžan storiti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Iz različnih poročil šol, ki sta jih mladoletni A.A. in B.B. obiskovali, Centra za socialno delo v Novi Gorici, opravljenih razgovorov s tožečo stranko, mladoletnima dekletoma, očetom mladoletnih deklet, mnenjem medinstitucionalnega tima ter poročili drugih državnih organov, je bilo namreč ugotovljeno, da starša mladoletnih deklet ne zagotavljata njune materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja (5. a člen ZZZDR), saj dekleti živita pod velikim nadzorom matere in izolirano življenje, ne udeležujeta se dejavnosti, ki so del pouka in se izvajajo izven šolskih prostorov in nimata kontaktov z vrstniki oziroma vrstnicami izven šole. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je bila, po oceni sodišča, pravilno uporabljena tudi določba 1. odstavka 221. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 24/06, 126/07, 65/08 in 8/10 – ZUP), ki določa, da se pred koncem postopka izda odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat ko se odločba izda, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno.

Ne glede na gornje ugotovitve pa sodišče še poudarja, da je bila začasna odločba z dne 29. 6. 2009, s sprejemom odločbe z dne 5. 11. 2009, skladno s 3. odstavkom 221. člena ZUP razveljavljena (2. točka izreka odločbe opr. št. 567-N-9/2005 z dne 5. 11. 2009), kar pomeni, da od takrat nima več učinka.

V zvezi z izpodbijano odločbo z dne 5. 11. 2009 pa sodišče, ob pregledu listin, ki so v upravnih spisih, ugotavlja, da je center za socialno delo od leta 2007 spremljal skrb za mladoletno A.A. in B.B. in vodil postopek zaščite. Dne 8. 4. 2009, po vrsti opravljenih razgovorov s starši in obema mladoletnicama ter po pridobljenih poročilih osnovnih šol, ki sta jih obiskovali dekleti in poročil drugih državnih organov, se je sestal medinstitucionalni tim, ki je ugotovil, da dekleti živita pod velikim nadzorom matere in izolirano življenje, saj se ne udeležujeta dejavnosti, ki so del pouka in se izvajajo izven šolskih prostorov. Dne 23. 6. 2009 pa je bilo pridobljeno še mnenje strokovne komisije, ki je bila imenovana v skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 56/92, 41/99, 96/01, 2/04, 7/04, 105/06, 3/07-uradno prečiščeno besedilo 2 – ZSV), ki določa, da si morajo centri za socialno delo, kadar odločajo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106., 114, 120. in 121. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pridobiti v posebnem ugotovitvenem postopku, pred odločitvijo, mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Navedena strokovna komisija v zaključku mnenja predlaga, da se mladoletna A.A. in B.B. zaščitita tako, da se ju umakne iz družine in namesti v varno okolje, kjer jima bo nudena primerna oskrba, varstvo in vzgoja. V skladu z 88. členom ZSV je bila dne 18. 8. 2009 in 3. 9. 2009 opravljena tudi ustna obravnava na kateri sta bila zaslišana oba starša, s strani tožeče stranke predlagane priče, razen G.G. ter pregledane vse listine v upravnih spisih in listine katerih pridobitev oziroma vpogled je predlagala tožeča stranka. Na osnovi tako opravljenega postopka, ki je skladen z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakona o socialnem varstvu in Zakona o splošnem upravnem postopku je Center za socialno delo Nova Gorica, tudi po presoji sodišča, pravilno in zakonito sprejel odločitev, da se mladoletni A.A. in B.B. umakne iz družine in namesti v varno okolje, kjer jima bo nudena primerna oskrba, varstvo in vzgoja.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov pravilen in da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Ker je bila tožba zavrnjena trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).