VSRS Sodba III Ips 158/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

1V predmetni

zadevi je tožeča stranka kot vzdrževalec odlagališča odpadkov B. od tožene stranke vtoževala neplačani del računov za odlaganje komunalnih odpadkov na odlagališču B., zapadlih v plačilo v obdobju februar 1997 – julij 2000. Neplačani del računov predstavlja razliko med

zaračunano ceno (ki je bila različna v različnih časovnih obdobjih) in ceno 2.488,50 SIT/t, ki jo je tožena stranka po vsakem izdanem računu tožeči stranki tudi plačala.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 190.171,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, glede zneska 14.190,38 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja terjatve. Svojo odločitev v ugodilnem delu je oprlo na točko 3.2. Pogodbe št. ... z dne 9. 7. 1992, sklenjene med Mestom B., tožečo in toženo stranko, v skladu s katero je imela tožena stranka po izčrpanju vnaprej plačane količine 7.000 ton pravico odlagati komunalne odpadke na odlagališče B.

po ceni, ki bo veljala za javno podjetje

. Za izhodiščno ceno, ki je veljala za tožečo stranko kot javno podjetje, je sodišče prve stopnje upoštevalo ceno 2.488,50 SIT/t, dogovorjeno v 4. členu Pogodbe med Mestom B. in Občino A. z dne 11. 11. 1993 (v nadaljevanju: Pogodba B. – A.; priloga B2).(1) Cena, ki jo je Mesto B. zaračunalo Občini A., je po zaključku sodišča prve stopnje gotovo veljala tudi za tožečo stranko kot javno podjetje, kateremu je ceno ravno tako določalo Mesto B. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka ceno odlaganja odpadkov toženi stranki upravičeno zvišala, in sicer iz 2.488,50 SIT/t na 2.861,78 SIT/t (za 15 %) v skladu s 4. členom Pogodbe B. – A., saj je bilo to povišanje opravljeno s Sklepom Izvršnega sveta Skupščine Mesta B. z dne 24. 5. 1994, vsa nadaljnja zviševanja cene pa v skladu z Uredbami Vlade RS o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev. Po mnenju sodišča prve stopnje pa je terjatev tožeče stranke v okviru računov, zapadlih pred 8. 9. 1997, zastarala po prvem odstavku 374. člena ZOR.

3Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

S sodiščem prve stopnje se je sicer strinjalo, da je bila izhodiščna cena med pravdnima strankama 2.488,50 SIT/t, določena v 4. členu Pogodbe B. – A. Določbo točke 3.2. Tripartitne pogodbe pa je po mnenju sodišča druge stopnje mogoče razumeti samo na način, da se cena lahko spreminja

v okviru spreminjanja cen, ki veljajo pri tožeči stranki.

Ni pa možnost spreminjanja cen prepuščena zgolj eni pogodbeni stranki (tožeči stranki). Uredbe Vlade RS so po mnenju sodišča druge stopnje določale le zgornji okvir dopustnosti zviševanja cen, niso pa posegale v način in pristojnost za oblikovanje cen, ki je bila v skladu z 2. alinejo 26. člena ZGJS prepuščena ustanovitelju javnega podjetja.

Ker zvišanja cen nimajo podlage v ustreznih odločitvah ustanovitelja tožeče stranke, vtoževana razlika v ceni po mnenju sodišča druge stopnje nima podlage v pogodbi med strankama.

4Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5Tožeča stranka je z revizijo izpodbijala sodbo sodišča druge stopnje. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

7Revizija ni utemeljena.

8P

ogodba št. 1172/1-1992 z dne 9. 7. 1992, sklenjena med Mestom B., tožečo in toženo stranko (v nadaljevanju: Tripartitna pogodba; priloga A1), v 4. alineji točke 3.2. določa, da ima tožena stranka pravico odlagati komunalne odpadke na odlagališču komunalnih odpadkov B. do plačane količine 7.000 ton, po izčrpanju te količine pa

po ceni, ki bo veljala za javno podjetje

(to je

tožečo stranko,

ki je kot

javno podjetje

navedena v uvodu Tripartitne pogodbe).

Po mnenju revidenta je ta določba med

pravdnima strankama sporna, zaradi česar bi moralo sodišče druge stopnje ugotavljati skupni namen pogodbenih strank.

9Revizijsko sodišče takšnemu stališču ne more pritrditi. Tožeča stranka je v postopku uveljavljala, da se cena, ki v skladu z obravnavano pogodbeno določbo velja za toženo stranko, revalorizira z istim indeksom porasta cen, kot velja za tožečo stranko. Tožena stranka pa samemu dejstvu, da pogodbena določba odkazuje na upoštevanje cene za javno podjetje, ni nasprotovala. Uveljavljala je ravno, da ji je tožeča stranka ceno zviševala

samovoljno

, brez upoštevanja te pogodbene določbe. Iz povedanega je razvidno, da med strankama ni sporno, da pogodba glede oblikovanja cene za toženo stranko napotuje na upoštevanje cene, ki velja za tožečo stranko. Tudi po mnenju revizijskega sodišča ji je mogoče pripisati prav takšen pomen. Spor med pravdnima strankama nasprotno izhaja iz same določitve cene, ki velja za tožečo stranko in na katere uporabo obravnavana pogodbena določba napotuje. Predmet nadaljnje presoje pa je vprašanje, na kakšen način se tako ugotovljena cena uporabi za določitev cene, ki velja za toženo stranko. Glede na to, da pravdni stranki sami pogodbeni določbi ne pripisujeta različnega pomena, slednji tudi ni mogoče očitati nejasnosti.

10Uredbe o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev, ki so jim sledile Uredbe o določitvi najvišjih cen (osnovnih komunalni storitev), in na katere se sklicuje tožeča stranka, je Vlada Republike Slovenije izdala na podlagi 5. člena Zakona o cenah oziroma kasneje 9. člena Zakona o kontroli cen, ki sta dopuščala uvedbo taksativno naštetih ukrepov določitve oziroma kontrole cen. Uredbe, veljavne v vtoževanem obdobju, so v začetku določale maksimalne odstotke povečanja do takrat uporabljenih cen komunalnih storitev.(2) O ceni, ki je bila v tako predpisanih okvirih, je bilo potrebno obvestiti Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj (v nadaljevanju: MEOR).(3) Višja stopnja povišanja cen pa je bila dovoljena samo s sklepom Vlade Republike Slovenije. Nadaljnje Uredbe so cene, ki so bile oblikovane skladno s predpisi in uporabljene na tržišču do njihove uveljavitve, določile kot najvišje.(4) Za povečanje cen je bilo v tem obdobju potrebno soglasje Vlade Republike Slovenije.(5) Ob koncu vtoževanega obdobja pa so Uredbe določale oblikovanje cen po vnaprej sprejeti metodologiji ter prejetem strokovnem mnenju MEOR.(6) Vse naštete Uredbe so, kot pravilno

poudarja sodišče druge stopnje, določale zgolj dovoljene okvire za zviševanje cen komunalnih storitev, niso pa posegale v način in pristojnost za oblikovanje le-teh.

11Ravnanje s komunalnimi odpadki ter odlaganje ostankov komunalnih odpadkov sodita med obvezne lokalne javne službe.(7) Tožeča stranka storitev odlaganja komunalnih odpadkov kot gospodarsko javno službo na odlagališču B. izvaja v pravnoorganizacijski obliki javnega podjetja. V skladu z 2. alinejo 26. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), ki je veljal tudi v obdobju, na katerega se nanašajo vtoževani računi, je odločanje o cenah za uporabo javnih dobrin v pristojnosti ustanovitelja javnega podjetja. Zaključek, da je bilo povišanje cen toženi stranki v skladu z obravnavanimi Uredbami oziroma Sklepom Izvršnega sveta Skupščine Mesta B. z dne 24. 5. 1994 (v nadaljevanju Sklep IS SM B.; priloga A124), za utemeljenost tožbenega zahtevka tako ne zadošča, saj tožeča stranka ni dokazala, koliko je znašala ter kako se je oblikovala in zviševala cena odlaganja komunalnih odpadkov, ki je veljala zanjo. Šele na tej podlagi bi bilo mogoče ugotavljati upravičenost zviševanja

cene toženi stranki v uredbenih okvirih. Glede Sklepa IS SM B. pa je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da iz njegove vsebine ne izhaja nobena cena, ki bi se nanašala na storitev tožene stranke in bi potrjevala zatrjevano prvotno zvišanje za 15 %, saj sklep v obliki cenika določa le ceno posameznih elementov, ki sestavljajo skupno ceno odvoza odpadkov. Slednja je mnogo nižja tako od izhodiščno dogovorjene cene za toženo stranko, kot tudi od vseh zatrjevanih povišanj.

12Upoštevaje dosedaj obrazloženo se kot nepomemben izkaže tudi revizijski očitek glede pravne narave Tripartitne pogodbe, ki po mnenju revidenta ni podvržena predpisom javnega prava, temveč gre za klasično civilnopravno pogodbo. Zaradi nedokazanosti cen in njihovih zviševanj, ki so veljale za tožečo stranko in na katere je določba točke 3.2. Tripartitne pogodbe tudi odkazovala, se revizijskemu sodišču glede obravnavanega revizijskega očitka ni bilo potrebno podrobneje opredeljevati.

13Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

14Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena

ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tudi ta pogodba B. – A. je v 4. členu predvidevala možnost spremembe cene, in sicer, ko stroški, ki sestavljajo ceno, narastejo za več kot 5 % in to potrdi Izvršni svet Skupščine Mesta B.

Op. št. (2): 1. člen Uredb o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev (Ur. l. RS, št. 6/97, 33/97).

Op. št. (3): 6. člen Uredb, navedenih v sprotni opombi št. 2.

Op. št. (4): 1. člen Uredb o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev (Ur. l. RS, št. 63/97,9/98, 43/98, 69/98, 7/99, 78/99), 1. člen Uredbe o določitvi najvišjih cen (Ur. l. RS, št. 52/99) ter 1. člen Uredbe o določitvi najvišjih cen osnovnih komunalnih storitev (Ur. l. RS, št. 78/99).

Op. št. (5): 2. oziroma 3. člen Uredb o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev, navedenih v sprotni opombi št. 4.

Op. št. (6): 1. in 2. člen Uredb o določitvi mehanizma za oblikovanje cen komunalnih storitev (Ur. l. RS, št. 82/99, 11/00, 29/00).

Op. št. (7): 26. člen Zakona o varstvu okolja v zvezi z 2. členom Zakona o gospodarskih javnih službah.