26. člen ZGJS

Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu. Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v k

Tožba za ugotovitev ničnosti sklepa, ki ga sprejme organ katerekoli družbe, ne glede na to, ali bi organ upravljanja kot tak sploh smel biti ustanovljen ali ne, zadeva le organ, ki je sporni sklep sprejel in (predvsem) samo družbo. To pomeni, da je v tej zadevi tožbo za ugotovitev ničnosti sklepa sveta županov mogoče vložiti zgolj in samo proti prvi toženki.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali se ničnost sklepa sveta ustanoviteljic, ki deluje v okviru javnega podjetja, uveljavlja le zoper javno podjetje ali morajo biti v postopek kot stranke vključene tudi občine članice sveta ustanoviteljic.

Bistvena razlika med ustanoviteljskimi in kapitalskimi upravičenji je v tem, da ima prva v celoti vsaka občina (ki jih lahko izvršuje preko Sveta županov), druga pa ima občina kot lastnik v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o. Ustanoviteljske pravice ima vsaka občina v celoti. Načeloma jih morajo župani na svetu ustanoviteljev sprejemati s soglasjem, kar brez vsakršnih pogojev velja za določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin kot tudi odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. V teh primerih gre za regulatorna upravičenja občin glede upravljanja gospodarskih javnih služb na svojem območju in tovrstne odločitve imajo naravo predpisa lokalne skupnosti.

V primeru, ko izpodbijani akt na podlagi 26. člena Zakona o gospodarskih javnih službah določa zgolj višino cene vode oziroma kanalizacije, gre za akt poslovanja, ki ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Z Uredbo določena dolžnost (in pravica) predlagati ceno javne dobrine na podlagi elaborata ne predstavlja ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine izvajalca javne službe, zato tudi sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 ni možno.

Razlogov za različno višino najemnin grobov na mestnih in primestnih pokopališčih ni. Dejstvo, da so bile cene na primestnih pokopališčih, dokler upravljalec ni bila tožeča stranka, nižje, ne utemeljuje nadaljnjega neenakega obravnavanja najemnikov grobov na mestnih in primestnih pokopališčih. Tožeča stranka namreč nudi enake storitve tako na mestnih kot primestnih pokopališčih. Cena se oblikuje za vse enako glede na velikost grobnega prostora. Cene so bile oblikovane skladno s predpisi in v predpisanem postopku, zato so obvezujoče za vse imetnike grobov na pokopališčih, kjer opravlja gospodarsko javno službo tožeča stranka.

Uredbe o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev in Uredbe o določitvi najvišjih cen (osnovnih komunalni storitev) so določale zgolj dovoljene okvire za zviševanje cen komunalnih storitev, niso pa posegale v način in pristojnost za oblikovanje le-teh. V skladu z 2. alinejo 26. člena ZGJS, je odločanje o cenah za uporabo javnih dobrin v pristojnosti ustanovitelja javnega podjetja. Zaključek, da je bilo povišanje cen toženi stranki v skladu z obravnavanimi Uredbami oziroma Sklepom Izvršnega sveta Skupščine ..., za utemeljenost tožbenega zahtevka tako ne zadošča, saj tožeča stranka ni dokazala, koliko je znašala ter kako se je oblikovala in zviševala cena odlaganja komunalnih odpadkov, ki je veljala zanjo.

Sodno varstvo za spor med lokalno skupnostjo kot ustanoviteljem javnega podjetja in javnim podjetjem (kot nosilcem javnih pooblastil) v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo direktorja javnega podjetja je predvideno v okviru upravnega spora, v katerem pa odloča Upravno sodišče Republike Slovenije.