9. člen ZKC

Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe). Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC).

Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe). Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen.

Uredba o prevzemanju odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in določitvi najvišje cene njihovega odlaganja v 3. členu določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljalec odlagališča komunalnih odpadkov, 67 EUR na tono prevzetih odpadnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno. Ne glede na to, da je bila Uredba o okoljskih dajatvah sprejeta leta 2010, to je po sprejetju zgoraj navedene Uredbe iz leta 2006 in da v 3. členu Uredbe cena storitve vsebuje samo vključitev DDV, ne pa tudi okoljske dajatve, ni mogoče določene najvišje cene storitev 67 EUR razlagati tako, da jo je mogoče zviševati glede na kasneje sprejete predpise.

Tržni inšpektor je pri tožeči stranki po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski pregled v zadevi zaračunavanja prevzema odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov ter pri tem preveril, kako tožeča stranka spoštuje ukrep kontrole cen. Pri nadzoru je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka dejansko zaračunava višjo ceno za tono odloženih tovrstnih gradbenih izdelkov, kot je predpisana z veljavnim ukrepom kontrole cen na tem področju, zato ji je naložil izvršitev ukrepa kontrole cen ter povračilo razlik v ceni s pripadajočimi obrestmi.

Stališče iz izpodbijane odločbe, da bi morala biti okoljska dajatev že zajeta v ceni, ki je kot najvišja določena z odlokom ni pravilno. Sodišče pa ugotavlja tudi, da iz izpodbijane odločbe in podatkov v spisu izhaja, da je tožnica na okoljsko dajatev, ki jo je obračunala posebej, zaračunala tudi DDV. Presežek z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestonocementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najviše cene njihovega odlaganja določene najvišje cene storitve je tako predstavljala ne le okoljska dajatev, pač pa tudi na to dajatev obračunani DDV, kar pa je po mnenju sodišča nepravilno. Na kakšni pravni podlagi je tožnica zaračunavala DDV na okoljsko dajatev ni razvidno. Nezakonito obračunavanje DDV na okoljsko dajatev pa ima lahko za posledico tudi kršitev 3. člena zgoraj navedene Uredbe.

Ob nespornem dejstvu, da so bile storitve v konkretnem primeru do 31. 8. 2010 obračunane po nižji ceni, kot je bila določena cena zanje od 1. 9. 2010 dalje, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je bila cena, po kateri je tožeča stranka obračunala storitve od 1. 9. 2010 dalje, v nasprotju z Uredbo o določitvi najvišjih cen komunalnih storitev, po kateri so določene kot najvišje cene, cene določene na dan 28. 8. 2010. Zaradi samega namena ZKC je potrebno ukrep, določen v zgornji Uredbi, razlagati tako, da se kot najvišjo ceno uporabi ceno, po kateri je bila komunalna storitev, opravljena na dan 28. 8. 2010, dejansko obračunana.

V skladu z 214. členom ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Neobrazložena odločba organa druge stopnje glede nakazanih postavk je po mnenju sodišča nedvomno mogla bistveno vplivati na odločitev o stvari. Drugostopenjskaa odločitev torej v bistvenih postavkah nima tiste vsebine, ki bi stranki omogočila, da razloge odločitve izpodbija, prav tako pa tudi sodišče v danem primeru pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.

Uredbe o načinu oblikovanja cen komunalnih storitev in Uredbe o določitvi najvišjih cen (osnovnih komunalni storitev) so določale zgolj dovoljene okvire za zviševanje cen komunalnih storitev, niso pa posegale v način in pristojnost za oblikovanje le-teh. V skladu z 2. alinejo 26. člena ZGJS, je odločanje o cenah za uporabo javnih dobrin v pristojnosti ustanovitelja javnega podjetja. Zaključek, da je bilo povišanje cen toženi stranki v skladu z obravnavanimi Uredbami oziroma Sklepom Izvršnega sveta Skupščine ..., za utemeljenost tožbenega zahtevka tako ne zadošča, saj tožeča stranka ni dokazala, koliko je znašala ter kako se je oblikovala in zviševala cena odlaganja komunalnih odpadkov, ki je veljala zanjo.

Prvostopni organ je opravil kontrolo oblikovanja cen komunalnih storitev. V obeh primerih je s sklepom postopek ustavil, ker ni pogojev za nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti(niso bile ugotovljene nepravilnosti). Vendar pa po mnenju sodišča ponoven inšpekcijski pregled dne 3. 3. 2004 in izdaja predmetne prvostopne odločb ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno, saj za takšne primere ni mogoče uporabiti določbo 4. točke 2. odstavka 129. člena ZUP.