VDSS sodba in sklep Psp 222/2008

Pritožbi se ugodi. Sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika na plačilo 30.148,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.143,63 EUR od 1. 1. 1993 dalje do plačila, od zneska 2.001,73 EUR od 1. 1. 1994 dalje do plačila, od zneska 3.248.90 EUR od 1. 1. 1995 dalje do plačila, od zneska 3.691,89 EUR od 1. 1. 1996 dalje, do plačila, od zneska 3.486,85 EUR od 1. 1. 1997 dalje do plačila, od zneska 4.137,27 EUR od 1. 1. 1998 dalje do plačila, od zneska 4.432,89 EUR od 1. 1. 1999 dalje do plačila, od zneska 4.862,18 EUR od 1. 1. 2000 dalje do plačila, od zneska 2.142,78 EUR od 1. 7. 2000 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, zavrne.

Sklep sodišča se v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:
„Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Sodišče prve stopnje je razsodilo in sklenilo:

„1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 30.148,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- od zneska 2.143,63 EUR od 1. 1. 1993 dalje,

- od zneska 2.001,73 EUR od 1. 1. 1994 dalje,

- od zneska 3.248,90 EUR od 1. 1. 1995 dalje,

- od zneska 3.691,89 EUR od 1. 1. 1996 dalje,

- od zneska 3.486,85 EUR od 1. 1. 1997 dalje,

- od zneska 4.137,27 EUR od 1. 1. 1998 dalje,

- od zneska 4.432,89 EUR od 1. 1. 1999 dalje,

- od zneska 4.862,18 EUR od 1. 1. 2000 dalje,

- od zneska 2.142,78 EUR od 1. 7. 2000 dalje,

pri čemer zamudne obresti od posameznih zneskov tečejo le do višine posamezne glavnice,

vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3Zaradi umika tožbe za znesek 36.840,66 EUR, se postopek v tem delu ustavi.

4Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 699, 68 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.“

Zoper sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka in sicer zoper 1. točko izreka sodbe in zoper 2. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi. Meni, da niso izpolnjeni temeljni zakonski elementi za odškodninsko odgovornost toženke. Sistem pravnih sredstev uveden v upravni postopek je predvidel, da obstaja normalna realna možnost, da se tekom upravnih postopkov sprejmejo različne odločitve in sicer iz razlogov napačne ali zmotne ocene dejanskega stanja in napačne ali zmotne uporabe pravne podlage. To pa ne more predstavljati dejanske podlage za uporabo določb obligacijskega zakonika, ki ureja vprašanje odškodnine, ter v primeru tožeče stranke niso izkazani nekateri elementi odškodninske odgovornosti toženke, teh pa tožnik tudi navedel in jih opredelil. Nedopustno ravnanje toženke bi bilo izkazano samo v primeru, če bi ji bilo mogoče očitati in dokazati, da je namerno ali z veliko malomarnostjo pri opravljanju svojih poslov opustila kakšno procesno dejanje, ki ga je bila dolžna storiti. Ni pa mogoče opredeliti kot nedopustno ravnanje toženke takšno ravnanje, ki je izraženo v okviru izdane odločbe kot zmotna ali napačna ocena kakšnega dejanskega ali pravnega vprašanja. Toženki pri odločanju v upravnem postopku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja in da ne bi v postopku končanem z odločbo z dne 21. 1. 1993 ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, saj je bila odločitev presojena s strani pritožbenega in vrhovnega sodišča. Odškodninska odgovornost toženke zgolj zaradi drugačnega pravnega tolmačenja ne more biti podana. Toženka v pritožbi vztraja na tem, da je zastaranje pričelo teči z dnem, ko je bila tožniku vročena odločba ustavnega sodišča z dne 18. 3. 1999 in je tako ugovor zastaranja utemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 - v nadaljevanju: ZPP) pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem pritožbeno sodišču ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno presodilo listine oz. posredno izvedene dokaze, sodba sodišča prve stopnje pa se opira samo na te dokaze in je v posledici tega sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z 2. točko 358. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v posledici navedenega pa v skladu s 3. točko 365. člena ZPP ugodilo pritožbi tudi glede 2. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Predmetni spor se nanaša na odškodninski zahtevek. Tožnik vtožuje škodo, ki mu je nastala v višini razlike med pripadajočo pokojnino v Sloveniji in izplačevano hrvaško pokojnino zmanjšano za izplačevani socialni dodatek k hrvaški pokojnini za čas od 1. 1. 1992 do 1. 7. 2000. V predmetnem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi listinske dokumentacije ugotovilo:

Tožniku je bila z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 4. 7. 1973 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 1. 1973, katero je tožniku do novembra 1991 izplačeval nosilec vojaškega zavarovanja v Beogradu. Tožnik je 18. 3. 1992 vložil zahtevek v Republiki Hrvaški, katera mu je z odločbo ... z dne 26. 4. 1993 priznala pravico do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine po predpisih Hrvaške od 1. 1. 1992 in mu to akontacijo izplačevala vse do 31. 8. 2000. Tožnik je 15. 6. 1992 vložil zahtevo za izplačevanje pokojnine tudi v Sloveniji. Toženka mu je z odločbo št. ... z dne 7. 8. 1992 zahtevek zavrnila z obrazložitvijo, da nima stalnega prebivališča v Sloveniji najpozneje od 26. 6. 1991 dalje, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev po 1. členu Odloka o izplačevanju akontacije vojaških pokojnin (Ur. l. RS, št. 4/92). Iz istih razlogov je toženka zavrnila tudi tožnikovo pritožbo z odločbo št. ... z dne 21. 1. 1993. V Uradnem listu Republike Slovenije št. 50/92 z dne 20. 11. 1992 je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-70/92, s katero je to odpravilo del določbe 1. člena Odloka Izvršnega sveta Republike Slovenije o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin, po katerem je bila pravica do izplačevanja tudi za slovenske državljane pogojena s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Zoper dokončno odločbo toženke je tožnik vložil predlog za sodno varstvo pravic pri sodišču združenega dela, ki je z odločbo opr. št. Sp 69/93 z dne 17. 2. 1994 zahtevku ugodilo in odpravilo odločbi toženke ter tožniku priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine od prvega naslednjega meseca po prenehanju izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pri Republiškem skladu pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev Hrvaške. Zoper takšno odločitev se je pritožila toženka. Višje delovno in socialno sodišče je z odločbo opr. št. Psp 282/94 z dne 21. 9. 1995 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek tožnika za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine zavrnilo. Tožnik je bil pri vloženi reviziji zoper to odločbo neuspešen, saj jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 14/96 z dne 3. 12. 1996 kot neutemeljeno zavrnilo. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. Up-113/97 z dne 18. 3. 1999 citirano sodbo Vrhovnega sodišča in odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, odločbo Sodišča združenega dela ter obe odločbi tožene stranke razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Navedlo je, da v izpodbijanih aktih ni bil uporabljen materialni predpis, ki bi moral biti uporabljen in sicer ni bila upoštevana odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-70/92 z dne 5. 11. 1992, ampak kasneje sprejeti predpis (meddržavni sporazum). Ker je bil pogoj stalnega prebivališča za slovenske državljane odpravljen, torej z učinkom za nazaj, bi moral organ druge stopnje toženke pri odločanju o tožnikovi pritožbi zavrnilno odločbo odpraviti in sam odločiti. V okviru ponovnega odločanja je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 29. 5. 2000 tožniku priznala pravico do prevzema izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine od 1. 12. 1991 dalje, v višini 22.557,48 SIT na mesec vendar tudi odločila, da se tožniku od 1. 1. 1992 akontacija vojaške starostne pokojnine ne izplačuje. Z odločbo št. ... z dne 2. 6. 2000 je toženka akontacijo vojaške starostne pokojnine s 1. 10. 1998 prevedla v pravico do starostne pokojnine po Zakonu o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev ter pri tem v 4. odstavku izreka odločbe odločila, da se pokojnina ne izplačuje, ker se upravičencu izplačuje vojaška pokojnina na Hrvaškem. Navedeni odločbi sta postali dokončni in pravnomočni.

Tožnik je dne 17. 4. 2003 vložil tožbo zaradi izplačila odškodnine. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika delno ugodilo. Ugotovilo je, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj je bila tožniku pravica do akontacije vojaške pokojnine v Sloveniji priznana šele z odločbo z dne 29. 5. 2000. Glede odškodninske odgovornosti je štelo, da je tožena stranka pri odločanju o tožnikovem zahtevku za priznanje akontacije vojaške pokojnine uporabila napačen materialni predpis in je bilo ravnanje tožene stranke protipravno. Glede na to, da je toženka oseba javnega prava bi morala pri svojem odločanju ravnati še posebej skrbno, najmanj torej poznati veljavne pravne predpise, ki jih uporablja pri svojem odločanju. Zato je njeno ravnanje v konkretni zadevi mogoče označiti kot malomarno. V posledici takšnega ravnanja je tožniku nastala škoda, podana pa je tudi vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo tožniku, saj je bil tožnik zaradi nepriznanja akontacije vojaške pokojnine praktično prisiljen uveljavljati pokojnino na Hrvaškem. V kolikor bi tožnik že s 1. 12. 1991 pridobil pravico do akontacije pokojnine v Sloveniji, pokojnine na Hrvaškem sploh ne bi uveljavljal.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, glede tega, da obstojijo vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Res je, da je tožena stranka uporabila napačni pravni predpis, ko je odločala o pritožbi tožnika in bi morala upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-70/92 z dne 5. 11. 1992 s katero je bil pogoj stalnega prebivališča za slovenske državljane odpravljen. Napačna uporaba materialnega prava pa sama po sebi še ni protipravno ravnanje, kakor to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Tudi ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da odgovornost države v zvezi z morebitnimi napačnimi odločitvami sodišč ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka (v smislu ustavne presoje) ugotovljena nepravilnost sodne odločbe izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave Republike Slovenije (sklep opr. št. Up 200/00 z dne 11. 6. 2001, OdUS X, 234). Morebitnemu nepravilnemu odločanju tako v upravnem postopku kakor v sodnem postopku je v tem okviru namenjen sistem pravnih sredstev. V nasprotnem primeru bi vsaj v sodnih postopkih, ki ima vsaj v kontradiktornih postopkih praviloma neugoden izid za eno stranko prišli do situacije, ko bi označili vsako spremenjeno ali razveljavljeno odločitev nižjega sodišča zaradi napačne uporabe materialnega prava za protipravno ravnanje, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Sodna praksa v Sloveniji stoji na večinskem stališču krivdne odgovornosti odškodninske odgovornosti in je potrebno ugotavljati krivdo osebe, ki je protipravno odločila oz. ravnala. Kršitev materialnega prava mora biti dovolj huda in brez razlogov, torej more iti za ravnanje, ki je samovoljno in arbitrarno. Navedeno v konkretnem primeru, po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je že zaradi napačne uporabe materialnega prava podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

Tožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na odškodninsko odgovornost toženke, ker ta ni uporabila predpisa, ki bi ga morala. Vendar pa bi tožnik moral za utemeljitev svojega zahtevka glede na določila pravil o odškodninski odgovornosti (ter skladno z določbami 1. odstavka 7. člena, 1. odstavka 180. člena in 212. člena ZPP o trditvenem bremenu) natančno opredeliti protipravnost ravnanje toženke oz. v čem so protipravno ravnali njeni zaposleni, ki so izdali odločbe o zavrnitvi pravice do akontacije vojaške starostne pokojnine.

Da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke v danem primeru, bi morali biti kumulativno podani vsi elementi odškodninske odgovornosti: nastala škoda, protipravnost oz. nedopustnost toženkinega ravnanja, vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter toženkina odgovornost (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 - ZOR) oz. 131. člen veljavnega Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ). Po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru vse navedene predpostavke niso podane, saj ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot nedopustno. V posledici zavrnitve tožbenega uspeha je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka glede na uspeh v pravdi tako, da tožnik krije, v skladu s 154. členom ZPP upoštevajoč 68. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004), stroške postopka sam.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi 2. točke 358. člena ter 3. točko 365. člena ZPP spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne.