VSRS Sodba XI Ips 18837/2011-88

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega V. B. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki sme na podlagi tega sklepa trajati najdalj en mesec. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo osumljenčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Osumljenčevi zagovorniki so zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in osumljencu odpravi pripor oziroma podrejeno, da sklep spremeni tako, da zoper osumljenca odredi hišni pripor.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da očitki, navedeni v zahtevi, niso utemeljeni, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo osumljencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovim zagovornikom, ki v izjavi nasprotujejo predlogu vrhovnega državnega tožilca.

B.

5Osumljenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se preiskovalna sodnica do navedb v zahtevi za preiskavo ni opredelila oziroma jih ocenila, posledično tudi ni obrazložila utemeljenosti suma. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP mora vložnik zahteve ne samo navesti kršitev, ki jo uveljavlja, ampak jo mora tudi obrazložiti, sicer se Vrhovno sodišče do zatrjevane, a nesubstancirane kršitve ne more opredeliti. Vložniki ne navajajo, do katerih konkretnih navedb se preiskovalna sodnica ni opredelila, zato se Vrhovno sodišče o (po vsebini) zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more izjaviti. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je preiskovalna sodnica pri vsakem od očitanih kaznivih dejanj navedla dokaze, zbrane v predkazenskem postopku, ter na tej podlagi napravila zaključek, da je podan utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil očitana kazniva dejanja.

6Ob izpodbijanju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP vložniki navajajo, da je sklicevanje sodišča na število kaznivih dejanj, ki utemeljujejo odreditev pripora, nedopustno, saj po sodni praksi število kaznivih dejanj ni subjektivna okoliščina, ki bi jo bilo mogoče upoštevati pri odločanju o odreditvi pripora, temveč gre za objektivno okoliščino. Osumljenčeva nezaposlenost po zatrjevanju vložnikov ne kaže na to, da se osumljenec preživlja s kaznivimi dejanji, še zlasti ob dejstvu, da s honorarnim delom zasluži od 400 do 600 EUR mesečno, živi skupaj s starši, bratom in njegovo družino, s katerimi si deli življenjske stroške. Vložniki ne navajajo primerov iz sodne prakse, po katerih naj bi bilo sklicevanje na število kaznivih dejanj, ki utemeljujejo odreditev pripora, nedopustno, zato se do takega njihovega zatrjevanja ni mogoče opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Opiranje sodišča na število očitanih kaznivih dejanj kot eno od okoliščin, ki utemeljujejo sklep o obstoju osumljenčeve ponovitvene nevarnosti, ne odstopa od odločanja sodišč v podobnih primerih in tudi ne od odločanja Vrhovnega sodišča (na primer v sodbah I Ips 160/1998 z dne 31. 7. 1998, I Ips 111/98 z dne 20. 5. 1999 ali I Ips 445/2008 z dne 24. 11. 2008). Poleg tega je preiskovalna sodnica ugotovila obstoj utemeljenosti suma za vsako od očitanih kaznivih dejanj, zato je pri presoji ponovitvene nevarnosti utemeljeno upoštevala tudi število očitanih kaznivih dejanj. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice (stran 8, drugi odstavek) je tudi razvidno, da preiskovalna sodnica najprej navaja osumljenčeve osebne okoliščine, nato pa v istem odstavku še objektivne okoliščine (število in raznovrstnost očitanih kaznivih dejanj ter kratko časovno obdobje, v katerem naj bi bila dejanja storjena). Z navajanjem, da se osumljenec lahko preživlja tudi s honorarnim delom, vložniki podajajo lastno oceno te okoliščine ter nasprotujejo sodni presoji. Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Vložniki še zatrjujejo, da sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat spregledala, da nobeno od kaznivih dejanj ni bilo storjeno na osumljenčevem naslovu bivanja, da mu je bil telefon zasežen ob hišni preiskavi, ob kateri pa ni bil zasežen noben drug predmet, ki bi kazal na to, da se osumljenec ukvarja z razpečevanjem prepovedanih drog, dosedanja preiskava pa ni dala podatkov, da bi bil osumljenec v stiku s kakršnimkoli dobaviteljem prepovedanih drog. Z zgornjim zatrjevanjem vložniki ponovno podajajo lastno oceno okoliščin, ki nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča, s čimer uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nenazadnje pa je iz opisov očitanih kaznih dejanj mogoče ugotoviti, da naj osumljenec le dveh dejanj ne bi storil pred stanovanjskim blokom, v katerem prebiva.

C.

8Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.