VSRS Sodba XI Ips 96/2009

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Kpd 1194/2009 z dne 18.10.2009 zoper osumljenega R.A. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v katerega mu je vštel pridržanje od dne 16.10.2009 od 10.05 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom Ks 971/2009 z dne 20.10.2009 zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

2Zoper ta pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v uvodu katere uveljavlja, da izpodbijana pravnomočna odločba nima razlogov o določenih odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi povsem nejasni, s čimer nakazuje na zatrjevano kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve obsežno navaja, da zunajobravnavni senat ni dovolj pozorno prebral pritožbe osumljenčevega zagovornika, da so razlogi sklepa pritožbenega sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve osumljencu očitanih kaznivih dejanj pomanjkljivi, da je senat povsem prezrl obsežne pritožbene navedbe v zvezi z nelogičnostjo in protislovnostjo zbranih podatkov, da obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča ne vsebuje odgovora na pritožbene navedbe, da utemeljen sum ni podan, da je „nevzdržno“ razlogovanje zunajobravnavnega senata, da bo šele nadaljnji postopek pokazal, do kakšne mere je sprejemljiva trditev obrambe, da so podatki v tem postopku zbrani na nezakonit način, da so nejasni razlogi sklepa pritožbenega sodišča, da osumljencu očitanega ravnanja ni mogoče kvalificirati kot kaznivo dejanje ugrabitve, da teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bil pripor neogibno potreben za varnost ljudi ter da bi bilo zoper osumljenega mogoče uporabiti milejši ukrep – hišni pripor. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter osumljenca izpusti na prostost oziroma pripor nadomesti z milejšim ukrepom.

3Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njegovem stališču je utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja podan ter dovolj zanesljivo izkazan in razumno obrazložen, enako velja tudi za priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan osumljencu in njegovemu zagovorniku. Osumljenec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v izjavi izrazil vztrajanje pri navedbah in predlogu zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5Zagovornikova zahteva ne navaja določno, katere kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja. S trditvijo, da zunajobravnavni senat ni dovolj pozorno prebral pritožbe osumljenčevega zagovornika, na kar kaže navedba v razlogih sklepa, da iz pritožbe ni razvidno, zakaj naj bi bili dokazi zbrani v predkazenskem postopku potvorjeni, neutemeljeno nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je v tretjem odstavku na tretji strani sklepa navedlo, da obramba podatkom, zbranim v predkazenskem postopku, odreka verodostojnost ter s tem v zvezi ugotovilo, da ne le iz pritožbe (kakor iztrgano iz konteksta navaja vložnik zahteve), temveč (na prvem mestu) iz podatkov spisa ni razvidno, zakaj naj bi bili ti podatki potvorjeni. Kolikor vložnik zahteve takšnemu zaključku sodišča nasprotuje, s tem izraža svoje nestrinjanje z dokazno presojo sodišča in uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je zunajobravnavni senat pomanjkljivo obrazložil obstoj utemeljenega suma osumljencu očitanih kaznivih dejanj ter da je povsem prezrl obsežne navedbe pritožbe obsojenčevega zagovornika glede zatrjevane nelogičnosti in protislovnosti podatkov zbranih v predkazenskem postopku. Senat je v tretjem odstavku na tretji strani sklepa pritrdil razlogom preiskovalnega sodnika o utemeljenosti suma osumljencu očitanih kaznivih dejanj ter jih ocenil kot podrobne in prepričljive ter razumno navedel, da za presojo protislovnih dokazov ni pristojen. Preiskovalni sodnik je v razlogih izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora natančno in razumno pojasnil, da utemeljen sum storitve osumljencu očitanih kaznivih dejanj izhaja iz ovadb oškodovancev B.J. in A.H. ter uradnih zaznamkov o izjavah prič Z.P., D.K. in K.Š., utemeljen sum storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena pa je potrjen tudi z ambulantnim kartonom, obvestilom o telesnih poškodbah in fotografijami. Preiskovalni sodnik omenjenih dokazov v razlogih sklepa o odreditvi pripora ni le naštel, temveč tudi podrobno povzel njihovo vsebino, ki kaže na zadostno stopnjo verjetnosti storitve osumljencu očitanih kaznivih dejanj.

7Osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je „nevzdržno“ razlogovanje zunajobravnavnega senata, da bo šele nadaljnji postopek pokazal, do kakšne mere je sprejemljiva trditev obrambe, da so podatki zbrani v tem kazenskem postopku, zbrani na nezakonit način ter da bi morala že državni tožilec in preiskovalni sodnik te dokaze izločiti, pri tem pa konkretno ne navede nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu prekršilo, niti ne navede dokazov, ki jih šteje za nezakonito pridobljene. Čeprav ZKP ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnikove navedbe ostanejo na ravni trditev, temveč mora vložnik konkretno navesti v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik zatrjevane kršitve ni konkretiziral, zato Vrhovno sodišče posplošene navedbe o „nevzdržnosti razlogovanja zunajobravnavnega senata“ v zvezi s podatki zbranimi na nezakonit način ter zatrjevano opustitvijo dolžnosti državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ki bi morala te dokaze izločiti, ni preizkušalo.

8Enako nekonkretizirana je tudi navedba zahteve, da opisanega ravnanja osumljenca ni mogoče „kvalificirati“ kot ugrabitev ter da ne gre za „klasično ugrabitev“, ker se je domnevni oškodovanec prosto gibal po prostorih, si kuhal kavo ter šel po cigarete na bencinsko črpalko, ki po vsebini predstavlja nedovoljen razlog nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem.

9Priporni razlog ponovitvene nevarnosti sklep o odreditvi pripora utemeljuje z osumljencu izrečeno pogojno obsodbo, katere preizkusna doba se izteče šele 24.11.2009 (očitana kazniva dejanja naj bi storil v času preizkusne dobe), z dvema kazenskima postopkoma, ki potekata pred Okrajnim sodiščem na Ptuju zaradi istovrstnih kaznivih dejanj in s časovno povezanostjo med kaznivimi dejanji, ki jih je storil na škodo B.J. ter razumno zaključuje, da osebne lastnosti osumljenca, teža kaznivih dejanj ter njihova medsebojna povezanost, kažejo na veliko verjetnost, da bo osumljenec z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval. Vrhovno sodišče pritrjuje navedenim razlogom in zaključku izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da je ponovitvena nevarnost podana, česar ne morejo spremeniti niti navedbe zahteve o nejasnosti razlogov zunajobravnavnega senata glede števila postopkov, ki tečejo zoper osumljenca, da postopki pred okrajnim sodiščem niso „indikator osebnih lastnosti osumljenca“, da bo preizkusna doba iz izrečene pogojne obsodbe pretekla čez nekaj dni ter da ponovitvene nevarnosti osumljenca ni mogoče posplošiti na druge osebe, ki bi lahko postale njegove žrtve, ki tudi sicer po vsebini predstavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

10Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi bilo osumljencu potrebno izreči milejši ukrep-hišni pripor, ker bi bilo tako zadostno poskrbljeno za varnost domnevnega oškodovanca in nedoločenega kroga potencialnih oškodovancev. Ugotovljene okoliščine o nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja utemeljujejo tudi neogibnost pripora, kar vsebuje presojo, da milejšega ukrepa zoper osumljenca ni mogoče odrediti.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega R.A., niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.