VSRS Sklep II Ips 299/2010

Reviziji
se zavrneta.

Predlagatelji sami nosijo svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom odločilo, da je predlog za vrnitev premoženja, zaplenjenega dr. F. in W. A., s kazensko sodbo Vojaškega sodišča mesta Maribor opr. št. Sod 484/45 z dne 17. 8. 1945, v delu, ki se nanaša na drugo nasprotno udeleženko, po temelju utemeljen.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo druge nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo vmesni sklep sodišča prve stopnje. Pritožbi prve nasprotne udeleženke in tretjega nasprotnega udeleženca je zavrglo.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje sta vložila reviziji druga nasprotna udeleženka in tretji nasprotni udeleženec. Druga nasprotna udeleženka (Republika Slovenija) uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Vztraja na stališču, da je premoženje pravnih prednikov predlagateljev prešlo v državno last ex lege z dnem objave Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (v nadaljevanju Odlok AVNOJ) 6. 2. 1945, ki je v 2. točki 1. člena določal, da preide v državno last vse premoženje oseb nemške narodnosti, razen premoženja določenih, izrecno naštetih izjem. Nepravilen je pristop, da je za ugotovitev pravne podlage treba opraviti analizo odločb, ki so bile podlaga za vknjižbo državne lastnine v zemljiško knjigo. Če je bilo premoženje podržavljeno z nekim predpisom, potem vsaka kasnejša odločba ne more biti pravna podlaga in ne more vplivati na dejstvo, da je bil prehod izvršen ex lege. Vknjižba pri prehodu ex lege nima konstitutivnega učinka. Potrebna je le ugotovitev, da Attemsi niso bili nemški državljani oziroma nemške narodnosti, slednje pa glede na podatke spisa ni mogoče. Nasprotje med razlogi sodbe je tudi v tem, da sodišče navaja, da je moral biti za prehod premoženja po samem zakonu izveden ustrezen postopek, hkrati pa pritrjuje stališču, da je odločba komisije imela le deklaratoren značaj. Nasprotna udeleženka je tekom postopka predložila številne uradne listine, ki utemeljujejo zaključek, da je podlaga za podržavljenje Odlok AVNOJ, sodišče pa jih je brez obrazložitve štelo za nebistvene. Sporna odločitev, da so predlagatelji upravičenci po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) je povsem abstraktna in z njo ni odločeno o temelju. Sodne odločbe bi morale vsebovati, v katerem delu naj bi bila Republika Slovenija zavezanka oziroma, kaj so predlagatelji upravičeni terjati od nje. Tretji nasprotni udeleženec uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev, da prvi in tretji nasprotni udeleženec nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe napačna. Vsi nasprotni udeleženci so nujni in enotni sosporniki. Res je druga nasprotna udeleženka lastnica nepremičnin, toda zavezanec za vrnitev v naravi (za kmetijska ali gozdna zemljišča, če je vrnitev v naravi sploh mogoča) je pa tretji nasprotni udeleženec. Predmet obravnavanja je vrnitev istih nepremičnin, le zavezanca za vrnitev sta dva, zato je nemogoče, da sta podlagi za vrnitev različni. V celoti se tudi pridružuje revizijskim razlogom tretje nasprotne udeleženke.

4Reviziji sta bili po 375. členu ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) vročeni predlagateljem, ki so nanju odgovorili in predlagali njuno zavrnitev.

5Reviziji nista utemeljeni.

6V obravnavani zadevi je revizijsko sodišče že odločalo, in sicer je s sklepom II Ips 647/2004 vmesni sklep sodišča prve stopnje (da se pravnima prednikoma vrne premoženje, zaplenjeno s kazensko sodbo) in sklep sodišča druge stopnje (s katerim je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje) razveljavilo v delu, ki se nanaša na Republiko Slovenijo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V zvezi s temeljnim vprašanjem, ki se je postavilo v obravnavani zadevi, in sicer vprašanjem pravne podlage za podržavljenje v izpodbijanem sklepu zaobseženega premoženja pravnih prednikov predlagateljev, je opozorilo na dosedanje stališče sodne prakse, po kateri je bilo vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja odvisno od ugotovitve, ali je prešlo premoženje v državno lastnino na podlagi 1. oz. 2. točke (po samem predpisu 6. 2. 1945), ali pa 3. točke (z dnem pravnomočnosti kazenske sodbe, s katero je bila izrečena zaplemba premoženja) prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ. Če je bilo premoženje odvzeto po 1. ali 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, je premoženje postalo državno po samem Odloku in so lahko predlagatelji zahtevali vračilo premoženja v upravnem postopku ob pogojih Zakona o denacionalizacij (v nadaljevanju ZDen). Če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi kazenske sodbe, je po razveljavitvi kazenske sodbe predviden sodni postopek vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS.

7Upoštevaje napotek v revizijskem sklepu je sodišče prve stopnje opravilo analizo vpisov v zemljiško knjigo in zaplembenih odločb. Deklaratorna narava vpisov v zemljiško knjigo in zaplembenih odločb, ki jo poudarja revidentka, pri tem ni bila spregledana, sta pa sodišči pravilno upoštevali, da ta lastnost aktom vendarle ne izniči njihovega pomena. Kot je revizijsko sodišče poudarilo že v razveljavitvenem sklepu, je nujna njihova preučitev zaradi ugotovitve njihove pravne podlage. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru pravno podlago za vknjižbo državne lastnine v zemljiško knjigo predstavljala odločba Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici številka Zp 41/46 z dne 28. 11. 1946, ta pa je bila izdana na podlagi kazenske sodbe Vojaškega sodišča mesta Maribor z dne 17. 8. 1945. Sodišči prve in druge stopnje sta tako zaključili, da predlagatelji utemeljeno zahtevajo vračilo zaplenjenega premoženja v sodnem postopku.

8Taki odločitvi pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Zavrnilno stališče do revizijske teze druge nasprotne udeleženke, po kateri naj predlagatelji ne bi bili upravičeni do vrnitve pravnim prednikom odvzetega premoženja v sodnem postopku zato, ker naj bi do prehoda premoženja v državno last prišlo že ex lege z dnem objave Odloka AVNOJ, pravno podlago za vrnitev premoženja pa bi tako predstavljal ZDen (in za to predviden upravni postopek) in ne ZIKS, je revizijsko sodišče zavzelo že v sklepih II Ips 63/2010 in II Ips 486/2009, enako izhaja tudi iz sklepa II Ips 324/2010. Za odstop od sprejetega stališča v obravnavanem primeru ni razlogov. V odločitvi so upoštevani tudi ustavnopravni vidiki problematike po vojni podržavljenega premoženja, ki so bili izpostavljeni v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-969/08-20 z dne 13. 5. 2010, predvsem vidik, da je z vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS nesprejemljivo pravno stališče, ki bi utegnilo privesti do posledice, da bi bilo predlagateljem zaradi morebitne odločitve o zavrnitvi predloga, sprejete po poteku prekluzivnega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov iz prvega odstavka 64. člena ZDen onemogočeno, da bi zahtevek za vrnitev spornega premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah ZDen. Cilj vračanja premoženja v ureditvi po Zden in ZIKS je namreč enak – poprava krivic. V omenjenih revizijskih zadevah je bilo že poudarjeno, da učinkovita uveljavitev pravice do vrnitve neupravičeno odvzetega premoženja ne more biti odvisna zgolj od sredstev, ki jih je nekdanja revolucionarna in nedemokratična oblast izbrala (nemara res tudi podvajala) za dosego končnega cilja podržaviti zasebno premoženje. Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi v zvezi s tem poudarilo: "Tako kot so bili kazenski postopki, v katerih so sodišča izrekala kazni zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljenju (med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljanjem na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, z vidika cilja ni razlik; razlika je le v sredstvih, ki jih je za njegovo uresničitev država izbrala), sta po svojem namenu enaki tudi ureditvi vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in ZIKS. Cilj obeh je poprava krivic. Zato je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna - odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju." Iz dokaznega postopka o podlagi podržavljanja premoženja pravnih prednikov predlagateljev pa izhaja, da so se ti lahko utemeljeno zanesli na zemljiškoknjižne podatke o kazenski sodbi kot podlagi za zaplembo spornega premoženja. Drugačna odločitev od sprejete bi zato posegla v pravico predlagateljev do učinkovite uveljavitve pravice do neupravičeno odvzetega premoženja, ki je ustavnopravno varovana.

9V reviziji ponovljen pritožbeni očitek procesne kršitve, da iz sklepa sodišča prve stopnje ni razvidno, v katerem delu naj bi bila Republika Slovenija zavezanka oziroma do česa naj bi bili predlagatelji upravičeni (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi ni utemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, gre za vmesni sklep, s katerim je odločeno le o podlagi predloga, o obliki vračanja in zavezancih za posamezno obliko vrnitve pa bo sodišče odločalo v nadaljnjem postopku.

10Odločitev sodišča druge stopnje o zavrženju pritožbe tretjega nasprotnega udeleženca zaradi neobstoja pravnega interesa za pritožbo, je prav tako pravilna. Revizijsko sodišče je namreč pravnomočno odločitev o podlagi predloga v prejšnjem sojenju razveljavilo le v delu, ki se nanaša na drugo nasprotno udeleženko. Revizijske navedbe tretjega nasprotnega udeleženca o enotnem in nujnem sosporništvu vseh treh nasprotnih udeležencev pa ne držijo. Zavezanec za vračilo posameznega dela premoženja, na katero se nanaša predlog, je glede na 145. b člen ZIKS le posamezen izmed nasprotnih udeležencev in zato ni razlogov, da bi se ti šteli za enotno stranko (predlagatelja).

11Ker uveljavljeni revizijski razlogi, niti razlogi, upoštevni po uradni dolžnosti niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in

z njo tudi priglašene revizijske stroške

(1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker odgovora na reviziji nista v ničemer pripomogla k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, stroškov zanju ni mogoče šteti za pravdo potrebnih. Predlagatelji zato svoje revizijske stroške nosijo sami (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).