VSL sodba I Cpg 59/2011

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh tožeči stranki povrniti 738,03 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 35.241,80 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti ter povrnitev stroškov pravdnega postopka v višini 3.238,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka in uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode v posledici nepravilne izpolnitve pogodbe, ki naj bi ji nastala s tem, ko je morala na podlagi odmerne odločbe carinskega organa plačati trošarino za blago, ki ga je kupila od tožene stranke, čeprav naj bi bilo s strani tožene stranke izrecno zagotovljeno, da so za navedeno blago že plačane vse dajatve.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka blago, od katerega je bilo s carinsko odločbo odmerjena trošarina in naložena v plačilo tožeči stranki, kupila od tožene stranke in da je tožena stranka v računih, s katerim je fakturirala dobavo tega blaga navajala, da je v ceni že obračunana trošarina, ekološka taksa in članarina, ki je bila plačana. Prav tako ni bilo sporno, da je tožeča stranka po odmerjenih odločbah obračunano trošarino tudi poravnala.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z utemeljitvijo, da sta pravdni stranki v obravnavanem primeru sklenili prodajno pogodbo, pri čemer pa je bilo blago vnešeno v Republiko Slovenijo iz Avstrije v režimu odloga plačila trošarine, pri čemer pa trošarinski zavezanci, ki so bili v pogodbenem razmerju do tožene stranke, niso poravnali obveznosti iz tega naslova. Iz ugotovljene dejanske podlage je prvostopenjsko sodišče sklepalo na odškodninsko podlago tožbenega zahtevka, ker je tožeča stranka morala na podlagi odločbe carinskega organa plačati trošarino za gorivo, do česar pa ne bi prišlo, če bi ji tožena stranka izročila gorivo, za katerega je bila plačana trošarina, kar je bila dolžna po pogodbi.

V skladu s 1. odstavkom 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem kot se glasi. Neizpolnitev pogodbene obveznosti ima za posledico odškodninsko odgovornost v razmerju do upnika. Dolžnik pa se lahko razbremeni svoje odgovornosti samo pod pogoji iz 240. člena OZ. Kakšno pa je izpolnitveno ravnanje, h kateremu se je zavezal dolžnik in opustitev katerega ima za posledico odškodninsko odgovornost, je opredeljeno s samo vsebino pogodbe. Klavzula na računih tožene stranke, ki jih je izstavila tožeči stranki ob dobavi spornega goriva, da je v ceni že obračunana trošarina, nedvoumno izkazuje, da sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe strošek trošarine vkalkulirali v pogodbeno dogovorjeno ceno, ki jo je plačala tožeča stranka. Določba Zakona o trošarinah (Ur. l. RS, št. 84/98 s spremembami – v nadaljevanju ZTro) na podlagi katerih je carinski organ tožečo stranko štel kot trošarinskega plačnika, pa ob takšnih pogodbenih določilih ni mogoče razlagati v smeri, da je vprašanje plačila trošarine s strani glavnega trošarinskega zavezanca, izven pogodbenega razmerja med pravdnima strankama. Če je tožeča stranka toženi plačala ceno, v kateri so bili vkalkulirani stroški navedene javne dajatve, pri nasprotni izpolnitvi ni mogoče govoriti o skladnosti s pogodbo, v kolikor bi tožečo stranko isti stroški, ki so bili že vkalkurirani v ceno, bremenili na podlagi odmerne odločbe carinskega organa.

V zvezi z vprašanjem krivde kot predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti je pritožbeno sodišče v odločbi I Cpg 129/2010 dne 18. 05. 2010, v kateri je obravnavalo identično dejansko podlago tožbenega zahtevka zoper toženo stranko, že zavzelo stališče, da krivda ni predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti. To stališče temelji na jasno izraženih stališčih novejše pravne teorije, ki zlasti glede odgovornosti profesionalnih oseb za kršitev pogodbene obveznosti zastopa stališče, da gre za odgovornost, ki se zelo približuje objektivni odgovornosti, pri čemer pa je potrebno upoštevati predvsem razmejitev med zunanjimi in notranjimi tveganji posameznih subjektov pogodbenega razmerja (glej Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2. knjiga, stran 213 do 216). To pa pomeni, da se pogodbeni zavezanec ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti zgolj s sklicevanjem na neobstoj krivde na njegovi strani, temveč bi za razbremenitev svoje odgovornosti moral dokazati, da vzrok, iz katerega izvira nepravilnost v izpolnitvi, ne izvira iz tveganja, katerega obvladovanje je pripisati njemu. Ker je vzrok za nastanek škode tožeči stranki izviral iz ravnanja trošarinskih zavezancev, ki so bili v pogodbenem razmerju s toženo stranko, gre torej za tveganje, ki izvira iz njene sfere, kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. S tem v zvezi pa tudi ni odločilno vprašanje, ali je toženi stranki sploh mogoče očitati opustitev skrbnosti pri izbiri pogodbenega partnerja, saj kot rečeno, obstoj njene krivde ni predpostavka za nastanek tovrstne odškodninske odgovornosti. Pritožbeni očitki, ki izpodbijajo tovrstne ugotovitve prvostopenjskega sodišča z utemeljitvijo, da v času izpolnitvenega ravnanja tožene stranke še ni nastala plačilna obveznost trošarine trošarinskemu zavezancu, se tako izkažejo kot neodločilni. Kot nerelevantni se zato izkažejo tudi pritožbeni očitki, s katerimi se sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo vseh materialnih podlag za odločitev o tožbenem zahtevku in sicer predvsem določb ZTro in Zakona o davčnem postopku. Kasnejša zapadlost trošarinske dajatve glavnemu zavezancu, to je po prejemu blaga na strani tožeče stranke, ne spreminja osnovnega izhodišča, da spada v razmerju med pravdnima strankama izpolnitev trošarinske obveznosti v zvezi z dobavljenim blagom med notranja tveganja na strani tožene stranke.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da naj bi bila tožeča stranka seznanjena z izvorom blaga in režimom odloga plačila trošarine ter o tem kdo je prejemnik trošarinskega blaga. Tudi sama seznanjenost tožeče stranke z verigo poslov, preko katerih naj bi bilo blago dobavljeno tožeči stranki, še ne spreminja ocene o tem, da predstavlja veriga poslov, preko katerih je tožena stranka zagotovila izpolnitev svoje pogodbene obveznosti v njeno sfero tveganja. Drugačno sklepanje bi imelo podlago samo pod predpostavko, da bi sama tožeča stranka vplivala na izbiro ali način zagotavljanja izpolnitve na strani tožene stranke. Takšne trditvene podlage pa tožena stranka ni zatrjevala. Materialnopravno zmotno je zato pritožbeno stališče, da je tožeča stranka že s tem, ko je sklenila pogodbo za nakup blaga, za katerega bi v skladu z veljavnimi predpisi lahko nastopala kot solidarna zavezanka za plačilo javnih dajatev, ki izvirajo iz narave blaga, s tem prevzela tudi celotno poslovno tveganje glede teh stroškov v razmerju do tožene stranke.

Upoštevaje navedene razloge se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki, s katerimi se poskuša izpodbiti materialnopravno izhodišče o odgovornosti tožene stranke kot profesionalne osebe za pravilnost izpolnitve iz pogodbenega razmerja v razmerju do tožeče stranke. S tem v zvezi je tudi materialnopravno napačna primerjava položaja v konkretnem primeru, ki izvira iz neizpolnjevanja trošarinskih obveznosti kot javnih dajatev s strani pogodbenega partnerja tožene stranke s primerom kraje blaga tožeči stranki, saj v slednjem primeru ne bi šlo za notranje tveganje na strani tožene stranke.

Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi zoper toženo stranko, so nerelevantna pritožbena sklicevanja na morebitno obogatitveno podlago zahtevka v razmerju do prejemnikov. trošarinskega blaga, ki naj bi bili zaradi neizpolnitve carinskih obveznosti obogateni na njen račun. Upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča, ki so bila zavzeta že v sodbi I Cpg 129/2010, je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je sklepalo na odškodninsko odgovornost tožene stranke. V zvezi z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se je tožena stranka v postopku sklicevala tudi na vložen predlog za dopustitev revizije zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. I Cpg 129/2010 z dne 18. 05. 2010. Iz poizvedb, ki jih je opravilo pritožbeno sodišče pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije pa izhaja, da tožena stranka s tovrstnim predlogom ni uspela, saj je bil predlog s sklepom III DoR 55/2010 z dne 07. 09. 2010 zavrnjen.

Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Upoštevaje zgoraj navedena materialnopravna izhodišča ter ugotovljeno dejansko podlago s strani prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi se tako izkaže pritožba kot neutemeljena, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki od priglašenih stroškov v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo kot potrebne stroške priznalo v skladu z Odvetniško tarifo za sestavo odgovora na pritožbo (1000 točk), povečanih za 2 % materialnih stroškov (20 točk), kar upoštevaje vrednost točke (0,459 EUR) in 20 % DDV znaša 561,82 EUR. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve plačane takse za odgovor na pritožbo v višini 176,21 EUR.