VSL sodba II Cp 4915/2010

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 1.350.000,00 SIT s pripadki. Naložilo je tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Zmotno je ugotovljeno, da je nesporno, da je odgovornost za izplačano škodo prevzela ZC d.d. in da je ta 8.4.2002 posredovala poravnalno ponudbo za izplačilo odškodnine 6.000 KN. CO ni prevzela odgovornosti, poravnalno ponudbo pa je poslala v imenu in za račun hrvaškega zavarovalnega združenja. To je bilo ugotovljeno na glavni obravnavi kot nesporno. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je za povzročitelja škode odgovorna zavarovalnica G, ki ni želela reševati zahtevka, kar je razvidno iz dopisa z dne 12.3.2002. Moralo bi sodišče ugotoviti, da je utrpela nematerialno škodo, ki ni bila nikoli plačana in tožena stranka temu ni oporekala. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnica toženo stranko z vloženim zahtevkom 21.12.2002 obvestila o vloženem zahtevku pri odgovornostni zavarovalnici povzročitelja. Ker teh ugotovitev ni, je podana kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. V 3. členu /II Pogojev AO plus, je zapisana določba „ali“, ki se nanaša na plačilno sposobnost povzročitelja škode in ustvarja domnevo, da je povzročitelj dejansko plačilno zmožen. Že v sodbi II Ips 644/92, je Vrhovno sodišče poudarilo, da je treba to razumeti, da pomeni „ali je in kolikor je za takšno škodo zavarovana“. Torej se ta določba nanaša tudi na plačilno sposobnost zavarovalnice povzročitelja in ne le povzročitelja samega. Sodba pa o tem nima razlogov. Tožeča stranka torej temelji zahtevek na danem poroštvu iz 3. člena Pogojev AO plus. Sodišče je zmotno razlagalo določbe o poroštvu, čeprav gre za jasno določilo po 1. odst. 99. člena ZOR in po pogojih. Za tiste, ki so plačilno zmožni ali niso zavarovalni, pa tožena stranka dejansko ni porok, ampak plačnik. Sodišče sicer pravilno navaja, da v konkretnem primeru gre za subsidiarno poroštvo, vendar zmotno razlaga 1. odst. 1.004. člena ZOR. Ko glavni dolžnik v roku, ki je bil določen v pisni zahtevi, ni izpolnil obveznosti, nastopi obveznost tožene stranke. Solidarna obveznost pa preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov, kar je tudi odločilo Višje sodišče v Kopru, v zadevi I Cp 1107/2003. Tožena stranka bi se lahko rešila le, če bi dokazala, da je glavni dolžnik, tožnici plačal terjatev. Poravnalna ponudba ne predstavlja plačila odškodnine.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta na podlagi zavarovalne police in pogojev (priloga A1) sklenili prostovoljno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus – 97). Pri tem zavarovanju se zavarovalnica zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo je zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katerega je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec. Upravičenec je oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči (uvodne določbe pogojev in 1. člen). V 3. členu pa so opredeljene nezavarovane nevarnosti. V 2. odst. sta se pravdni stranki dogovorili, da zavarovalnica na podlagi tega zavarovanja ne povrne škode, če je za škodo odgovorna druga oseba, ki je nedvomno plačilno zmožna, ali za takšno škodo zavarovana. Le v tem primeru je zavarovalnica v okviru svojih kritnih obveznosti porok za plačilo odškodninskih obveznosti teh oseb pod pogojem, da je upravičenec omogočil sodelovanja pri ugotavljanju škode, npr., da jo je obvestil o pravdi. Če ta pogoj ni izpolnjen, se poroštvo zavarovalnice razteza le na tiste odškodninske terjatve, ki so nedvoumno upravičene in primerne.

Po 6. členu Pogojev pa se za to zavarovanje smiselno uporabljajo tudi pogoji za osnovno zavarovanje, če niso v nasprotju s temi pogoji (v tem primeru obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti). To pomeni, da je za pravno podlago za rešitev o tem sporu, treba uporabiti določbe o zavarovalni pogodbi (897. člen in naslednji, ZOR, uporaba na podlagi 1066. člena OZ) in določbe zavarovalnih pogojev AO plus – 97. Ker se je nezgoda zgodila v R Hrvaški, pa je glede zavarovanja in ugotavljanja plačilne zmožnosti treba uporabiti določbe hrvaškega Zakona o osiguranju iz 1994. leta (Narodne novine, št. 90/94 – 46/97 – prečiščeno besedilo, enako tudi pozneje novela 116/99). Enako kot pri nas je tudi po hrvaškem predpisu veljalo, da za škodo, katero oškodovancu povzročijo uporabniki motornih vozil, registriranih v tujini, odgovarja Hrvaško zavarovalno združenje. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je povzročitelj češki voznik, s češkim vozilom, zavarovanim pri Zavarovalnici G Praga, imel zeleno karto in da se je zato tožnica obrnila za likvidacijo škode na hrvaški zavarovalni biro.

Zavarovalni biroji so po medsebojnem dogovoru in praksi Združenja zavarovalnih birojev poslovali v tem času tako, da so ureditev odškodninskega zahtevka odstopili eni izmed domačih zavarovalnic, ki ni bila vpletena v škodni dogodek (primerjaj Ristin G., Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, GV, 1995, stran 166 – 183). Teh ugotovitev pritožba ne graja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica podala takšen zahtevek, da je hrvaško združenje odstopilo zadevo v reševanje ZCO, ki je 8.4.2002 tožnici po odvetniku poslala predlog za poravnavo za škodo iz prometne nesreče 25.8.2001 (priloga A25), iz katerega izhaja, da je za nepremoženjsko škodo ponudila za prestane bolečine 3.000 KN in strah 3.000 KN, skupaj 6.000 KN in za stroške odvetnika 1.050 KN in DDV. V dopisu piše, da naj odvetnik sporoči, ali sprejema predlog za poravnavo, da to nakažejo tožeči stranki.

V prilogah je tudi dopis, iz katerega izhaja in na to se tudi pritožba sklicuje, da je tožeča stranka (priloga A20) postavila tudi zahtevek toženi stranki iz AO plus zavarovanja. V dopisu med drugim piše, da je dobila poravnalno ponudbo, vendar da to ne dosega njene nastale škode in je za oškodovanko nesprejemljiva. Piše tudi, da ker bi morala sedaj tožiti na hrvaškem, so izpolnjeni pogoji iz 2. točke 3. člena Splošnih poslovnih pogojev.

V tožbi in med pravdo je tožeča stranka tudi pojasnila, da je zahtevala reševanje škode tudi preko posrednika v Avstriji, to je družbe A., ki je celo skušal v Pragi priti do bolj ugodne rešitve, vendar so ga tudi tam napotili na Hrvaški zavarovalni biro oziroma CO. Iz povzetih navedb iz trditvene podlage in iz dejstev, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da tožeča stranka ni trdila, da CO ali Hrvaški zavarovalni biro ali češka zavarovalnica G Praga, ali povzročitelj, to je češki državljan, ni plačila zmožen oziroma, da povzročitelj škode ni bil zavarovan. Ravno obratno: iz ponudbe sledi, da je CO bila pripravljena izplačati ponujene zneske, vendar se tožeča stranka s tem ni strinjala. 3. člen, II. odst. Zavarovalnih pogojev je treba razumeti tako, da mora tožeča stranka dokazati, da je poskusila doseči povrnitev škode, pa zaradi plačilne nezmožnosti ali nezavarovanosti lastnika oziroma uporabnika drugega vozila, ni bila uspešna. O tem, kdaj nastopi ob pogojih nezmožnost plačila dolžnost zavarovalnice plačati, pa je določeno tudi v 2. točki 3. člena in sicer tako, da je zavarovalnici omogočeno sodelovanje pri ugotavljanju škode in kot primer je navedena pravda. AO plus zavarovanje ni zavarovanje pred domnevno neustrezno ponudbo odgovornostne zavarovalnice krivega povzročitelja prometne nesreče. Obveznost tožene stranke torej nastopi, če je za škodo kriva tožnica, ali če je za škodo kriva druga oseba, ki je nesposobna plačila ali je ta oseba nezavarovana. To v tožničinem primeru ni bilo podano, pač pa je tožnica očitno menila, da je ponujeni znesek prenizek in ni želela sprejeti ponudbe zavarovalnice, ki je urejala odškodninske zahteve v tem primeru. Drugačna razlaga pogodbe bi pomenila, da oškodovanec, ki ni zadovoljen s ponujenim zneskom zavarovalnic povzročitelja škode, vedno lahko zahteva celotno škodo iz AO plus zavarovanja. Kaj takega pa iz pogodbe ne izhaja. Višina škode postane pravno relevantna šele, če je podano zavarovalno kritje.

Pritožba še trdi, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 644/92 tako razlagalo pogodbo kot meni tožnica. Vendar pri tem prezre, da je v citiranem primeru šlo za AO plus pogoje iz leta 1986, ki so bili ravno v tem delu spremenjeni. V zadevi II Ips 644/92, je Vrhovno sodišče pojasnilo, zavarovancu pa po AO plus zavarovanju ni treba izčrpati vseh pravnih poti zoper odgovorno osebo, ampak mora dokazati, da je odgovorna oseba nedvomno plačilno nezmožna. Tožena stranka je v tej pravdi tudi trdila, da je CZ bila plačilno zmožna, enako Hrvaški zavarovalni biro. Pritožbeno sodišče pa le dodaja, da je očitno bila plačilno zmožna, saj je tožnici ponujala za CO primerno denarno odškodnino, ki je tožnica ni sprejela.

Tudi v zadevi II Ips 31/2005, je Vrhovno sodišče smiselno podalo enako razlago zavarovalnih pogojev AO plus, kot sodišče prve stopnje. V citirani sodbi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zavarovalnica škode ne krije v nobenem primeru, kadar je za škodo odgovorna druga oseba, ki je plačila zmožna, ali za takšno škodo zavarovana. Pač pa je iz ugotovljenega dokaznega postopka bilo ugotovljeno, da tožnica ponujene odškodnine ni sprejela, ker je menila, da je prenizka. Ta nevarnost pa ni krita z zavarovalno pogodbo. Ker takšen primer ni zavarovan, toženi stranki ni bilo treba plačati te škode tudi, ko je tožeča stranka naslovila svoj zahtevek na toženo stranko (priloga A 20).

Glede na podano materialnopravno izhodišče se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero opozarja pritožba. Pritožba namreč trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo kot nesporno dejstvo, da je odgovorna za izplačilo nastale škode prevzela Zavarovalnica CO d.d. Z.. To dejstvo res ni bilo ugotovljeno kot nesporno in to je sodišče nerodno zapisalo kot uvod stavka na strani 4 obrazložitve, ko je nadalje pravilno ugotovilo, da je CO d.d. tožeči stranki 8.4.2002 posredovalo poravnalno ponudbo za izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 6.000 KN in to je bilo res ugotovljeno kot nesporno dejstvo na glavni obravnavi 20.3.2008 (list. št. 18). S to nerodnostjo ni bila storjena očitana absolutna kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe ZOR o zavarovalni pogodbi in pravilno razlagalo določbe zavarovalnih pogojev za AO plus zavarovanje 97, ob upoštevanju citirane sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Primeri, ki jih citira tožeča stranka in so bili obravnavani pri višjih sodiščih, pa niso takšni, kot v tem primeru. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).