VSL sodba II Cp 332/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka).

Toženi stranki Z. T. d.d. Ljubljana in C. d.d. Novo mesto sta dolžni nerazdelno povrniti tožniku A. B. stroške pritožbenega postopka v znesku 280,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku 8.930,99 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, poleg tega pa sta dolžni povrniti tožniku tudi pravdne stroške v znesku 4.482,36 EUR. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožujeta toženi stranki, ki uveljavljata pritožbena razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov toženih strank. V pritožbi navajata, da je za nastalo škodo odgovoren izključno tožnik. O kakršnikoli odgovornosti drugotožene stranke kot vzdrževalca ceste ni mogoče govoriti. Sodišče je napačno ocenilo, da je tožnik dokazal, da izvira škoda iz nedopustnega ravnanja druge toženke ter da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Toženki nista sprejeli izvedenskega mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod. To mnenje je samo eno izmed dokazov, do katerih se mora sodišče opredeliti v zvezi z vsemi izvedenimi dokazi, česar pa sodišče ni naredilo. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi priče H.K.. Priča je povedala, da ji je tožnik pripeljal nasproti po njenem voznem pasu in se ni uspel pravočasno vrniti na svoj pas. Povedala je tudi, da je videla tožnika voziti po nasprotnem voznem pasu že v predhodnem ovinku. To kaže, da je do prometne nesreče prišlo zaradi tožnikove neprilagojene vožnje. Sodni izvedenec je sicer navedel, da je tožnik vozil s hitrostjo 58 km/h in da je zato po njegovem prilagodil hitrost svoje vožnje, vendar pa ni v domeni izvedenca ocena, ali je bila tožnikova vožnja prilagojena ali ne. Tožnik je povedal, da je bil obravnavan pri sodniku za prekrške in celo obsojen na plačilo denarne kazni zaradi povzročitve prometne nesreče zaradi neprilagojene vožnje, kar kaže, da je prav zaradi tega prišlo do škodnega dogodka. Prvo sodišče je preprosto spregledalo obsodilno sodbo prekrškovnega sodišča in izpoved priče H. K.. Omenjena priča je tudi izpovedala, da ni zaznala peska na ovinku ob trku in neposredno po njem. To kaže, da peska ni bilo v tolikšni količini, da bi povzročil prometno nesrečo. Policist J. M. je izpovedal, da količina peska na cesti tedaj ni predstavljala nevarnosti za udeležence v prometu. On je napisal poročilo o prometni nesreči in zato gotovo bolje pozna primer od svojega kolega B. K.. J. M. je tako povedal, da zaradi količine peska na cesti ni bilo potrebno klicati vzdrževalca ceste ter da tega dne na kritičnem odseku razen tožnika nihče drug ni imel težav. Policija tudi ni prejela nobenega klica udeležencev v prometu zaradi ovir na cesti. Vzrok prometne nesreče zato ni bil pesek, ampak neprilagojena tožnikova vožnja. Napačno je tudi stališče sodišča, da za ekskulpacijo odgovornosti drugotožene stranke ne zadošča, če je cesta redno, občasno ali izredno pregledana, ampak mora biti pri presoji, da na določenem delu ceste ne more priti do ovir, podana tolikšna mera strokovne skrbnosti, da bi predstavljal nastanek ovire na tistem delu ceste, za katerega je bilo ob pregledu s strokovno skrbnostjo ocenjeno, da do nastopa ovire ne more priti, tudi za vzdrževalca ceste nepričakovan, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek. Te okoliščine pa ne predstavljajo ekskulpacije krivdne odgovornosti, ampak pridejo v poštev samo v primeru ekskulpacije pri objektivni odgovornosti, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Vzdrževalec ceste lahko odgovarja le po načelih krivdne odgovornosti, če je za nastalo škodo podana njegova krivda, torej opustitev dolžnega ravnanja. Druga toženka je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je storila vse, kar je lahko, da v največji možni meri zagotovi varnost udeležencem v cestnem prometu. Toženi stranki sta dokazali, da je druga toženka redno opravljala preglede kritične ceste in sproti odpravljala vse ugotovljene pomanjkljivosti, v primeru, ko je bilo potrebno, pa je opravljala še dodatne intervencije in odstranila morebitne ovire na cesti, ki bi lahko predstavljale nevarnost za udeležence v cestnem prometu. Delavec druge toženke je le dan pred škodnim dogodkom odstranil pesek s cestišča. Pred obravnavanim dogodkom je druga toženka opravila več pregledov in vzdrževalnih del na kritični cesti, tudi izredne preglede. Ni v skladu z veljavnimi predpisi dolžnost vzdrževalca ceste, da bi bil vsak čas na vsaki cesti in ob povsem normalnih vremenskih razmerah in sproti odpravljal pesek, ki se lahko vsak čas znajde na vsaki cesti. Kaj takega bi bilo povsem neživljenjsko zahtevati od vzdrževalca ceste. Druga toženka zato ne more odgovarjati za stanje na cestišču, ki se je zgodilo naslednji dan po pregledu kritične ceste oziroma ki se dogodi v vmesnem času med pregledi, bodisi med rednimi bodisi med rednimi in izrednimi pregledi v primeru, da so ti potrebni, ker je bil vzdrževalec obveščen o nepravilnostih na cestišču. Policisti peska na cesti niso ocenili kot ovire za udeležence v prometu in zato o tem tudi po škodnem dogodku niso obvestili vzdrževalca ceste. Toženki se ne pritožujeta glede višine odškodnine za materialno in nematerialno škodo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da druga toženka ni ravnala s potrebno skrbnostjo (2. odstavek 6. člena OZ). Za presojo njenega dolžnega ravnanja veljajo strožja merila, kar je prvo sodišče pravilno obrazložilo (zadnji odstavek 3. strani sodbe). Pri tem ne gre za razlago, ki bi prišla v poštev za razbremenitev le pri objektivni odgovornosti, kot napačno pojmuje pritožba. Da bi se lahko razbremenila odgovornosti, bi morala druga toženka dokazati, da je v danih okoliščinah ravnala tako, kot je bil dolžan ukrepati profesionalno skrben vzdrževalec javne ceste. Merilo skrajne skrbnosti narekuje vzdrževalcu ceste kot strokovnjaku, da mora v dvomu izvesti vse preventivne ukrepe.

Z izvajanjem rednih pregledov (izredni pregled je druga toženka opravila šele po obravnavanem dogodku, 29.5.2005) druga toženka glede na ugotovljene razmere ni zadostila svojemu dolžnemu ravnanju. Na tem delu cestišča se je pred obravnavano prometno nesrečo pesek pogosto nahajal, na kar so drugotoženko opozarjali tudi udeleženci v prometu. Poleg tega so pregledniki druge toženke že pred to nesrečo ugotavljali, da je na tem odseku ceste potrebno popraviti bankine in celo nujno napraviti mulde (dnevniki v prilogah B9, B10 in B13), očitno prav zaradi pogostosti peska na vozišču. Tedanji preglednik cest pri drugi toženki I. G. je izpovedal, da se je takšna količina peska, kot se je nahajala na vozišču neposredno pred prometno nesrečo, lahko nanesla na vozišče že v enem samem dnevu, tolikšna količina peska (po dolžini dobrih 27 metrov in po širini 1 meter) pa je tudi po njegovem mnenju predstavljala nevarnost za udeležence v prometu. V teh okoliščinah bi morala druga toženka ta odsek skrbneje nadzorovati, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Poleg pregledov in (občasnega) čiščenja vozišča (kar se je izkazalo kot nezadosten vzdrževalni ukrep) bi morala druga toženka zagotavljati varnost prometa tudi z drugimi ukrepi, s katerimi bi lahko preprečila nanose tolikšne količine peska na vozišče ali pa bi si morala prizadevati, da se doseže postavitev ustrezne prometne signalizacije, ki bi udeležence v prometu opozarjala na pesek na vozišču. Takšno ravnanje so drugi toženki nalagali ustrezni predpisi (na primer 5. in 2. odstavek 40. člena ZJC in 1. odstavek 20. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest). Od druge toženke se ne pričakuje stalne prisotnosti vzdrževalcev na cestah, ampak da glede na konkretne okoliščine posameznega cestnega odseka poskrbi za učinkovite vzdrževalne ukrepe zaradi varnosti udeležencev v prometu. Zaključek prvega sodišča, da druga toženka v danih okoliščinah ni dosegla dolžnega standarda ravnanja iz 2. odstavka 6. člena OZ, je zato pravilen. V tem pogledu je nepomembno, ali je policija ob ogledu ocenila pesek na cesti kot oviro za udeležence v prometu ali ne in da o pesku ni obvestila druge toženke po škodnem dogodku, saj je druga toženka bila dolžna kot vzdrževalec ceste ustrezno ukrepati že pred prometno nezgodo glede na njej znane okoliščine in razmere na tem cestnem odseku.

Prvo sodišče res ni izrecno analiziralo izpovedbe priče H. K. (in izpovedbe J. M.), vendar pa je iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče konkludentno sklepati, da je prvo sodišče v dokazno oceno vključilo vse izvedene dokaze, pri pojasnjevanju razlogov o odločilnih dejstvih pa se je osredotočilo le na posamezne ključne dokaze. Prvo sodišče očitno ni pripisalo tehtnega pomena izpovedi H. K.. Njena izpoved o poteku dogodkov pred prometno nesrečo se logično res ne izide. Če bi tožnik v času trka (neposredno pred njim) vozil po njenem voznem pasu, bi v njeno vozilo trčil čelno, ne pa bočno, kot se je zgodilo. Tudi ji ni mogoče verjeti, da je videla tožnika voziti po njenem voznem pasu že v ovinku pred kritičnim ovinkom. Glede na konfiguracijo ceste z ovinki, pri čemer se cesta, gledano iz smeri vožnje H. K., do kritičnega ovinka, v katerem je prišlo do nezgode, še vedno močno dviga (iz tožnikove smeri gre za klanec navzdol), zaradi česar voznik iz te smeri nima pregleda nad cestiščem, ki je pred kritičnim ovinkom, gledano iz smeri tožnikove vožnje (kar vse je razvidno iz fotografij sodnega izvedenca za analizo prometnih nezgod J. K. v izvedenskem mnenju), bi H. K. lahko videla tožnika, če bi peljal v predhodnem ovinku po njenem voznem pasu (gre za ovinek, ki je takoj za tablo, ki označuje konec naselja Migolica – prva fotografija na list. št. 88), če bi se sama že nahajala na kritičnem odseku, kjer je prišlo do prometne nesreče. Predno bi tožnik pripeljal do kritičnega odseka, pa bi H. K. ta odsek že prepeljala, kar bi pomenilo, da do trčenja ni prišlo na kritičnem odseku oziroma resničnem mestu trčenja. Izpoved H. K., da ni zaznala peska v ovinku, očitno ni verodostojna, saj že poročilo policije (priloga A4) potrjuje večjo (prej navedeno) količino peska v ovinku. Pri tehtanju izpovedb policistov, ki sta opravila ogled kraja prometne nesreče, je prvo sodišče utemeljeno izbralo kot verodostojnejšo izpoved B. K. (o tem, da je pesek v ovinku tedaj pomenil nevarnost za udeležence v prometu), saj je enako izpovedal tudi I. G..

Odločba o prekršku prekrškovnega organa nima pomena za to zadevo, saj prvo sodišče nanjo ni bilo vezano. Toženki sta v postopku pred prvim sodiščem do konca prvega naroka pavšalno zatrjevali, da je bil vzrok za prometno nesrečo tožnikova neprilagojena hitrost, ne da bi pojasnili, zakaj oziroma glede na katere okoliščine naj bi tožnik ne prilagodil hitrosti vožnje. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnik hitrosti vožnje ni prilagodil konfiguraciji vozišča in pesku na cesti, je zato nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. člena ZPP). Izvedenec J. K. je ugotovil (na njegovo izvedensko mnenje pravdne stranke niso imele pripomb), da je tožnik tedaj vozil s hitrostjo največ 58 km/h (bistveno manj od največje dovoljene hitrosti na tem odseku – 90 km/h), peska na vozišču pa tožnik po izvedenčevih ugotovitvah ni mogel videti. Res ni izvedenčeva naloga, da ocenjuje, ali je tožnik vozil s prilagojeno hitrostjo (gre za pravno vprašanje, ki je v presoji sodišča), kar pa v ničemer ne vpliva na pravilnost ugotovitve prvega sodišča, da je vzrok tožnikove škode nedopustno ravnanje druge toženke.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. odstavek 350. in 353. člen ZPP). Toženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (odločitev o tem je zajeta v zavrnitvi pritožbe), tožniku pa sta dolžni povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Ti stroški so odmerjeni v skladu z OT, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk tožnikovega specificiranega stroškovnika v odgovoru na pritožbo.