UPRS sodba III U 273/2010

Tožba se zavrne.
Tožeči stranki trpita vsaka svoje stroške tega postopka.

Upravna enota Sežana v izreku izpodbijane odločbe ugotavlja, da je tožeča stranka z izgradnjo objekta-žage za razrez hlodovine na zemljišču par. št. 1350/2 (prej 1350) k.o. A. brez ustreznega dovoljena izvedla nedovoljen poseg v prostor, zato je dolžna plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 1224,41 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Upravna enota Sežana prejela odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Koper, št. 356-001/2007-2.1-AB z dne 25. 5. 2007 iz katere izhaja, da je tožeča stranka kot investitor nelegalno zgradila objekt-žago za razrez hlodovine na zemljišču navedenem v izreku izpodbijane odločbe. V 157. členu Zakona o graditvi objektov je določeno, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Vrsta in stopnja degradacije in uzurpacije prostora se ugotavlja glede na vrsto in obseg nedovoljene gradnje, posledice takšne gradnje oziroma objekta na možnost s prostorskimi akti opredeljene namenske rabe prostora in glede na območje, na katerem bi bila izvedena ali se izvaja takšna gradnja oziroma stoji takšen objekt. Kriteriji za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in način njegovega plačila so določeni z Uredbo o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora in o načinu njegovega plačila (Uradni list RS, št. 33/2003). Inšpekcijski zavezanec plača nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe, ki jo izda pristojni upravni organ za gradbene zadeve po uradni dolžnosti, kadar v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ali spremembe gradbenega dovoljenja ugotovi, da se ta nanaša na določeno vrsto nedovoljene gradnje, ali ko mu pristojni gradbeni inšpektor pošlje odločbo, ki jo je izdal na podlagi Zakona o graditvi objektov. V nadaljevanju je naveden izračun nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v skladu z Uredbo o kriterijih za izračunavanja višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Ministrstvo za okolje in prostor RS je z odločbo št. 35113-41/2009/4 z dne 13. 4. 2010, zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ima v izpodbijani odločbi navedeni objekt pravnomočno gradbeno dovoljenje št. 351-277/2007-3 z dne 14. 2. 2008, zato je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Navaja še, da iz odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor OE Koper, št. 356-001/2007-2.1 AB z dne 25. 5. 2007 ne izhaja, da je investitorka objekta navedenega v odločbi. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi, postopek pa ustavi in ji povrne vse materialne in nematerialne stroške v zvezi z navedenim postopkom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

V skladu z določbo 157. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04, 102/04-uradno prečiščeno besedilo 1, 126/07 in 108/09 – ZGO-1), je nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora dolžan plačati vsak, ki je bil po uveljavitvi ZGO-1 (1.1.2003) investitor ali lastnik nedovoljene gradnje oziroma lastnik zemljišča na katerem tak objekt stoji. Iz iste zakonske določbe še izhaja, da je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora ne glede na ostale postopke, ki se v zvezi s tem vodijo, kot npr. postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo gradnje. Glede na navedeno torej pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo gradnje nima vpliva na odmero oziroma na obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Zato so ugovori tožeče stranke v tožbi, da je po inšpekcijski odločbi z dne 25. 5. 2007 in po začetku postopka za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora dne 4. 6. 2007, ko je Upravna enota Sežana prejela, v skladu s 157. členom ZGO-1 inšpekcijsko odločbo z dne 25. 5. 2007, neutemeljeni.

Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke v tožbi, da iz inšpekcijske odločbe št. 356-001/2007-2.1 AB z dne 25. 5. 2007 sploh ne izhaja, da je investitorka oziroma lastnica objekta. Iz obrazložitve citirane inšpekcijske odločbe namreč nesporno izhaja, da je tožeča stranka lastnica zemljišča s parc. št. 1350 k.o. A., na katerem stoji sporni objekt. Poleg tega pa je v inšpekcijskem postopku sama navedla, da si je za sporni objekt pridobila pri Občini Divača lokacijsko informacijo, zaradi česar je sklepala da ne potrebuje nobenih drugih soglasij in dovoljenj. Povedala je še, da je z gradnjo začela v začetku aprila 2005. Po 1.odstavku 157.člena ZGO-1 pa je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Ne držijo tudi navedbe tožeče stranke v tožbi, da je bil kršen Zakon o splošnem upravnem postopku, ker ni bila pritegnjena kot stranka v postopku, saj iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da jo je Upravna enota Sežana z dopisom št. 351-151/2007-12 z dne 11. 1. 2010 obvestila, da bo ponovno izdala odločbo za odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo in jo pozvala naj se v roku 7 dni od prejema dopisa, opredeli do konkretne zadeve v pisni obliki ali ustno na zapisnik. Tožeča stranka je dne 29. 1. 2010 poslala odgovor, v katerem je navedla svoja nestrinjanja z odmero nadomestila za degradacijo in uzurpacijo okolja. Bistvo načela zaslišanja stranke namreč ni v navzočnosti stranke na ustni obravnavi pač pa v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter, da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega postopka. Vse te možnosti pa je, kot izhaja iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe, tožeča stranka v postopku imela.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

Ker je bila tožba tožeče stranke zavrnjena, v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške tega postopka.