UPRS sodba III U 335/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Upravna enota Izola je s sklepom navedenim v uvodu sodbe zavrgla tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta(zamenjava lesenih podov za armirano betonsko ploščo) na parc. št. 1188/1 k.o. A. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je upravna enota na podlagi uradne evidence ugotovila, da je tožeča stranka z vlogo z dne 6.3.2010 podala enak zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja kot ga je postavila že v vlogi z dne 4.12.2009, o katerem je bilo že odločeno z odločbo številka 351-185/2009 z dne 18.1.2010 zoper katero je tožeča stranka vložila dne 27.1.2010 pritožbo na Ministrstvo za okolje in prostor. Tožničina pritožba je bila dne 4.2.2010 odstopljena pritožbenemu organu. Vlogo z dne 8.2.2010, s katero je tožnica ponovno zahtevala izdajo gradbenega dovoljenja za enaka dela na istem objektu, je bila zavržena s sklepom št. 351-17/2010 z dne 18.2.2010. Tudi zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo. Na podlagi ugotovitve, da gre v vlogi tožeče stranke z dne 6.3.2010 za vsebinsko enak zahtevek o katerem že teče upravni postopek (dva pritožbena postopka v reševanju), je upravna enota v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. preč. bes., 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 47/09 – odl. US, 48/09 – popr., 8/10 – v nadaljevanju ZUP), tožničino zahtevo zavrgla.

Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS, številka 35108-143/2010-6-KJ z dne 26.7.2010 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit. Navaja, da bi morala biti njena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila zavrnjena z odločbo št. 351-185/2009, zato ker vloga ni bila popolna, v skladu z določbami 67. člena ZUP, zavržena. Meni, da ji je s takšno odločitvijo odvzeta pravica do ponovne vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav ji je takšna pravica zagotovljena v materialnih predpisih. Zato je odločitev organa prve stopnje v nasprotju tudi z določbo 4. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije. Organu prve stopnje, ki je z odločbo z dne 18.1.2010 povzročil nezakonito stanje in je z izpodbijanim sklepom njeno vlogo zavrgel, očita samovoljo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v napadeni odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih in podatka, da tožnica odločbo št. 351-185/2009 z dne 18.1.2010 izpodbija s tožbo, ki jo je vložila 4.5.2010 in je pri tem sodišču vpisana pod opr. št. III U 268/2010, izhaja, da o zahtevi tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta (zamenjava podov za armiranobetonske plošče), na parc. št. 1188/1 k.o. A., do dne 1.4.2010 še ni bilo pravnomočno odločeno. Dejstvo, da gre v zahtevi tožnice z dne 6.3.2010 za isto upravno stvar (2. člen ZUP) kot je obravnavana že v odločbi številka 351-185/2009 z dne 18.1.2010 tudi za tožnico ni sporno.

Že samo dejstvo, da ne ob vložitvi zahteve niti ob izdaji izpodbijanega sklepa, o isti upravni zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, pomeni, da zaradi litispendence, ni bila izpolnjena ena izmed procesnih predpostavk za začetek upravnega postopka.

Glede na navedeno je po presoji sodišča upravna enota ravnala zakonito, ko je ob predhodnem preizkusu tožničine vloge z dne 6.3.2010, le-to zavrgla na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Tožničini ugovori, ki se nanašajo na odločbo z dne 18.1.2010, na odločanje v tem upravnem sporu ne morejo vplivati, saj ne spreminjajo dejstva, ki predstavlja podlago za uporabo že navedene določbe ZUP. Brez dejanske in pravne podlage je zato tudi tožbeni očitek, da je bilo tožnici z izpodbijanim sklepom onemogočeno uveljavljanje pravice, ki jo ima po materialnem predpisu, kot tudi očitek o nespoštovanju 4. odstavka 154. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) na seji senata ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.