VSL sklep I Cpg 292/2011

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 5. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. Ig 2001/00555 z dne 10. 10. 2001 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 37.338,27 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) od tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi) terjala plačilo 19.036,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (3. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (5. točka izreka).

Zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek (2. in 5. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka predstavlja plačilo sanacijskih del, ki jih je tožeča stranka opravila v zvezi z odpravljanjem posledic požara, do katerega je prišlo med izvajanjem adaptacijskih del v toplotni postaji tožene stranke. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je požar povzročilo varjenje z odprtim ognjem v toplotni postaji, ki ga je izvajal podizvajalec tožeče stranke. Ocenilo je, da takšno delo predstavlja nevarno dejavnost, in da za nastalo škodo tožeča stranka odgovarja objektivno. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi njeno krivdno odgovornost, ker izvajalec ni upošteval vseh ukrepov za varno delo in se ni prepričal o vnetljivosti oziroma gorljivosti materiala, s katerim je bila obložena toplotna postaja.

Oba navedena zaključka sta po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in ju pritožbeni razlogi ne morejo omajati. Predvsem je treba poudariti, da gre v predmetnem razmerju med toženo stranko kot naročnikom adaptacijskih del in tožečo stranko kot izvajalcem (ki za svojega podizvajalca odgovarja kot zase) za razmerje med podjemnikom kot profesionalno osebo in naročnikom kot laikom.

Odnos „profesionalec – laik“ je odločilnega pomena tako pri določitvi standarda zahtevane skrbnosti, ki se pričakuje od obeh udeležencev podjema, kot tudi pri alokaciji njunih tveganj. Prav zaradi tega razmerja se namreč odgovornost podjemnika za škodo (tudi, če ne bi šlo za škodo iz nevarne dejavnosti) približuje objektivni. Zato ima ugotovitev prvostopnega sodišča, da nobena od pravdnih strank ni poznala izjemne vnetljivosti materiala protihrupne zaščite, različne pravne posledice za obe pravdni stranki. Toženi stranki kot laiku o tem, iz kakšnih materialov je zgrajena zgradba, v katerih opravlja svojo dejavnost, ni treba vedeti skoraj nič, še manj, ali uporabljeni materiali ustrezajo varnostnim standardom. Tožena stranka pozna samo splošne pojme za stvari, kot so: protihrupna zaščita, toplotna postaja, opeka ipd., ne pa njihovih specifičnih lastnosti, sestave varnostnih zahtev, zahtev in načina funkcioniranja.

Tega pa ni mogoče trditi za tožečo stranko, ki je profesionalna oseba in se zato svoje odgovornosti lahko razbremeni le iz razlogov, ki jih določa 263. člen ZOR (240. člen OZ) kot razbremenilne pri poslovni odškodninski odgovornosti. Citirano določilo je razumeti tako, da podjemnik odgovarja za vse okoliščine, ki jih mora imeti pod svojim nadzorstvom, pa tudi za tiste, ki jih nima pod nadzorom, pa izvirajo iz njegove sfere. Podjemnik nosi vsa tveganja, ki izvirajo iz njegovega poslovanja, zato, ker ta tveganja pozna, (tudi, če jih ne more v celoti preprečiti, jih pa lahko predvidi in se lahko nanje tudi ustrezno pripravi). Nikakršnega dvoma zato ni v pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da je bila tožeča (in ne tožena) stranka dolžna poskrbeti za varnost del v toplotni postaji in se s tem v zvezi tudi pozanimati o lastnostih obstoječih materialov, s katerim je bila obložena. Če požara zaradi njegove gorljivosti res ni bilo mogoče preprečiti, bi pač morala izvedbo del v takem prostoru odkloniti.

Ker je torej tožeča stranka odškodninsko odgovorna, je dolžna nastalo škodo toženi stranki povrniti. Zato je bil v načelu tudi pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da ji ne pripada plačilo za delo, s katerim je odpravljala posledice požara. Ta dela predstavljajo primarno obliko povrnitve premoženjske škode, ki je v vzpostavitvi prejšnjega stanja, t.i. naturalno restitucijo (1. odstavek 185. člena ZOR). Sekundarna oblika povrnitve gmotne škode je denarna odškodnina (2.- 4. odstavek 185. čl. ZOR). Vsaka posebej, ali obe skupaj (v odvisnosti od dejanskih okoliščin primera) sestavljata popolno odškodnino, ki pa ne sme preseči dejansko nastale škode.

Namen našega odškodninskega prava je izravnalen, kar pomeni, da se mora odškodnina zmanjšati za vsakršno korist, ki jo ima oškodovanec zaradi škodnega dogodka. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s trditvami tožeče stranke, da je bila toženi stranki s strani njene zavarovalnice, ki v sporu nastopa kot stranski intervenient na strani tožene stranke, izplačana celotna materialna škoda zaradi požara, in da bo tožena stranka z neizplačilom del tožeči stranki obogatena, saj bo prejela dvojno odškodnino (tožeča stranka pa jo bo morala plačati dvakrat, saj zavarovalnica zoper njo uveljavlja regresni zahtevek).

Ugovor pridobljene koristi (compensatio lucri cum damno) je mogoče uveljavljati zoper vsako obliko odškodnine, torej tudi zoper naturalno restitucijo, ki jo je v takem primeru pač treba denarno ovrednotiti. Dela, ki jih je opravila tožeča stranka, je z vidika obravnavanja ugovora pridobljene koristi šteti kot s strani tožeče stranke toženi stranki izplačano denarno odškodnino v vrednosti sanacijskih del.

Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da je tožeča stranka z deli, katerih plačilo terja v tem postopku, (delno) odpravila v požaru nastalo škodo in da imajo torej ta dela pravno naravo odškodnine, vendar le pri obravnavanju zahtevka iz nasprotne tožbe, s katerim je tožena stranka zahtevala povrnitev preostale (višje) škode. Že iz razlogov sodbe, ki se nanašajo na zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi (točka 48. obrazložitve) smiselno izhaja, da znaša obogatitev tožene stranke po povrnitvi škode iz obeh naslovov najmanj 4.599.627,40 SIT.

Zaključke o višini obogatitve in s tem pridobljeni koristi tožene stranke je prvostopno sodišče oprlo zgolj na s strani tožene stranke zatrjevana odločilna dejstva (o višini celotne škode in prispevku tožeče stranke k njeni odpravi), kar ni bilo nepravilno in je povsem zadostovalo pri utemeljitvi zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi. Obravnavanje ugovora pridobljene koristi pa terja nekoliko več kontradiktornosti.

Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora pridobljene koristi, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa ni v smeri preizkušanja njegove utemeljenosti ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Višina toženi stranki izplačane zavarovalnine v postopku na prvi stopnji ni bila sporna. Treba pa bo preveriti navedbe iz izvedenskega mnenja v postopku imenovanega izvedenca F. G. (list. 270), da je tožena stranka v prijavi škode zavarovalnici uveljavljala prav znesek (in s tem tudi vsa dela) po vtoževanem računu št. FA 01000060-640, in da je zavarovalnica navedeni znesek, razen v delu, ki se nanaša na DDV, tudi v celoti priznala (in izplačala). Že če to drži, je ugovor pridobljene koristi do višine neto zneska po računu utemeljen. Za odločitev o preostanku (ki ga vrednostno predstavlja DDV) pa bo treba ugotoviti razliko med višino celotne v požaru nastale materialne škode in toženi stranki izplačane zavarovalnine. Ni nepomembno, da zavarovalnica regresni zahtevek že uveljavlja od tožeče stranke. V razmerju med pravdnima strankama je za izračun višine pridobljene koristi tožene stranke treba (fiktivno) predpostaviti, da je tožeča stranka toženi stranki ne samo plačala odškodnino v vrednosti izvedenih sanacijskih del, pač pa, da ji je plačala tudi odškodnino v višini zavarovalnine (skupaj z obrestmi) v rokih in višini, kot jo je izplačala zavarovalnica.

Odločitev o pravdnih in pritožbenih stroških se pridrži za novo odločbo.