VSL sodba I Cpg 69/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 149,7 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2461/2007 z dne 10. 12. 2007 v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi.

Zoper izpodbijano sodbo je dne 18. 10. 2010 vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo naprej predlaga, da sodišče pritožbo zavrže, ker se sodbe izdane v postopku majhne vrednosti ne sme izpodbijati zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je o obravnavani pritožbi v skladu s 458. členom ZPP odločala sodnica posameznica.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka uporabljala določene poslovne prostore v lasti tožene stranke v času od 01. 05. 2002 do 27. 05. 2004 brez pravnega naslova. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačati tožeči stranki uporabnino za uporabo teh poslovnih prostorov za mesece december 2003 in januar 2004. Sodišče prve stopnje je kot odločilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala svojega nasprotovanja, da je prenehala uporabljati navedene poslovne prostore že oktobra 2003 in da jih naj bi tudi takrat izročila tožeči stranki. Sodišče je svoje zaključke, o tem utemeljilo z jasnimi in logičnimi razlogi, zato ne drži pritožbena trditev, da sodbe ni mogoče glede tega dejstva preizkusiti.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora v skladu s 212. členom ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V obravnavani zadevi je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati, da je ključe poslovnih prostorov v Centru R. izročila prej. Slednje je sicer zatrjevala, a za to ni predložila dokaza. Sklicuje se na dopis z dne 21. 01. 2004, ki pa ga tekom postopka ni predložila. Tudi navedbe, da tožeča stranka ni argumentirano nasprotovala trditvi, da ji je tožena stranka ključe izročila že 21. 01. 2004, ne držijo. V pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2008 je namreč navedla, da je ključe prejela po pošti šele dne 27. 05. 2004, navedbe tožene stranke, da tožeča stranka prej ključev ni hotela sprejeti pa so neresnične.

Nadalje pritožnik navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o dejstvih pomembnih za ugotovitev kdaj je tožena stranka tožeči stranki dejansko omogočila prevzem poslovnih prostorov. Sodišče tega dejstva ni ugotavljalo in o tem brez navedbe razlogov zavrnilo dokaz o zaslišanju priče C. A.

Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da v postopku majhne vrednosti ni dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vprašanje kdaj je tožena stranka tožeči stranki dejansko omogočila prevzem poslovnih prostorov se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ne more biti predmet preizkusa na pritožbeni stopnji (1. odstavek 458. člena ZPP). Prav tako ne morejo biti predmet preizkusa pritožbenega sodišča naslednje dejanske ugotovitve:

da je tožena stranka vzpostavila prvotno stanje prostorov že v mesecu oktobru 2003;

dejstvo kdaj je tožena stranka omogočila prevzem poslovnih prostorov nazaj v posest tožeče stranke;

da je tožeča stranka pred majem 2004 zavračala predajo ključev.

Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da v morata skladu s 451. členom ZPP stranki v postopku, ki se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v prvi pripravljalni vlogi po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru, v drugi pripravljalni vlogi pa lahko le odgovorita na navedbe druge stranke. Ker je tožena stranka zaslišanje priče C. A. predlagala šele v drugi pripravljalni vlogi, je bil predlog prepozen. Sodišče prve stopnje je torej tudi iz navedenega razloga ravnalo pravilno in zakonito, ko je odločalo na podlagi listinske dokumentacije, dokazni predlog za zaslišanje navedene priče pa zavrnilo.

Ker pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP v celoti potrditi.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so bili odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v višini 114,75 EUR, ter materialne stroške 2 % in 20 % DDV, torej skupaj 149,7 EUR. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP.