VSL sklep I Cpg 85/2011

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zaradi preveritve posameznih poslov družbe E., določenih v obsegu in vsebini sklepa skupščine družbe z dne 21. 05. 2010 pod točko 6. notarskega zapisnika št. SV 1123/2010, namesto revizorja R. d.o.o., ki ga je skupščina družbe E. d.d. imenovala dne 21. 05. 2010, za posebnega revizorja imenovalo revizijsko družbo U. d.o.o.. Družbi E. je naložilo še plačilo predujma za stroške revizije v znesku 20.000,00 EUR v roku 8 dni na račun sodišča ter predložitev potrdila o plačanem predujmu, sicer bo navedeni znesek izterjalo po uradni dolžnosti.

2Zoper izpodbijani sklep je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za imenovanje drugega posebnega revizorja zavrne oziroma podrejeno, da za posebnega revizorja imenuje revizijsko družbo C. d.o.o. in kot predujem določi znesek 11.400,00 EUR in ponovno podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Tožeča stranka je pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je dvom v pravilnost revizije podan, če je vzpostavljen videz pristranskosti imenovanega revizorja. Kot je ugotovilo v konkretnem primeru je predlog za imenovanje (zamenjavo) drugega posebnega revizorja utemeljen, saj je oseba, s katero revidirana družba posluje in katere posli bodo predmet revizije in ki je lastniško ter osebno povezana z družbo oziroma z njenimi organi, posredno lahko vplivala na izbiro revizorja. Zato je sklenilo, da so podani »drugi utemeljeni razlogi« v smislu četrtega odstavka 318. člena ZGD-1 ter predlogu za zamenjavo ugodilo in za posebnega revizorja imenovalo revizijsko družbo U. d.o.o.

6Glede na besedilo navedene zakonske določbe je razlog za zamenjavo posebnega revizorja ne le »utemeljen dvom o pristranskosti posebnega revizorja« temveč lahko zamenjavo terjajo tudi »drugi utemeljeni razlogi«. Že sama formulacija navedene določbe kaže na to, da ne gre zgolj za okoliščine, ki bi se nanašale neposredno na samega imenovanega revizorja. Po presoji pritožbenega sodišča je zato preozka takšna interpretacija četrtega odstavka 318. člena ZGD-1 kot jo ponuja nasprotni udeleženec, po kateri bi zamenjavo lahko utemeljevali zgolj razlogi, ki bi bili »podani pri samem imenovanem revizorju«.

7V konkretnem primeru je predlagatelj navedel cel sklop okoliščin, ki utemeljujejo predlog za zamenjavo imenovanega posebnega revizorja. Podane so bile obsežne trditve o osebnih in lastniških povezavah ter o vsebini poslov oseb, ki bodo predmet revizije, nadalje o poteku same skupščine in ponudbah revizorjev. V luči vsega navedenega je treba skleniti, da se okoliščine tega primera bistveno razlikujejo od primera, ki je bil predmet odločanja v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Ng 9/2007 v zvezi z sklepom Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I Cpg 731/2009. Iz navedene odločbe pritožbenega sodišča namreč izhaja, kot je povzel tudi pritožnik, da »zgolj dejstvo, da je zakoniti zastopnik ter lastnik večinskega delničarja hkrati tudi direktor nasprotnega predlagatelja, na drugačno odločitev ne more vplivati«. V obravnavanem primeru pa je sodišče do nasprotnega sklepa vodil cel sklop okoliščin.

8Nasprotni udeleženec sodišču prve stopnje očita, da ni uporabilo 4. in 44. člena Zakona o revidiranju, po katerih mora vsak imenovani posebni revizor revizijo opraviti neodvisno, nepristransko in v skladu s pravili revidiranja. Po presoji pritožbenega sodišča očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, saj bi takšno razlogovanje pripeljalo do sklepa, da določbe 4. odstavka 318. člena ZGD-1 nikoli ni mogoče uporabiti kot podlage za imenovanje drugega posebnega revizorja.

9Pritožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s tem, da ni povezav med T. P., nasprotnim udeležencem in imenovanim revizorjem ter da ni bilo vplivov na izvedbo posebne revizije, moralo zaslišati M. A. in predlagano pričo T. P. Po presoji pritožbenega sodišča pa to ni bilo potrebno glede na ugotovitev, da za dvom v pravilnost revizije zadošča videz pristranskosti ter so podane tudi druge okoliščine, ki predstavljajo utemeljen razlog za zamenjavo imenovanega revizorja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta dokazna predloga, nasprotni udeleženec pa v pritožbi ne more uspeti z očitkom zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

10Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri primerjavi ponudb revizorjev izhajalo iz predpostavke, da so ponudniki podali okvirne cene glede na predviden obseg dela. Podjetja za revidiranje so namreč glede revizije, ki bi obsegala iste postavke (določene v obsegu in vsebini sklepa skupščine družbe z dne 21. 05. 2010 pod točko 6.) predviden obseg dela ocenila v razponu od 110 ur (B7) do 300 ur dela (A 20), prav tako pa je zelo velik razpon pri cenovnem vidiku ponudb, in sicer med 8.900,00 EUR (B 7) do celo 30.000,00 EUR (A 20). Sodišče prve stopnje je tako različne ponudbe primerjalo ob predpostavki, da bo za revizijo potrebnih 150 ur dela, na podlagi te primerjave pa sprejelo pravilen sklep, da ponudba družbe U. d.o.o. ni najdražja na trgu tovrstnih storitev.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ponudba družbe U. d.o.o. ni najdražja na trgu tovrstnih storitev, kar je trdil in dokazal predlagatelj. Zmotno je sicer nasprotno trditev pripisalo nasprotnemu udeležencu (pri čemer je nasprotni udeleženec trdil le, da je najdražja od ponudb, predloženih na skupščini), vendar pa takšna zmotna ugotovitev ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep kljub temu sposoben preizkusa.

12Pritožbeno sodišče se v zvezi s stroškovno primerjavo ponudb revizorjev pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je ta argument ob ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera prešibak, da bi lahko uspešno vplival na odločitev sodišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča cena ni edini odločujoči kriterij glede izbire ponudnika za izdelavo revizijskega poročila, zato je treba v tej luči presojati pritožbene navedbe glede izbire cenovno najugodnejšega ponudnika. Pritožba zato ne more uspeti s trditvijo, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo vrednosti ponudb družbe R. d.o.o. in C. d.o.o. Zgolj ugotovitev, ali gre pri teh ponudnikih za „ceno na ključ“ oziroma kdaj bi bilo mogoče zvišanje cene teh ponudnikov zaradi dodatnega obsega dela oziroma dodatnih del, na odločitev v postopku ne more uspešno vplivati.

13Nazadnje je treba obravnavati še pritožbeno navedbo, da ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na določeno višino predujma. Kot je bilo že povzeto, je sodišče prve stopnje glede na zelo različno število ur, ocenjenih kot potrebnih za izvedbo posla štelo, da bo za to potrebnih 150 ur dela, česar nasprotni udeleženec konkretno ne prereka. Zato je ugotovilo, da bi ob upoštevanju potrebnega števila ur znašala cena za storitve družbe U. d.o.o. 19.860,00 EUR. Sodišče prve stopnje je s tem, po oceni pritožbenega sodišča, odločitev ustrezno obrazložilo tudi v delu, ko je določilo stroške predujma v višini 20.000,00 EUR. Očitana bistvena kršitev določb postopka tudi v tem delu ni podana, prav tako pa ni bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

14Glede na navedeno tožena stranka z uveljavljenimi pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, prav tako pa pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).