VSL sodba I Cp 46/2011

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi obstoj v I./1. In 2. točki izreka opisane stvarne služnosti pešpoti in vožnje za potrebe kmetijske obdelave gospodujočih nepremičnin parc. št. 76/6, 76/8 in 76/7, vse k.o. K., in v II. točki izreka tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč parc. št. 76/6, 76/8 (sodišče prve stopnje v izreku sodbe očitno pomotoma zapiše štev. 78/8) in 76/7, vse k.o. K., in sicer služnostna pravica pešpoti ter vožnje z osebnimi in tovornimi dvoosnimi vozili, ter gradnje, obnove, obratovanja in vzdrževanja cestne komunalne infrastrukture, ki poteka iz občinske ceste parc. št. 837/1 k.o. K. po skrajnem zahodnem delu parc. št. 75/3 k.o. K., last M. J., v širini cca 2,5 metra in dolžini cca 25 metrov, vse do parcele 75/1 k.o. K. (I./1. točka izreka), da se ugotovi obstoj stvarne služnosti v istem obsegu in v korist istih gospodujočih zemljišč po poti, ki poteka od skrajnega zahodnega dela parcele št. 75/3 k.o. K. po skrajnem zahodnem delu parcele št. 75/1 k.o. K., last L. B., in se nadaljuje vse do parcele št. 76/1 k.o. K. (I./2. točka izreka), da se toženima strankama M. J. in L. B. naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo zgoraj opisanih služnosti v korist tožnice (I./3. In 4. točka izreka) in da sta toženki dolžni tožnici povrniti njene pravdne stroške (I./5. točka izreka), medtem ko je pod II. točko izreka tožeči stranki naložilo v povrnitev toženima strankama pravdne stroške v višini 1.169,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila tožeča stranka po sodišču prve stopnje nekorektno obravnavana in je bila v tem pravdnem postopku izdana sodba presenečenja, čeprav je razpravljajoča sodnica med postopkom obstoj poti ugotovila, vendar je pozneje vtoževano služnost v celoti zavrnila. Čeprav sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je obstoječa pot obstajala že pred letom 1960 in je to bila edina potna povezava z nepremičninami, ki so predmet tega postopka, in z drugimi, na katerih stojijo hiše, pri čemer se je ta pot na željo druge toženke leta 2001 prestavila na zahodni rob parcel št. 75/3 in 75/1 k.o. K., da se je po tej poti vozilo ne le za potrebe hiš, ampak tudi za potrebe parcele št. 76/1 k.o. K., da se je ta pot uporabljala vsakodnevno za dostop do vseh nepremičnin, na kar je nerazumljivo ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala vtoževanega priposestvovanja služnosti poti. Toženki sta obstoj služnosti poti v korist nekdanje parcele št. 76/1 k.o. K. priznali že z dogovorom o prestavitvi služnosti z dne 25. 08. 2001 in tudi tu sodišče prve stopnje nerazumljivo ugotovi, da naj bi se ta dogovor nanašal le na obstoj stvarne služnosti za hiše, stoječe na parcelah štev. 75/2, 76/2 in 76/3, vse k.o. K. Sodišče pri tem pozablja, da je bila v času sklenitve dogovora z dne 25. 08. 2001 to enotna parcela, kar torej pomeni, da je bila služnost ustanovljena v korist enotne parcele, pri čemer se stvarna služnost vedno veže na parcelo in ne le na hišo. Pritožba poudarja, da je dogovor z dne 25. 08. 2001 pripravila druga toženka kot prava uka oseba, medtem ko so lastniki stanovanjskih stavb na naslovu P. 26, 28 in 30 prava neuke stranke, ki so zagotovo imele v mislih obstoj služnosti v korist vseh njihovih nepremičnin, ne le tistih, na katerih stojijo njihove hiše. To vprašanje bi bilo potrebno raziskati z dodatnim zaslišanjem udeležencev dogovora. Pritožba izpodbijani sodbi pripisuje konfuznost, ko na eni strani citira določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po drugi strani pa se sklicuje na sklenjene dogovore, pri čemer so določbe SPZ kogentne narave in jih stranke ne morejo urejati po svoje. Zmotna je ugotovitev, da je bila parcela št. 76/1 k.o. K. vse od njenega nastanka v letu 1975 po svoji osnovni namenski rabi opredeljena kot kmetijsko zemljišče, saj gre nedvomno za stavbno parcelo, na kateri je tožeča stranka kot lastnica želela zagraditi hišo, vendar ji drugotožena stranka ni dovolila vožnje po sporni poti za potrebe gradnje. Zmoten je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da se za potrebe gradnje hiše služnost ni izvrševala v trajanju 20 let, saj ko se hiša enkrat zgradi, je pač zgrajena in zato za potrebe gradnje ne moreš voziti 20 let, ker se hiša zgradi in nato uporablja. Ne drži, da bi delitev gospodujoče nepremičnine pomenila večjo obremenitev služeče nepremičnine. Za nepremičninami, ki so last tožeče stranke, se že nahajata dve hiši, katerima toženki priznavata služnost vožnje in hoje, ena hiša pa stoji tudi neposredno pred nepremičninami tožnice. S tem, ko bi tožeča stranka na svoji parceli zgradila hišo, se obremenitev poti nikakor ne bi znatno povečala, saj bi do novo zgrajene hiše vozila le tožeča stranka in njen mož, ki po omenjeni cesti vozita že sedaj, ko obiskujeta starše tožeče stranke. Nesmiselna je ugotovitev, da tožeča stranka v pravdi ni uspela dokazati, da je na podlagi priposestvovanja pridobila veljaven pravni naslov, ki bi ji nudil upravičenje, da za v tožbi zatrjevane in uveljavljane potrebe svojih nepremičnin vozi in hodi preko toženkima lastnih nepremičnin. Po 214. členu SPZ namreč stvarna služnost nastane z zakonom, na podlagi pravnega posla ali z odločbo državnega organa. Tožeča stranka je to tožbo vložila prav zato, da z odločbo sodišča pridobi pravni naslov za vtoževano služnost, ker drugega naslova nima. Torej bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti oziroma vsaj deloma, to je glede pešpoti in vožnje z avtomobili in traktorji. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper stroške postopka, saj se je predmetni pravdni postopek pričel leta 2009, ko je v veljavo že stopil Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) in bi sodišče zato moralo nagrado odmeriti skladno z njim in ne na podlagi stare Odvetniške tarife (OT).

Pritožba je delno utemeljena.

Za sodbo presenečenja gre, ko sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi materialnopravne podlage, katere med postopkom na prvi stopnji stranke in sodišče niso imeli v vidu in ni bila izpostavljena. Če pa je tožeča stranka pričakovala le drugačno odločitev o svojem zahtevku, ne gre za sodbo presenečanja v zgoraj pojasnjenem smislu. Ali je tožeča stranka utemeljeno pričakovala drugačno odločitev o njenem zahtevku, pa bo stvar presoje v tem pritožbenem postopku. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe o nekorektnosti sodišča do tožeče stranke in potek časa med posameznimi procesnimi dejanji sodišča, ker je ta očitek pavšalen, saj opredeljeno ne pojasni, katera bistvena kršitev določb postopka bi bila s tem storjena.

Ko pritožnica opozarja na priznanje stvarne služnosti v dogovoru z dne 25. 08. 2001 (priloga A 1), ji je pojasniti, da ta dogovor pomeni pogodbo med strankami glede tam zaobsežene služnosti, medtem ko tožnica v tej pravdi izrecno zatrjuje in vtožuje nastanek stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja, ne njen nastanek na pogodbeni podlagi. Takšen dogovor, kot je v prilogi A 1, bi sicer lahko služil kot potrditev dobrovernosti priposestvovalca stvarne služnosti. Vendar v tu obravnavani pravdi niti to ni pravno relevantno, ker od sklenitve dogovora leta 2001 do vložitve tožbe v tej pravdi leta 2007 ni poteklo za priposestvovanje potrebnih deset let. Sledi, da so pritožbena navajanja glede dogovora iz priloge A 1 za ta pravdni postopek in posledično temu tudi za ta pritožbeni postopek irelevantna.

Ker pritožba očitno zmotnega prepričanja gradi priposestvovanje vtoževane stvarne služnosti na dejstvu, da obravnavana pot preko zemljišč toženk obstaja najmanj od leta 1960 naprej in da se ves ta čas po njej neovirano vozi z vsemi vozili in za vse potrebe nepremičnin, do katerih ta ista pot v nadaljevanju vodi (za potrebe kmetijske obdelave, za potrebe gradnje, za stanovanjske potrebe …), je pritožnici pojasniti, da se obseg in vrsto priposestvovanja presoja in ugotavlja za vsako nepremičnino posebej. To pomeni, da se določena pot lahko dejansko uporablja za vse vrste voženj, v korist določene nepremičnine pa je priposestvovana le določena vrsta voženj, ker se je zanjo in za njeno uporabo izvajala le-ta vožnja. Nesporno med strankami postopka je in pravilno ugotovi sodišče prve stopnje, da so bila vsa zemljišča na spornem območju do leta 1975 po svojem namenu v naravi kmetijska zemljišča in se je sporna pot lahko uporabljala le v te namene. Leta 1975 se je takrat enotna nepremičnina parcele št. 76 k.o. K. razdeli na več samostojnih parcel, med njimi tudi na parcelo štev. 76/1, še vedno v celoti v naravi obdelovana v kmetijske namene (sadovnjak, vrt), iz katere leta 2005 nastanejo tu obravnavane parcelne št. 76/6 in 76/8, ki se obe še vedno obdelujeta izključno v kmetijske namene, in parcela št. 76/7, ki je nadaljevanje poti na zemljiščih toženk in služi za dostop do tožničinih ostalih dveh nepremičnin tu in nepremičnin drugih lastnikov v okolišu. Iz navedenega je nedvomno ugotoviti in tako pravilno ugotovi v razlogih izpodbijane sodbe tudi sodišče prve stopnje, da se je tu obravnavana pot preko zemljišč toženk lahko uporabljala za potrebe nepremičnin tožnice in pri tem za potrebe celotne parcele št. 76/1 k.o. K. izključno samo za njihovo kmetijsko obdelavo. V ta namen se je dejansko tudi uporabljala, v kolikor je to bilo potrebno, kot neoporekano ugotovi sodišče prve stopnje (glej 8. stran izpodbijane sodbe) in sicer za večkratni dovoz gnoja s traktorjem od okoliških kmetov.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je nedvomno in skladno določbi 217. člena SPZ tožeča stranka (vključno z dobo njenih pravnih prednikov) priposestvovala služnost vožnje (ta inkludira tudi pešpot) za potrebe kmetijske obdelave svojih nepremičnin po poti preko nepremičnin toženk, medtem ko je tožbeni zahtevek, v kolikor presega priposestvovanje služnosti v večjem obsegu, pravilno kot neutemeljen zavrnjen. Glede na pojasnjene ugotovitve pritožbenega sodišča so bila vsa razpravljanja sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o posledicah določbe 225. člena SPZ in posledično temu tudi pritožbena navajanja v tej smeri, za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantna in zato neupoštevna.

Pritožba protispisno podaja navedbe, kako je sodišče prve stopnje zmotno utemeljevalo nedokazanost pravnega naslova za priposestvovanje. V zadnjem odstavku na 8. strani in prvem odstavku na 9. strani izpodbijane sodbe je namreč nedvoumno pojasnjeno, da je sodba tisti pravni naslov, ki bi potrjeval pridobitev vtoževane stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja, pri čemer tožeča stranka tega priposestvovanja ni uspela dokazati.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi skladno 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi delno ugodilo in z njo izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ugotovi obstoj vtoževane stvarne služnosti za potrebe kmetijske obdelave tožničinih nepremičnin (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na tem mestu je pojasniti, da četudi je s to odločbo pravnomočno ugotovljen obstoj (omejene) stvarne služnosti, ni bilo potrebno posegati v odločitev glede izstavitve zemljiškoknjižne listine za vpis te služnosti v zemljiški knjigi. Po določbi 3.točke 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je namreč podlaga za vknjižbo pravice v zemljiški knjigi med drugim tudi pravnomočna sodna odločba, s katero sodišče ugotovi obstoj te pravice. Torej ni potrebe, da bi morali toženi stranki za vknjižbo tu ugotovljene stvarne služnosti izstavljati še zemljiškoknjižno dovolilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče, če spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka. Glede na končno delni uspeh tožeče stranke v pravdi (vključno s pritožbenim postopkom) je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške te pravde, kar je skladno določbi 2. odstavka 154. člena ZPP, po kateri lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v pravdi, odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.