VSL sodba I Cp 4679/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.869,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 03. 2008 dalje do plačila ter povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 622,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in stroške postopka naloži toženi stranki, oz. da se sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka z Zavarovalnico X. sklenila pogodbo o poravnavi, ki je bila v obliki tipskega obrazca, sestavljenega s strani zavarovalnice. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, da se je s tem tožeča stranka odpovedala zahtevku zoper toženo stranko, saj je po določbah 131. in 132. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upravičena do popolne odškodnine. Teh kogentnih določb OZ in kogentnih določb Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu pa ne morejo nadomestiti določbe tipskega obrazca za sklenitev pogodbe o poravnavi. Ker po določbah obeh navedenih zakonov zavarovalnica ni pooblaščena za zastopanje oseb, ki pri njej sklenejo zavarovalno pogodbo, tožena stranka pa k tako sklenjeni pogodbi o poravnavi ni pristopila, jo sprejela ali izjavila, da se z njo strinja, je tožena stranka odgovorna za škodo, ki je nastala tožeči. 1054. čl. OZ namreč določa, da za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega, 1. odst. 125. čl. OZ pa, da pogodba ustvarja pravice le med pogodbenima strankama. Poleg tega je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi citiralo tudi neprimerno sodno prakso (II Ips 574/2000 in II CP 588/2009).

Pritožba ni utemeljena.

Drži, da sta stranki pogodbe o poravnavi (priloga B/3) zgolj tožeča stranka in stranski intervenient – Zavarovalnica X., pri kateri je bilo proti odgovornosti zavarovano vozilo, ki ga je v času škodnega dogodka vozil delavec tožene stranke. Vendar pa sta zavarovalnica in tožena stranka solidarno zavezani za povrnitev škode tožeči stranki, zato ni potrebno, da bi tožena stranka k pogodbi o poravnavi pristopila, jo sprejela ali izjavila, da se z njo strinja, kakor tudi ni potrebno, da bi zavarovalnica imela pooblastilo tožene stranke za sklenitev te pogodbe. Velja namreč, da so z odpustom dolga po sporazumu s kakšnim solidarnim dolžnikom prosti obveznosti tudi drugi dolžniki (1. odst. 397. čl. OZ). Že sama pogodba o poravnavi (priloga B/3) tak odpust dolga izrecno vsebuje, ko določa, da so s plačilom zneska, dogovorjenega s pogodbo o poravnavi, svoje obveznosti prosti zavarovalnica in vse odgovorne osebe iz škodnega dogodka v razmerju do oškodovanca, torej tudi tožeče stranke, kakor je to tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (5. odst. na 4. str. izpodbijane sodbe in 1. odst. na 5. str. izpodbijane sodbe). Zato sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na določili 1. odst. 125. čl. in 1054. čl. OZ nima podlage, kakor tudi ne pritožbeni očitek sodišču prve stopnje glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem določilom namreč pogodba o poravnavi smiselno zajema, da se tožeča stranka tožbenemu zahtevku odpoveduje, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (1. odst. na 7. str. izpodbijane sodbe). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje tudi citiralo primerno sodno prakso. Res je, da v zadevi II Ips 574/2000 izvensodno poravnavo skleneta pravdni stranki, vendar ima sklenjena poravnava z zavarovalnico kot solidarnim dolžnikom enak učinek, kakor če bi jo sklenili pravdni stranki. Tudi citirana zadeva II Cp 588/2009 je relevantna, saj zadeva vprašanje, ali je zavarovalna polica vezana na vozilo ali na lastnika vozila, in to vprašanje je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi pravilno rešilo (2. odst. na 6. str. izpodbijane sodbe).

S pogodbo o poravnavi ni prišlo do kršitve 131. in 132. čl. OZ, ki zgolj opredeljujeta pojem škode in določata podlago za odgovornost. Nihče namreč tožniku ne oporeka pravice do odškodnine iz obravnavane prometne nesreče in to je na podlagi izvensodne poravnave iz priloge B/3 tudi prejel. V kolikor pa ima pritožnik v mislih 169. čl. OZ, po katerem ima oškodovanec pravico do popolne odškodnine, pa je pojasniti, da ta določba ni kogentna in se oškodovanec s povzročiteljem škode oz. odgovorno osebo lahko dogovori tudi drugače, celo da se odškodnini v celoti odpove. Glede Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP-UPB3) pritožba ne navede določno, v katerem delu naj bi bil kršen, tako, da se pritožbeno sodišče o takšni pavšalni navedbi ne more opredeliti.

Pritožbeno sodišče je zato in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353 čl. ZPP).