VSRS Sklep X Ips 89/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sodbe na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Maribor z dne 18. 9. 2009, v 2. točki izreka sodbe pa zavrnilo zahtevo revidenta za povrnitev stroškov. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil revidentov zahtevek za obnovo postopka, v katerem je bila revidentu po izvedenem trošarinskem nadzoru izdana odločba o odmeri davka. Tožena stranka je revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa zavrnila z odločbo z dne 17. 12. 2009. Revident je uveljavljal obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem sporu – ZUP.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke (v izreku) izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000,00 EUR.

6Revident je v uvodu revizije navedel sporno vrednost (punctum) v znesku 42.116,78 EUR. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča spor o dovoljenosti obnove postopka ni spor, v katerem je pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. X Ips 504/2009 z dne 16. 12. 2009, X Ips 396/2009 z dne 30. 10. 2009, X Ips 152/2008 z dne 14. 10. 2009, X Ips 142/2009 z dne 23. 4. 2009). V sklepih U-I-117/2009 in Up-501/2009 z dne 28. 1. 2010 je tudi Ustavno sodišče navedlo, da gre za izraz denarne vrednosti po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek. Obravnavani primer, v katerem teče spor o dovoljenosti obnove postopka, pa ni takšen. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, navedba punctuma v uvodu revizije ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

7Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

8Revident v reviziji niti ne navaja, katero vprašanje šteje za pomembno pravno vprašanje. Poleg tega tudi ne navaja odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, niti ne zatrjuje, da bi bila sodna praksa prvostopnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev v obravnavani zadevi (ki ga ne navede), neenotna. Samo s pavšalno navedbo odločitve o pomembnem pravnem vprašanju kot podlage za dovoljenost revizije revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena o izkazanosti pogojev za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Ker revident ni izkazal nobenega uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10Revident sam trpi svoje stroške tega postopka v skladu s 165. v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.