VSK sklep PRp 59/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obdolženi A. K. odgovoren za prekršek po določbi e. točke desetega odstavka 32. čl. ZVCP-1 in mu izreklo globo 300,00 EUR, devet kazenskih točk ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Sklenilo je tudi, da mora obdolženec plačati stroške postopka – sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložila obdolženčeva zagovornica. Navaja, da jo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 154. čl. Zakona o prekrških (ZP-1), v prvi vrsti iz razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka, podredno pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v posledici tega pa napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču v Kopru predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče je po pregledu in presoji zadeve, ki jo je opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. čl. ZP-1, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. čl. ZP-1, ker obdolženca pred izdajo sodbe o prekršku ni zaslišalo, pri tem pa niso bili izpolnjeni pogoji iz 69. čl. in prvega odstavka 129.a čl. ZP-1.

Kot je navedlo v obrazložitvi, je sodišče obdolžencu najprej poslalo zahtevo za pisni zagovor s 7. majem 2010. Po njenem prejemu je z vlogo, ki je na sodišče prispela 10. junija 2010, obdolženec zahteval ustni zagovor. Zato ga je sodišče vabilo na zaslišanje na dan 10. novembra 2010 ob 9.20 uri. Vročanje vabila je bilo opravljeno po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP), ki se glede vročanja uporablja tudi v sodnem prekrškovnem postopku. Kot dalje navaja sodišče prve stopnje, je iz obvestila o prispelem pismu razvidno, da je bil na naslovu R., o poskusu vročitve priporočenega pisma obveščen 8. oktobra 2010, 15-dnevni rok za prevzem pisma pa je začel teči 9. oktobra 2010, pri čemer je bilo sporočilo o prispelem pismu vloženo v njegov hišni predalčnik. Na hrbtni strani obvestila pa je vročevalec pripisal, da je bilo pismo vloženo v predalčnik na naslovu, Š. ob 15.15, 25. oktobra 2010. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje štelo, da je bila opravljena pravilna vročitev, z vsemi posledicami, ki iz nje izhajajo.

Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Da se šteje po določbi 4. odst. 87. čl. ZUP vročitev vabila za pravilno opravljeno, mora biti navedena zakonska določba spoštovana tudi v delu, ki določa, kako ravna vročevalec s pošiljko, če je naslovnik v petnajstih dneh po puščenem obvestilu ne prevzame. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila na enak način, torej po določbi 4. odst. 87. čl. ZUP opravljena tudi vročitev zahteve obdolžencu za pisni zagovor, le da je bilo pismo po izteku 15-dnevnega roka puščeno v naslovnikovem hišnem predalčniku na naslovu R., kjer prebiva. Na takšen poziv se je obdolženec pravočasno odzval z zahtevo za ustni zagovor. Iz poročila o prispelem pismu glede vabila obdolžencu na zaslišanje dne 10. novembra 2010 ob 9.20 uri pa je razvidno, da je bilo obdolžencu obvestilo o prispelem pismu sicer puščeno v hišnem predalčniku v kraju R. dne 8. oktobra 2010, po izteku 15-dnevnega roka, 25. oktobra 2010, pa pismo vloženo v predalčnik na neznanem naslovu Š.. Hišna številka namreč ni navedena niti razlog, zakaj je pismonoša pismo vložil v predalčnik v Š. in ne na naslovu R., kjer ima obdolženi prebivališče prijavljeno. Res je, da glede na določbo četrtega odstavka 87. čl. ZUP s pretekom 15-dnevnega roka od puščenega pisnega sporočila o poštni pošiljki nastopi fikcija vročitve, pa vendar v obravnavanem primeru kljub temu ni mogoče šteti, da je bila vročitev opravljena v skladu z določbami ZUP. Citirana zakonska določba namreč tudi določa, da po preteku 15-dnevnega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika, kolikor pa stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Glede na to, da vabilo na zaslišanje obdolžencu ni bilo puščeno ne v naslovnikovem hišnem predalčniku niti ni bila pošiljka vrnjena naslovniku, pač pa puščena v hišnem predalčniku na naslovu, kjer obdolženi ne prebiva, pogoji za izdajo sodbe brez obdolženčevega zaslišanja niso bili izpolnjeni, saj obdolženec k zaslišanju ni bil pravilno povabljen. Ker gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, pritožniku ni treba dokazovati niti sodišču ugotavljati, ali je kršitev imela kakršenkoli vpliv na zakonitost sodbe, saj se ta domneva. Iz navedenih razlogov je zato višje sodišče, ne da bi presojalo utemeljenost ostalih pritožbenih navedb, ob uporabi določbe petega odstavka 163. čl. ZP-1, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.