VSRS Sodba XI Ips 52457/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Senat Okrožnega sodišča v Celju je na predlog okrožne državne tožilke, podan v obtožnici, podaljšal pripor zoper obdolženega D. L. in pet soobdolžencev iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbe zagovornikov obdolženih.

2Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega D. L. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijana sklepa razveljavi, pripor pa odpravi ali nadomesti s hišnim priporom.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena. Okrožna državna tožilka je v obtožnici v 3. točki predlagala podaljšanje pripora za obdolžence, ki so bili v času preiskave v priporu. Odločba Ustavnega sodišča U-I-50/09, na katero se sklicuje zahteva, se ne nanaša na enako situacijo, temveč na primer, ko je podaljšanje pripora predlagal preiskovalni sodnik. Sodišče je ustrezno obrazložilo utemeljenost pripornih razlogov, pri čemer razlogi sodišča niso v nasprotju s podatki v spisu. Nestrinjanje z razlogi sodišča pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila. Zagovornik je v vlogi z dne 18. 2. 2011 navedel, da umika zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na predlog za podaljšanje pripora.

B.

5Zagovornik ob povzemanju odločb Ustavnega sodišča očita višjemu sodišču kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, ker naj bi arbitrarno odgovorilo na pritožbene navedbe obrambe, da so razlogi prvostopenjskega sklepa o odločilnih dejstvih glede dejanj pod točkama I/1 in II/2 obtožbe nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, nesprejemljivi, neutemeljeni in mestoma protispisni, da glede očitka obdolženemu, ki je brezpredmeten, ne obstojijo nobeni dokazi, ter da ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti, ker naj ne bi navedlo nobene subjektivne okoliščine in naj bi pri odločanju imelo „dvojne standarde,“ morebitno minimalno ponovitveno nevarnost pa bi lahko odpravili že z odreditvijo hišnega pripora zoper obdolženca.

6Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka (22. člen Ustave). Dolžnost pritožbenega sodišča je, da se opredeli do pritožbenih navedb, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene. K temu ga izrecno zavezuje določba prvega odstavka 395. člena ZKP. Pri tem ni vedno nujno, da se do navedb stranke opredeli izrecno, temveč zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve (prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 135/2010 z dne 11. 11. 2010, I Ips 46/2006 z dne 16. 2. 2006). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidna presoja sodišča druge stopnje, da v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana in da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora zoper obdolženega D. L. Višje sodišče je pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da sta tudi po vloženi obtožnici podana utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana kazniva dejanja, in priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Prav tako je odgovorilo na posamezne konkretne pritožbene navedbe. Pojasnilo je, zakaj je pritožbena navedba glede neobstoja predloga za podaljšanje pripora neutemeljena. Na pritožbeni očitek o neobstoju dokazov v zvezi z utemeljenim sumom je ponovno navedlo razloge, na katere je sodišče prve stopnje oprlo sklep o utemeljenosti suma, da je obdolženi D. L. pri izvrševanju kaznivih dejanj sodeloval na način, kot mu očita obtožba. Poudarilo je, da takšen zaključek omogoča predvsem logična povezava vseh ugotovljenih dejstev. Ob celovitem branju razlogov prvostopenjskega sklepa se izkaže, da med njimi ni nasprotij, ki jih poskuša vložnik prikazati s poudarjanjem posameznih stavkov ali njihovih delov. Razlogi sklepa so jasni in razumni. Vložnik z zatrjevanjem, da niso podani nobeni dokazi, da so razlogi sodišča nesprejemljivi, in z izpostavljanjem vprašanj o dejstvih, ki po mnenju obrambe še niso razjasnjena, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7Višje sodišče je pritožniku tudi izrecno odgovorilo, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu pravilen in ustrezno utemeljen ter da okoliščine, ki jih navaja pritožba (in jih zagovornik ponavlja v zahtevi), ne spremenijo tega zaključka. Vložnik z izražanjem nasprotovanja takšni presoji sodišč prve in druge stopnje ne more uspeti, saj je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumen in utemeljen s konkretnimi okoliščinami, ki se nanašajo tako na kaznivo dejanje kot na osebno življenje obdolženca. Pritožbena navedba, da sodišče uporablja dvojne standarde, je za ugotovitev zakonitosti podaljšanja pripora zoper obdolženca pravno nerelevantna. Ker obstajajo priporni razlogi pri obdolženem D. L., vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem nezakonitosti podaljšanja pripora iz razloga, da sodišče ni ugotovilo obstoja pripornih razlogov tudi pri soobsojencih.

8Res se višje sodišče ni izrecno opredelilo do navedbe pritožnika, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnosti pri obdolžencu odpraviti tudi z milejšim ukrepom, tj. s hišnim priporom, kar bi bilo sicer v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP dolžno narediti. Ugotovljena pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa. Vložnik tega vpliva niti ne zatrjuje, svoje prepričanje o utemeljenosti odreditve hišnega pripora pa gradi na trditvi, da pri obdolženem D. L. ne obstaja ponovitvena nevarnost. Takšna trditev je drugačna od dejanskega stanja, kakršno izhaja iz pravnomočnega sklepa, in na katerega je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano. Sodišče prve stopnje je namreč ob ugotovljeni nevarnosti, da bi obdolženec nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, če bi bil izpuščen na prostost, na podlagi istih okoliščin, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ocenilo, da je to nevarnost mogoče odvrniti le z ukrepom pripora. Iz tega logično izhaja sklep, da nevarnosti ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom.

9Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega D. L., niso podane. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.