VSM sodba I Cp 160/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plačati 4.727,59 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2005 dalje do plačila. Glede presežka, t.j. do vtoževanega zneska 10.070,95 EUR, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

2.Zoper zavrnilni del odločitve sodišča prve se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Po njegovem prepričanju je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem smislu graja pravni zaključek sodišča prve stopnje, da sta prometni nezgodi, v katerih je bil 11. 6. in 4. 8. 2004 udeležen tožnik (predmet presoje v obravnavani zadevi je zgolj prva nezgoda), popolnoma enakovredno prispevali k poslabšanju psihičnega zdravja tožnika. Meni, da je potrebno bistveno večjo težo pripisati prvi nezgodi, pri čemer v podkrepitev te teze izpostavlja naslednje okoliščine: v drugi nezgodi ni utrpel nobenih telesnih poškodb - v njej je bil udeležen zgolj kot sopotnik, invalidska komisija datumsko omenja le prvo nezgodo, sam ves čas opisuje samo posledice prve nezgode, na katero veže vse pomembne stresorje. Nadalje opozarja na številne izrazito negativne posledice, ki jih je utrpel zaradi škodnega dogodka - postal je delovni invalid, socialno se je osamil, pogosto je tesnoben in disforičen, razpadel mu je zakon. Vsled navedenega se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri povečanja zneska odškodnine, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku odmerilo odškodnino v skupnem znesku 13.000,00 EUR: iz naslova telesnih bolečin 2.500,00 EUR, iz naslova strahu 2.500,00 EUR in iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti 8.000,00 EUR. Od tako dobljenega zneska je odštelo revalorizirano vrednost pred pravdo izplačane vsote odškodnine v višini 8.272,41 EUR (6. stran izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki jih podrobno utemeljuje v nadaljevanju, meni, da tako odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu „pravične denarne odškodnine“ (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Pri tem zaključku je upoštevalo ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi (zlasti izkazano prisotnost večjega števila vzrokov, ki so skupaj botrovali k škodnim posledicam) in namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ga je iskati v moralnem zadoščenju (satisfakciji) oškodovanca.

6.Pritožba najprej graja višino odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine oškodovanca in meni, da je izrazito prenizka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v tem delu pritožbeni očitki izrazito pavšalni in brez kakršnekoli vsebinske utemeljitve. Izvedenec medicinske stroke R. L. je v izvedenskem mnenju z dne 2. 4. 2010 jasno zapisal, da je tožnik v obravnavani prometni nezgodi utrpel zgolj lažjo telesno poškodbo (udarnine obeh kolen, nateg vratnih mišic in nateg mišic hrbta), ki ni zapustila nobenih trajnih posledic v tožnikovem zdravju. Vse siceršnje zdravstvene težave, ki jih navaja tožnik (trajne bolečine vratu, hrbtenice, kolen in kolkov, mravljinčenje in slabši občutek v nogah, šumenje v glavi), po mnenju izvedenca niso vzročno povezane s prometno nezgodo z dne 11. 6. 2004, ampak jih je pripisati degenerativnim spremembam hrbtenice in drugim, že pred nezgodo obstoječim boleznim pri tožniku - kronična obraba sklepa med pogačico in stegnenico, polinevropatija (glej 6. in 7. stran izvedenskega mnenja). Izvedenec je v izvedenskem mnenju svoje zaključke obširno in prepričljivo obrazložil ter v njem odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sodišča. Tožnik je izvedensko mnenje brez pripomb in v celoti povzel, zaradi česar v pritožbenem postopku zoper njegovo vsebino ne more ugovarjati (337. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da znesek 2.500,00 EUR predstavlja primerno odškodnina iz tega naslova.

7.V zvezi z višino odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obširno predstavljene in vsebinsko konsistentne razloge, ki jih je v izpodbijani sodbi nanizalo sodišče prve stopnje – glej 5. in 6. stran izpodbijane sodbe. Popolnoma pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je pri odmeri zmanjšanja življenjske aktivnosti in concreto treba upoštevati, da je do nje prišlo zaradi (so)učinkovanja večih različnih vzrokov (gre za primer t.i. „konkurirajoče vzročnosti“), pri čemer je obravnavani škodni dogodek (prometna nezgoda z dne 11. 6. 2004) zgolj eden izmed teh. Do nastopa delovne nezmožnosti in s tem povezane invalidske upokojitve je pri tožniku prišlo deloma zaradi bolezni (presbiopija in hipermetrofija – starostna slabovidnost in daljnovidnost, sladkorna bolezen, anksiozno depresivna motnja – tako izvedensko mnenje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 19. 4. 2005 – priloga A3) in deloma zaradi posledic dveh prometnih nezgod, ki jih je v krajšem časovnem razdobju zaporedoma doživel tožnik. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da ni moglo slediti trditvam pritožbe, češ da je druga prometna nezgoda z dne 4. 8. 2004 bistveno manj prispevala k zmanjšanju življenjske aktivnosti oškodovanca kot prva, ki je predmet obravnave. Tožnik je namreč v drugi nezgodi, kjer je sicer bil zgolj sovoznik, po lastnih besedah bil priča smrti prijatelja D. T. (l. št. 89) in šele po drugi nezgodi je začel obiskovati psihiatra (prvi pregled pri psihiatru datira z dne 24. 8. 2004 - priloga A7). Tudi v zadevi angažirani izvedenec psihiatrične stroke ne potencira izdatno pomena zgolj prve nesreče v poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika, temveč v tej zvezi govori o „praktičnem seštevku obeh prometnih nesreč v letu 2004“ (4. stran izvedenskega mnenja).

8.Upoštevaje opisano večplastnost dejavnikov, ki so vodili do zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožniku, pri čemer lahko sodišče pri odmeri odškodnine upošteva le delež prometne nezgode z dne 11. 6. 2004, pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje tudi to postavko nepremoženjske škode pravilno odmerilo.

9.ZPP v tretjem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi, kot je že bilo obrazloženo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10.Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).