VSL sodba I Cpg 870/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev odločbe UVK št. 333-30-034-/96-14/11 z dne 28. 07. 1997. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku petnajst dni povrniti pravdne stroške tožene stranke v znesku 1.110,78 EUR ter pravdne stroške stranskega intervenienta v znesku 920,98 EUR, v primeru zamude pa obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odločbo UVK razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4Odgovor na pritožbo tožeče stranke je vložil tudi stranski intervenient na strani tožene stranke. Predlagal je zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

5Pritožba ni utemeljena.

6V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje preizkušalo odločbo UVK št. 333-30-034-/96-14/11 z dne 28. 07. 1997, ki jo je UVK izdal v zvezi z vlogama K d.o.o., L. in Q d.o.o., L. z navedeno odločbo je UVK sklenil, da je odklonitev podjetja X. p.o., L., da se omogoči tarifiranje klicev na internet vozlišča za podjetji K d.o.o., L. in Q d.o.o. L., z uporabniškim dostopom po lokalni tarifi preko sklopa klicnih številk 9xxx, v nasprotju z določili 10. in 11. člena Zakona o varstvu konkurence ter pomeni zlorabo prevladujočega položaja. Pri definiciji relevantnega trga je upošteval trg Republike Slovenije kot celoto, kot relevantni proizvod oziroma storitev pa storitve na področju stacionarne telefonije. Urad je ugotovil, da ima X. p.o. kot nacionalni operater telekomunikacij v Republiki Sloveniji na področju stacionarne telefonije prevladujoč položaj na trgu ter da je za odjemalce „neizogibni sopogodbenik“, saj je dostop do internet omrežja možen le preko telefonskega omrežja. Nadalje je navedel, da tudi javna podjetja, ki jim je z zakonom zagotovljen monopolni položaj, tega položaja ne smejo zlorabljati. Sklenil je, da bi moral X p.o. za vse ponudnike internetnih storitev zagotoviti enake dostopne pogoje kot za lasten sistem S. (da bi moral torej vsem zagotoviti možnost uporabniškega dostopa po lokalni tarifi preko številk 9xxx) ali pa posredovati lastne storitve preko sistema S. pod enakimi pogoji kot ostali konkurenti na tržišču.

7Pravna podlaga za očitano dejanje izhaja iz določb Zakona o varstvu konkurence (Uradni list RS št. 18/93; nadalje: ZVK). Kot zloraba prevladujočega položaja podjetja na trgu se štejejo dejanja, ki povzročajo škodo drugim podjetjem ali potrošnikom in katerih podjetje ne bi moglo storiti, če bi obstajala konkurenca (prvi odstavek 11. člena ZVK). Kot zloraba prevladujočega položaja podjetja na trgu se štejejo zlasti dejanja našteta v drugem odstavku 11. člena ZVK, med katerimi je navedeno tudi dejanje, s katerim podjetje ali združenje podjetij brez utemeljenega razloga in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji ustvarja med kupci ali prodajalci blaga razlike pri poslovnih pogojih – diskriminacija (5. alineja drugega odstavka 11. člena ZVK) ter dejanja, s katerimi se kakšnemu drugemu podjetju pomembno zmanjšuje možnost za nakup ali prodajo blaga, zlasti bojkot podjetja (7. alineja drugega odstavka 11. člena ZVK).

I. Glede izpodbijane odločbe

8Odločbo UVKa je v pravdnem postopku (prvi odstavek 25. člena ZVK) izpodbijala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrnilo, zaradi česar je vložila obravnavano pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo po sklopih, kot jih je začrtala tožeča stranka v pritožbi.

II. Glede neupoštevanja obstoja tehničnih omejitev kot objektivno opravičljivega razloga za zavrnitev dostopa do omrežja

9Tožeča stranka v pritožbi navaja, da so tehnične omejitve zaradi nezadostnih kapacitet omrežja objektivno opravičljiv razlog za zavrnitev dostopa do omrežja preko številke 9xxx in izključujejo obstoj zlorabe iz prvega odstavka 11. člena ZVK. Isto objektivno dejstvo je po njenih navedbah utemeljen razlog v smislu 5. alineje drugega odstavka 11. člena ZVK, zaradi česar meni, da tožeča stranka tudi ni storila očitanega dejanja diskriminacije.

10Kot ugotavlja pritožbeno sodišče je UVK zavrnitev uporabniškega dostopa po lokalni tarifi preko sklopa klicnih številk 9xxx štel kot zlorabo prevladujočega položaja z obrazložitvijo, da bi moral X. zagotoviti za vse ponudnike internetnih storitev enake dostopne pogoje v smislu „zagotovitve možnosti uporabniškega dostopa po lokalni tarifi preko številk 9xxx vsem ponudnikom ali pa posredovanje lastnih storitev preko sistema S. pod enakimi pogoji, kot veljajo za ostale konkurente na tržišču“ (drugi odstavek na 3. strani odločbe UVK). Navedeno stališče je sprejelo sodišče prve stopnje in ga povzelo (drugi odstavek na 6. strani izpodbijane sodbe), kar je razvidno iz besedila izpodbijane sodbe (zadnji stavek prvega odstavka na 6. strani izpodbijane sodbe), ko navaja, da se strinja z materialnopravnimi zaključki upravnega organa ter njegove ugotovitve v nadaljevanju le okvirno povzema.

11Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju izpodbijane odločbe dodalo še ugotovitev, da ni izkazano, da bi zaradi zahtevane dodelitve klicnih številk 9xxx navedenima ponudnikoma internetnih storitev lahko prišlo do sesutja stacionarnega telefonskega omrežja v RS. V zvezi s to okoliščino so bile namreč tekom postopka podane konkretne pripombe na izvedensko mnenje izvedenca J. Š. (druga pripravljalna vloga stranskega intervenienta z dne 04. 12. 2009 pod točko III.), s katerimi je intervenient obrazloženo prerekal prvotno ugotovitev izvedenca, da bi v primeru priklopa še drugih ponudnikov prišlo do razpada omrežja. Glede na dane pripombe je bila nato izdelana dopolnitev izvedenskega mnenja dne 21. 12. 2009 (list. št. 251 do 259), iz katere izhaja napadana ugotovitev sodišča prve stopnje. Kot je navedel izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja, na podlagi obstoječih podatkov ni mogoča strokovna ocena o tem, kdaj bi prišlo do hujših tehničnih problemov zaradi neizvedbe prehoda na nov koncept dostopa, kot tudi ne strokovna ocena, ali bi v letu 1997 še lahko povezali operaterja Q. in K. po starem načinu (preko št. 9xxx). Takšna ugotovitev izvedenca pa ne podpira trditev tožeče stranke, da so v tistem času obstajali tehnični razlogi, ki so predstavljali objektivno opravičljiv razlog za zavrnitev dostopa.

12Ni sicer sporno, da je bil prehod iz centraliziranih vozlišč (dostop preko številk 9xxx) na dostop do internetnih vozlišč v sklopu lokalnih omrežij (dostop preko številk 0880) dolgoročno nujen. Vendar pa glede na to, da strokovna ocena zatrjevanih objektivnih razlogov (iz časovnega vidika oziroma glede na zatrjevano majhen obseg dodatnega števila uporabnikov) ni mogoča, tožeča stranka ni izkazala svoje trditve, da navedenima dvema operaterjema ni omogočila priključitve po starem načinu prav zaradi obstoja tehničnih omejitev oziroma neposredne nevarnosti preobremenitve telefonskega omrežja. Sodišče prve stopnje je tako razlogom UVK v prid dodalo še ugotovitev, da tožeča stranka tudi sicer ni imela upravičenega vzroka, da ni omogočila dostopa do klicnih linij še drugim ponudnikom internetnih storitev, konkretno družbama K. d.o.o. in Q. d.o.o.. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala obstoja objektivno opravičljivih razlogov za zavrnitev dostopa podjetjema K. d.o.o. ter Q. d.o.o. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo obstoja tehničnih omejitev je zato neutemeljen.

13V zvezi z interpretacijo primeroma navedenega dejanja zlorabe prevladujočega položaja podjetja na trgu iz 5. alineje 2. odstavka 11. člena ZVK (diskriminacija), po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi tako ozki interpretaciji navedene določbe, kot jo sodišču ponuja tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč treba za takšno neupravičeno ustvarjanje razlik med podjetji, v smislu navedene določbe, šteti tudi za ustvarjanje razlike med lastnim sistemom in vsemi drugimi ponudniki iste storitve. Ob tem je le še za dodati, da so v 2. odstavku 11. člena ZVK zgolj primeroma (ne pa taksativno) navedeni položaji zlorabe prevladujočega položaja podjetja na trgu („se štejejo zlasti“).

III. Dostop po lokalni tarifi preko št. 9xxx ni objektivno nujno sredstvo, tožeča stranka pa ne „neizogibni sopogodbenik“

14Nadaljnji očitki tožeče stranke so uperjeni v ugotovitev UVK, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, in sicer da je bila tožeča stranka za odjemalce neizogibni sopogodbenik, ker je bil dostop do internetnega omrežja možen le preko telefonskega omrežja. V zvezi s tem pritožba navaja, da so alternativni internetni dostop z vzpostavljanjem internetne povezave po lokalni tarifi omogočala kabelska omrežja, najeti vodi ter postavitev modemskih strežnikov v lokalnem omrežju. Meni, da dostop preko št. 9xxx zato ni bilo objektivno nujno sredstvo za dostop do interneta po lokalni tarifi, kar dokazuje tudi to, da je bilo v spornem obdobju 32 ponudnikov dostopa do interneta.

15Po presoji pritožbenega sodišča tudi navedbe v tej smeri niso utemeljene. Institut nujnega sredstva, kot se je oblikoval v sodni praksi Sodišča evropskih skupnosti (SES), namreč ne predstavlja pravne podlage za odločanje v tem sporu. Sodna praksa SES namreč nima neposredno zavezujočega učinka pri presoji te zadeve, saj so dejstva v tem sporu nastala pred pristopom države k Evropski uniji (primerjaj sodba SES z dne 10. januarja 2006 v zadevi C – 302/04, Ynos kft proti Jánosu Várgi.; UL C 48 z dne 25. 02. 2006).

16Tudi sicer navedeni argumenti pritožbenega sodišča ne prepričajo. Po presoji pritožbenega sodišča klicni dostop do interneta preko telefonskega omrežja z vidika uporabnika ni bil zamenljiv z drugimi vrstami dostopa do interneta, kot je bilo ugotovljeno že v odločbi UVK (izrecno glede dostopa do interneta preko mobilnega omrežja). Glede te trditve je podal izčrpna pojasnila stranski intervenient (pripravljalna vloga z dne 16. 11. 2009 točka II. in pripravljalna vloga z dne 04. 12. 2009 točka III. od prvega do četrtega vprašanja), na katera tožeča stranka ni podala prepričljivega odgovora. O načinu dostopa do interneta v spornem obdobju je podal svoje stališče tudi izvedenec za telekomunikacije (izvedensko mnenja str. 5., 6. in dopolnitev izvedenskega mnenja str. 7, tč. 6.a. in 6.b.), ki je mnenje izdelal na podlagi podatkov, predloženih s strani tožeče stranke. Ker tudi iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi (glede na stroškovni vidik, prostorske omejitve...) šlo za zamenljive načine dostopa do interneta, pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene.

17Zgoraj navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje sprejelo (3. odstavek na 7. strani izpodbijane sodbe). Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da sodišče prve stopnje v zvezi z navedbami tožeče stranke ni navedlo nobenih razlogov. Stališču sodišča prve stopnje, da navedeni dostopi v spornem obdobju niso predstavljali zamenljivih vrst dostopa do interneta, se zato pritožbeno sodišče pridružuje. Zgolj s trditvijo, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo internetnega dostopa preko najetih vodov, pa tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

IV. Neizkazanost pogoja omejitve konkurence

18Pritožba nadalje napada sodbo sodišča prve stopnje, saj meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nadaljnjega kumulativnega elementa, potrebnega za očitek zlorabe prevladujočega položaja, to je izključitve oziroma znatne omejitve konkurence na trgu v škodo potrošnikov.

19Po presoji pritožbenega sodišča ugotovitve izpodbijane sodbe zadoščajo za sklep, da je v konkretnem primeru prišlo do ravnanja podjetja s prevladujočim položajem na trgu, ki je v tolikšni meri prizadelo konkurenco na trgu, da je bila omejitev konkurence v škodo potrošniku. Neprerekane so bile namreč navedbe stranskega intervenienta na strani tožene stranke, kot na primer, da je S. v letu in pol svoj tržni delež na trgu dostopa do interneta iz 0% sredi leta 1996 povečal na prek 50% konec leta 1997 (pripravljalna vloga z dne 04. 12. 2009 stran 2.). Tožeča stranka, na drugi strani, ni podala nasprotnih trditev, s katerimi bi utemeljevala uspešnost svojega položaja na trgu v primerjavi s konkurenčnimi podjetji z razlogi ekonomske učinkovitosti. Tako, po presoji pritožbenega sodišča, že ugotovljene okoliščine v zvezi s cenovnimi in tehničnimi omejitvami utemeljujejo sklep sodišča prve stopnje, da je ravnanje tožeče stranke prizadelo konkurenco na trgu v škodo potrošnikom. Glede na okoliščine konkretnega primera to, po presoji pritožbenega sodišča zadošča, in ni potrebno, da bi bila ugotovljena točna višina škode. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je UVK utemeljeno sprejel sklep, da gre za takšno ravnanje tožeče stranke, glede katerega je podan tudi ta element iz generalne klavzule po 1. odstavku 11. člena ZVK.

V. Drugi pritožbeni razlogi

20Tudi drugi razlogi, s katerimi tožeča stranka utemeljuje nepravilnost izpodbijane sodbe niso podani. Sodišče prve stopnje ni presojalo zgolj pravilnosti materialnopravnih zaključkov upravnega organa, temveč je tudi ugotovilo, da „ni šlo v postopku izdaje odločbe za bistveno kršitev določb ZUP“ ter da je „upravni organ (UVK) pri izdaji odločbe tudi upošteval vse relevantne okoliščine za odločitev v zadevi“ (ugotovitev v prvem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je torej, v zvezi z navedbami tožeče stranke, opravilo celovit preizkus odločbe upravnega organa in pri tem ni ugotovilo takšnih kršitev, ki bi terjale razveljavitev izpodbijane odločbe.

21Pritožbeno sodišče se s temi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. S pritožbeno navedbo, da je tožena stranka upravni spis založila, namreč ni mogoče uspešno zagovarjati stališča, da tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni izvedla postopka v zvezi z ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev. Čeprav je bila odločba UVK skopo obrazložena, pa so iz nje razvidna vsa pravno relevantna dejstva. Tako pritožba navedenih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija uspešno.

22Prav tako so neutemeljene trditve, da tožeči stranki v postopku pred izdajo odločbe tožene stranke ni bila dana možnost izjave v smislu 9. člena ZUP ter da ni bila opravljena ustna obravnava v skladu s 149. členom ZUP. Ni mogoče namreč pritrditi stališču pritožnice, da je imel „sestanek“ z dne 17. 07. 1997 zgolj naravo neformalnega poskusa poravnave med udeleženci. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz zapisnika (A9) izhaja, da so imele tedaj vse stranke možnost predstaviti svoja stališča v zvezi s pritožbama podjetij K. d.o.o. in Q. d.o.o., zaradi česar je imel „sestanek“ naravo ustne obravnave. Tožeča stranka je imela zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pred izdajo odločbe UVK možnost podati svoje navedbe in sodelovati pri izvedbi postopka. Sicer pa je imela tožeča stranka možnost svoja stališča predstaviti tudi tekom tega sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je trditve tožeče stranke vzelo na znanje, jih obravnavalo v dokaznem postopku (med drugim izvedlo dokaz z izvedencem za telekomunikacije) ter se do njih opredelilo v izpodbijani odločbi.

23V zvezi z nadaljnjimi trditvami, da je bila zaradi navedenega storjena absolutno bistvena kršitev določb postopka, pa je še dodati, da takšna kršitev v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni podana (primerjaj I Up 836/2003). Vloge z dne 13. 05. 2010 pa pritožbeno sodišče na more upoštevati, saj je bila vložena po preteku pritožbenega roka.

24Navedbe nekdanjega direktorja tožene stranke na naroku dne 14. 01. 2003, da „priznava, da je pri izdelavi njihove sporne odločbe lahko prišlo do procesne napake, ker niso sklicali ustne obravnave“ (list. št. 40) sodišče prve stopnje ni štelo za priznanje dejstva. Svoje stališče je utemeljilo z obrazložitvijo, da iz navedene izjave izhaja le možnost, da je lahko prišlo do procesne napake. Glede na to, da je tožena stranka sicer obrazloženo prerekala to okoliščino (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 10. 05. 2005 na list. št. 102), je imelo sodišče prve stopnje podlago za svoj sklep, da gre za prerekano dejstvo (in ga zato presojalo) tudi v določbi 3. odstavka 214. člena ZPP.

25Glede časovnega okvira zatrjevane kršitve je iz odločbe UVK mogoče ugotoviti, da sta družbi K. d.o.o. in Q. d.o.o. za pridobitev možnosti koriščenja navedenih storitev zaprosili X., nato pa še Upravo RS za telekomunikacije, ki je družbama dne 14. 08. 1996 izdala soglasje. Odločba UVK je bila izdana dne 28. 07. 1997. Nenazadnje je tožeča stranka v vprašanjih za izvedenca sama opredelila sporno obdobje kot leto 1996 in začetek leta 1997 (prvo vprašanje v pripravljalnem spisu tožeče stranke z dne 21. 05. 2009). Sodišče prve stopnje je zato sprejelo takšno opredelitev spornega obdobja. Preveč pavšalne so pritožbene navedbe, da tožeči stranki kršitve ni mogoče očitati za čas, preden sta navedeni družbi zahtevali dostop do št. 9xxx. Glede na to tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da ni bil določen časovni okvir kršitve, saj je bilo iz navedenega mogoče razbrati, katero obdobje je predstavljalo relevantno obdobje.

26Upoštevni trg je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča v odločbi UVK pravilno določen. Klicni dostop do interneta je treba šteti za samostojen trg, ki ni bil zamenljiv z drugimi trgi dostopa do interneta. Zato je UVK, kot je potrdilo tudi sodišče prve stopnje, pravilno ugotovil, da se je zloraba zgodila na trgu stacionarne telefonije. Klicni dostop do interneta preko telefonskega omrežja namreč z vidika uporabnika ni zamenljiv z drugimi vrstami dostopa do interneta, ki jih navaja tožena stranka. Tako je iz odločbe UVK tudi razvidno, da se zatrjuje zloraba prevladujočega položaja tožeče stranke na trgu stacionarne telefonije, s čemer je tožeča stranka nedopustno vplivala na storitveni trg dostopa do interneta. Tudi če ta dva vertikalno povezana trga nista bila eksplicitno definirana v odločbi UVK, pa je tak zaključek vseeno dovolj jasno razviden iz vsebine same odločbe. Sodišče prve stopnje se je do navedb tožeče stranke glede napačne opredelitve upoštevnega trga in prevladujočega položaja tožeče stranke na tem trgu opredelilo s tem, ko je sprejelo relevantne sklepe UVK. Po presoji pritožbenega sodišča trditev o dvaintridesetih internetnih ponudnikih teh ugotovitev ne more uspešno izpodbiti.

27Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka tudi ni uspešno uveljavljala zmotne ugotovitve geografske dimenzije upoštevnega trga kot trga Republike Slovenije. Ob navedeni definiciji relevantnega trga (kot trga stacionarne telefonije v smislu klicnega dostopa do interneta preko telefonskega omrežja) namreč ni mogoče uspešno zatrjevati nehomogenih konkurenčnih pogojev zaradi zatrjevane možnosti dostopa preko kabelskih omrežij in vodov.

28Pritožbeni razlogi niso podani, saj je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Prav tako tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb postopka, kot tudi ne do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

29Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke pa nosita vsak svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ne gre stroške potrebne za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.