VSL sodba I Cpg 209/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.020,40 EUR, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 141.936,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki navedbam v pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na tožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek z nosilnimi razlogi, da je bila bančna garancija na prvi poziv, katero je tožena stranka po zaključku sodišča prve stopnje utemeljeno unovčila v celotnem znesku, izdana za kvalitetno in pravočasno izgradnjo ter ustrezno primopredajo novozgrajene nepremičnine. Ker tožnica ničesar od navedenega ni izpolnila, je njen zahtevek za vračilo vtoževanega zneska na podlagi unovčene bančne garancije neutemeljen že po temelju, zaradi česar sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka glede višine ni presojalo, s čemer pa se tožeča stranka ne strinja.

6Med strankama ni sporno, da sta sklenili Pogodbo o medsebojnih premoženjskopravnih razmerjih v zvezi z izgradnjo nadomestne poslovno stanovanjske stavbe in razdružitvi solastnine z dne 29. 06. 2001. Z navedeno pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo kot investitor na svoje stroške porušila obstoječo zgradbo in zgradila nadomestno stavbo, toženi stranki pa izročila nadomestne prostore v skupni izmeri 385,15 m² v novozgrajeni stavbi, ki sta jih pravdni stranki v pogodbi tudi konkretno opredelili glede na podatke projektne dokumentacije. Teh dejanskih ugotovitev pritožnik ne izpodbija, prav tako tudi ne, da se je zavezal toženi stranki nepremičnine izročiti najkasneje do 12. 03. 2003. Med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo spora o tem, da je bila bančna garancija dana za kvalitetno in pravočasno izgradnjo ter uspešno primopredajo nepremičnin s strani tožeče stranke kot investitorja v razmerju do tožene stranke, sporno pa je bilo, ali delna izpolnitev pogodbe, za katero tožena stranka trdi, da zanjo ni sprejemljiva, pomeni neizpolnitev pogodbe.

7Tožena stranka je zatrjevala, da porušitev in začetek gradnje nimata narave delne izpolnitve, pač pa neizpolnitve, saj se je tožeča stranka zavezala toženi stranki izročiti dva poslovna prostora in dve stanovanjski enoti, namesto tega pa ima tožena stranka solastniški delež na nedokončanem poslovnem objektu v II. gradbeni fazi. Tožeča stranka na navedbe tožene stranke, da rušitev obstoječih stanovanj in objekt v II. gradbeni fazi zanjo nima nobene koristi, ni odgovorila, niti ni dokazovala nasprotnega. Dokazno breme, da je pogodba izpolnjena (pa čeprav le delno), je na strani tožeče stranke; stvar sodne presoje pa je, ali sodišče delno gradnjo (ki toženi stranki niti ni bila izročena v posest) šteje za neizpolnitev ali za delno izpolnitev. Res je sicer, da ima tožena stranka idealni delež na neizdelanem objektu, vendar to tudi po zaključku višjega sodišča ne pomeni, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila.

8Kakšne so posledice delne nekrivdne naknadne nemožnosti izpolnitve pri dvostranskih pogodbah je odvisno od tega, ali dogovorjena izpolnitev pomeni celoto in ali delna izpolnitev odgovarja namenu pogodbenih strank. Če dogovorjena izpolnitev pomeni celoto, delna izpolnitev ne odgovarja namenu pogodbenih strank. Delna izpolnitev se v takšnem primeru šteje za neizpolnitev in delna nemožnost izpolnitve je enaka popolni nemožnosti izpolnitve (prim. II Ips 577/2006). Kot izhaja iz navedb tožene stranke (in vsebina pogodbe to potrjuje), je bil namen tožene stranke pridobiti poslovne prostore in stanovanjske enote. Višje sodišče zato soglaša s pravilnimi zaključki izpodbijane sodbe, da delna izpolnitev pogodbe (porušenje starega objekta ter izgraditev novega objekta do II. gradbene faze) pomeni nepravilno izpolnitev, ki se šteje za neizpolnitev, zaradi česar je tožena stranka ni dolžna sprejeti. Poleg tega sporna bančna garancija ni bila izdana zgolj za pravilno in kvalitetno izgradnjo, pač pa tudi za pravočasno izročitev nepremičnin. Ni dvoma, da tožnica do 12. 03. 2003 toženi stranki novozgrajenih nepremičnin (stanovanj in poslovnih prostorov) ni izročila.

9Da bi se tožeča stranka lahko utemeljeno sklicevala na svoje pogodbeno upravičenje v smislu 3. odst. 1087. člena ZOR, bi morala izkazati, da je izpolnila obveznosti, ki so bile zavarovane z unovčeno bančno garancijo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala dokazati, da je (1) toženi stranki v dogovorjenem roku, to je najkasneje do 12. 03. 2003 (2) izročila stanovanja in poslovne prostore kot se je pogodbeno zavezala, česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazala. Za odločitev niso relevantne ugotovitve v zadevi XI Pg 261/2004, saj je v navedeni zadevi šlo za zahtevke tožene stranke do tožeče stranke iz druge pravne podlage. Iz istega razloga tudi niso relevantne navedbe tožeče stranke, da so določeni gradbeni posegi povečali vrednost nepremičnine v solasti tožene stranke.

10Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem navaja, da bi sodišče prve stopnje – četudi bi pravna podlaga za zavrnitev zahtevka obstajala – moralo odločati tudi o njegovi višini. Zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP) v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev terjatve, ni potrebno ugotavljati še obstoja drugih elementov in v zvezi s tem ni potrebno izvajati dokazov. Navedeno pomeni, da je bilo pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki se po tem, ko je ugotovilo, da je tožbeni zahtevke neutemeljen že po temelju, ni spuščalo v presojo višine tožbenega zahtevka.

11Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.