VSL sodba I Cpg 1030/2010

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) v zvezi s popravnim sklepom potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) odločilo, da:

se sprememba tožbe dopusti (točka 1 izreka sklepa);

se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 859.898,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 03. 2006 dalje do plačila (točka 2 izreka sodbe);

je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 9.934,80 EUR (točka 3 izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom).

Zoper sodbo (točki 2 in 3 izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dne 11. 03. 2011 je tožeča stranka vložila vlogo, po vsebini dopolnitev pritožbe, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena prepozno, po preteku pritožbenega roka dne 01. 07. 2010 (2. odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

S pritožbo neizpodbijani sta ugotovitvi sodišča prve stopnje:

da je tožena stranka tožečo zaradi gradnje ceste – navezave L. K. na avtocestno omrežje na temelju odločbe U. e. K. z dne 03. 03. 2006 (A1) razlastila glede v odločbi navedenih parcel ter

da je tožena stranka v letu 2008 prenesla na tožečo stranko celotno navezavo L. K. na avtocesto (v nadaljevanju AC) v upravljanje in vzdrževanje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za razlaščena zemljišča zavrnilo ob ugotovitvi, da je tožeča stranka s tem, ko je prevzela v upravljanje in vzdrževanje celotno 1. fazo zgrajene navezave L. K. na A. omrežje, prejela nadomestilo v naravi skladno s 1. odstavkom 92. člena Zakona o urejanju prostora (ZureP-1). Ker ni zatrjevala, da bi ji v zvezi z razlastitvijo nastala škoda, ki bi presegala dano nadomestilo je sklenilo, da do denarne odškodnine ni upravičena. Pritožbeno sodišče takšnemu zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje.

Bistveno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je opredelitev razmerja/razmerij med pravdnima strankama. 92. člen ZUreP-1 določa, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini odvzame le proti odškodnini ali nadomestilu v naravi. Določba predstavlja konkretizacijo ustavne norme iz 69. člena Ustave RS. Bistvo in namen takšne ureditve je v tem, da se prizadetemu (razlastitvenemu zavezancu) omogoči vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega prejšnjemu, pred izvedeno razlastitvijo. Gre za izravnavo njegove žrtve, ki je bila podana zaradi javnega interesa. Pri tem je potrebno upoštevati, da si v postopku razlastitve nasproti stopita javna korist (zadovoljitev javne potrebe) in zasebni interes (ohraniti lastnino nedotaknjeno). Razlastitev je ustavno dopustna zgolj takrat, kadar je javna korist sorazmerna s težo posega v lastninsko pravico, ki ga povzroči razlastitev. Teža tega posega je odvisna od prizadetosti lastnika oz. od pomena, ki ga ima odvzeta nepremičnina za njegov socialni položaj in gospodarsko dejavnost.

Navedeno pomeni, da je potrebno pri določanju višine nadomestila/izravnave za izvedeni poseg v lastninskopravna upravičenja tožeče stranke najprej presoditi, kakšen je bil ta obseg po svoji vsebini in obsegu, t.j. kakšna je sploh bila prizadetost razlastitvenega zavezanca (tožeče stranke), ki se z odmeno nadomešča. Tožena stranka je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno opozorila na naravo razlaščenih zemljišč. Slednja namreč lahko določa omejitve, ki določajo vsebino konkretnega lastninskega razmerja.

Med strankama ni bilo sporno, da so bila razlaščena zemljišča po svoji namembnosti javna cesta oz. pot. Skladno z določbo 2. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa, vsak jih lahko prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Režim javnega dobra s splošno pravico uporabe (kot je primer javne ceste) predstavlja za lastnika takšne nepremičnine take omejitve upravičenj lastninske pravice, da je lastninska pravica povsem izvotlena. Lastnik ima tako le golo pravico („nuda proprietas“). Tožeča stranka je bila kot lastnica razlaščenih zemljišč v svojih lastninskopravnih upravičenjih močno omejena, bila je dolžna trpeti ravnanja drugih in privoliti v obsežne omejitve lastninske pravic, kar je potrebno upoštevati pri presoji izravnave njenega položaja.

Nadalje pa je potrebno upoštevati (neprerekane) navedbe tožene stranke, da je tožeča stranka v letu 2008 prevzela v upravljanje in vzdrževanje celotno navezavo L. K. na AC, v obsegu 185.000 m2. Med strankama nesporno je bilo dejstvo, da je znašala površina razlaščenih nepremičnin 12.048 m2. Obseg upravičenj upravljanja določa 5. točka 3. člena in 25. člen Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO), in sicer pomeni upravljanje zlasti skrb za pravno in dejansko urejenost, investicijsko vzdrževanje, oddajanje v najem, oddajo v brezplačno rabo in obremenjevanje s stvarnimi pravicami. Tožeča stranka se je sicer sklicevala na izgubo upravičenja razpolagati z nepremičninami v pravnem prometu, vendar je potrebno upoštevati, da slednjega po določbi 2. odstavka 2. člena ZJC tudi pred razlastitvijo na nepremičninah ni imela.

Upoštevaje namembnost razlaščenih zemljišč (javne ceste) in omejenosti tožeče stranke v njenih lastninsko pravnih upravičenjih (imetništvo „gole“ lastninske pravice) ter na drugi strani obseg upravičenj iz naslova upravljanja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožeči stranki že dano ustrezno nadomestilo ter da tožeča stranka ni konkretno trdila (še manj dokazala), da je bila njena posebna „žrtev“ ob razlastitvi večja od izravnalnega nadomestila v obliki prejetih upravičenj. Skladno s 7. členom Zakona o pravdnem postopku je bila tožeča stranka tista, ki je nosila trditveno in dokazno breme za izkaz utemeljenosti svojega zahtevka po temelju in po višini, čemur pa v konkretnem primeru ni zadostila. Sodišče prve stopnje je zato, po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila navkljub prevzemu (znatno obsežnejših površin) zemljišč v upravljanje in vzdrževanje upravičena do odškodnine, ki bi predstavljala razliko med vrednostjo njenega „prikrajšanja“ ob razlastitvi in prejeto koristjo v obliki novo pridobljenih upravičenj, t.j. upravljanja prevzetih nepremičnin.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe, da bi lahko tožeča stranka zemljišča izkoriščala (trženje oglasnega prostora, izgradnja prilagojenega objekta s poslovnimi prostori, izgradnja parkirišč pod cesto). Potrebno je upoštevati, da v primeru, ko gospodarske dejavnosti na razlaščenem zemljišču še ni opravljal, razlaščencu odškodnina za izgubljeni dobiček (ki v konkretnem primeru tudi ni konkretiziran) ne gre. Prav tako pa tožeča stranka ni niti trdila, da bi gospodarsko izkoriščanje razlaščenih nepremičnin že konkretno načrtovala.

Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu. Skladno z zgoraj navedenim je tožbeni zahtevek neutemeljen, zato je tožeča stranka zavezana k povrnitvi stroškov nasprotne stranke (1. odstavek 154. člena ZPP). Dejstvo, da je tožeča stranka odmeno za razlaščene nepremičnine prejela šele po dveh letih od vložitve tožbe, na odmero stroškov ne vpliva, saj je tožeča stranka tudi po prejemu nepremičnin v vzdrževanje in upravljanje vztrajala pri tožbenem zahtevku (smiselno 1. odstavek 158. člena ZPP). Tudi ni utemeljena nadaljnja pritožbena navedba o neobrazloženosti sklepa o stroških. Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov tožene stranke upoštevalo specificiran stroškovnik, ki ga je tožena stranka predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo (list. št. 91-92). Iz njega je razvidno/označeno, katere od posameznih postavk, ki jih je tožena stranka uveljavljala, ji je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne pravdne stroške in v kolikšnem znesku. Sodišču prve stopnje posameznih postavk v obrazložitvi sodbe skladno z ustaljeno sodno prakso zato ni bilo potrebno povzemati. Po podatkih AJPES-a ima pooblaščenec tožeče stranke podružnico v Ljubljani (D. c. 158), zato je tudi pritožbeno navajanje o stroškovni nesorazmernosti v zvezi z vpogledom v spis neutemeljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Ker tožena stranka priglašenih pritožbenih stroškov ni konkretno opredelila (2. odstavek 163. člena ZPP), ji slednjih pritožbeno sodišče ni priznalo.

-----------------

(1) Tako tudi Gregor Virant, v Komentar ustave RS, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002 (komentar k členu 69).

(2) Tako tudi Miha Juhart, v Nepremičnine in prostor: Omejitev lastninske pravice na nepremičninah zaradi doseganja prostorskih ciljev, Podjetje in delo, letnik 2003, št. 6, str. 1531 in naslednje.

(3) Kot ga odloča 19. člen Stvarnopravnega zakonika.

(4) Tako tudi sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-224/00 z dne 09. 05. 2002, tč. 35 obrazložitve.

(5) Tako tudi Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur, v Javno dobro, Pravna praksa, letnik 2010, št. 38, str. 22 in naslednje.

(6) Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 46/2010 z dne 03. 05. 2010.