VSL sklep IV Cp 1292/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe s katero bi se mladoletni otrok pravdnih strank dodelil v vzgojo in varstvo očetu ter določilo stike otroka s toženko.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in ugodi njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Potrebnost izdaje začasne odredbe zaradi preprečitve težko nadomestljive škode je izkazal z navedbami, da toženka mladoletnega otroka vozi k različnim zdravnikom, psihiatrom, policistom, ki pa so vsi pri otroku opazili, da je ob stalnih pritiskih matere v očitni stiski, da se vznemiri in da ne želi odgovarjati na vprašanja, povezana s trditvami matere, da tožnik nad njim izvaja spolno nasilje. Vsi pritiski tožnice na mladoletnega otroka pa na otroku puščajo močno sled, saj se slednji sooča s težkim psihološkim bremenom, njegovo dojemanje pritiskov matere pa se kaže v njegovi stiski, vznemirjenju, odmaknjenosti in molčečnosti. Splošno znano je, da takšni psihični vplivi puščajo na tako majhnem otroku močno sled v prihodnjem življenju, ki se kaže v disfunkcionalnosti, socialni nerazvitosti ali težjih duševnih posledicah. Teh sprememb pri otroku kasneje dejansko skoraj ni moč odpraviti oz. je škoda na njegovem razvoju tako velika, da je težko nadomestljiva. Z izdajo začasne odredbe bi sodišče nedvomno lahko takšno težko nadomestljivo škodo preprečilo. Sodišče se ne bi smelo postaviti na stališče, da je zaradi tega, ker je otrok po letu in pol vendarle prišel za nekaj dni na obisk k očetu, sedaj pričakovati, da bo do izvrševanja stikov prihajalo tudi v prihodnje. Sodišče prezre dejstvo, da so stiki sodno določeno dvakrat tedensko in dva vikenda mesečno ter da že samo dejstvo, da je šla tožnica z otrokom, brez privolitve in soglasja tožnika, bivati v Belgijo, dokazuje, da se stiki ne izvajajo.

Tožnik je po izteku pritožbenega roka (izpodbijani sklep je bil pooblaščenki tožnika vročen 3. januarja 2011) dne 21.2.2011 vložil dopolnitev pritožbe, ki pa je višje sodišče kot prepozne ni upoštevalo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Da je otrok v očitni stiski, da se vznemiri, in da ne želi odgovarjati na vprašanj so znaki, ki potrjujejo najpogostejše obnašanje zlorabljenih otrok v situacijah, ko se soočajo z neznanci. Dejstvo, da je A. v Bruslju, predstavlja za otroka še dodatno kvaliteto življenja v smislu možnosti, da se opremi z znanjem tujega jezika, s spoznavanjem drugih okolij, širino drugačnosti, kar mu bo zagotovo koristilo v življenju. Navaja, da se stiki sedaj izvajajo že pol leta in to takrat, ko želi tožnik.

Pritožba ni utemeljena.

V 411. členu ZPP je določeno, da lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasne odredbe o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oz. o načinu izvrševanja stikov. Začasne odredbe pa se izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ (3. odstavek 411. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bila izdaja začasne odredbe, s katero bi sodišče mladoletnega otroka predodelilo v varstvo in vzgojo očeta, nujno potrebna. Začasna odredba mora namreč v teh postopkih ostati omejena le na tiste nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 232/99). Sodišče jo torej lahko izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani takšni razlogi ogroženosti otroka, ki narekujejo, da je v vprašanje njegove (pre)dodelitve treba poseči z začasno odredbo že med samim postopkom (primerjaj dr. Aleš Galič: Začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij, Pravosodni bilten št. 4/2000, stran 73/87).

Res iz izvedeniških mnenj izvedencev, ki so bili postavljeni v zadevah z opr. št. P 1375/2006-4 in z opr. št. N576/2009, izhaja, da je mladoletni A. navezan na očeta, da tudi oče kaže ustrezen odnos, razumevanje ter pripravljenost za zadovoljevanje njegovih potreb ter da med očetom in sinom obstaja zelo dobra in čustvena povezanost in da bo otrok brez rednih stikov z očetom prikrajšan v svojem duševnem razvoju, vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne bi bilo v otrokovo korist, da se ga v tej fazi postopka, ko dejanska podlaga tožbe še ni razčiščena, ob dejstvu, da otrok prebiva pri materi v Belgiji že skoraj 2 leti, je v to okolje tudi vključen, ter ob dejstvu, da je tožnik vendarle (res sicer šele po letu in pol) imel stik z otrokom, odvzame materi in začasno zaupa v vzgojo in varstvo očetu. Šele v nadaljevanju postopka, pri odločanju o predodelitvi otroka, pa se bo sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca moralo opredeliti do trditve tožnika, da toženka z lažnimi obtožbami na račun spolne zlorabe otroka zasleduje le svoj cilj, pri tem pa se ne ozira na interese in koristi otroka, ter kako materino poudarjanje spolne zlorabe (ob dejstvu, da je izvedenec ugotovil, da do spolne zlorabe s strani očeta ni prišlo) vpliva na duševni razvoj mladoletnega A.

Na koncu pritožbeno sodišče še pripominja, da roditeljsko pravico, ne glede na to komu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, izvajata oba starša in se zato morata o bistvenih vprašanjih glede otroka, kar zajema tudi šolanje otroka, sporazumeti oba roditelja, torej o šolanju odloča tudi tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi.

Uveljavljani razlogi torej niso podani in ker tudi niso podani po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo potrebno pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel, prav tako pa tudi toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.