VSL sklep II Cp 4059/2010

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka, zavrnilni del, in 3. točka izreka, stroškovni del) razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.2.2010 razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.305,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2008 dalje do plačila in za premoženjsko škodo v višini 183,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.2008 dalje do plačila, v petnajstih dneh. V presežku do zahtevanih 68.053,00 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede stroškov pa je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 196,82 EUR stroškov, v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je pri odločanju o obsegu škode sodišče sprejelo izvedensko mnenje dr. C., ki v nasprotju z zdravstveno dokumentacijo tožnici postavlja povsem novo diagnozo, njegovo mnenje je samo s seboj in ostalimi dokazi v nasprotju. Sodišče izvedencu verjame, hkrati pa zavrne dokazne predloge tožnice. Ker se sodišče opira na mnenje, ki minimizira poškodbe tožnice, je občutno prenizka tudi odločitev sodišča glede višine posameznih postavk odškodnine za nastalo škodo, pri tem pa sodba prihaja sama s seboj v nasprotje, saj se v obrazložitvi sodišče opira na obe izvedenski mnenji, pridobljeni v postopku, ki nista združljivi. Tožeča stranka opisuje potek zdravljenja ter opozarja, da je 4.4.2006 dr. Z. končno ugotovil poškodbo desne dolge rektusove mišice in jo brez dvoma povezal s poškodbo z dne 6.3.2006, šele dr. v. M. pa je z radiološko diagnostiko končno odkrila vzrok tožničinih težav oziroma potrdila poškodbo, ki jo je predvidel dr. Z., zdravljenje je bilo zaključeno po terapiji pri fizioterapevtu dne 15.11.2007. Povzema tudi dokazni postopek glede izvedencev medicinske stroke, navaja, da je bil zaradi očitnih nasprotij v samem izvedenskem mnenju dr. G. predlagan nov izvedenec, dr. C., na katerega se v pretežni meri opira tudi izpodbijana sodba. Mnenje dr. C. je v popolnem nasprotju ne le z zdravstveno dokumentacijo in izpovedbo tožnice, nasprotuje tudi mnenju dr. G., ki je poškodbe tožnice potrdil. Izvedenec C. je tako podal mnenje, ki mu nasprotujejo vsi ostali dokazi, saj je navedel, da do poškodbe (raztrganine mišice) sploh ni prišlo, temveč je prišlo le do natega mišic. Tudi po zaslišanju na glavni obravnavi pomanjkljivosti mnenja niso bile odpravljene in je mnenje nejasno, nepopolno in v nasprotju s sabo in ostalimi dokazi, posledično pa je napačna in v nasprotju s podatki spisa tudi sodba, ki tovrstno izvedensko mnenje sprejema. Pritožnica nato izpodbija izvedeniško mnenje ter poudarja, da je sodišče z njene strani predlagane dokaze (zaslišanje dr. v. M., soočenje izvedencev z lečečima dr. Z. in dr. v. M.) neutemeljeno zavrnilo, dejansko stanje je s tem nepopolno ugotovilo. Navedene dokaze je tožnica predlagala po prvem naroku brez svoje krivde, saj do prejema mnenja dr. C. ni mogla pričakovati, da bodo izvidi lečečih zdravnikov prezrti in označeni za napačne. Sodišče prezre tudi dokaz z zaslišanjem tožnice in ne pojasni, zakaj izpovedi tožnice ne verjame, oziroma ne navede razloga, da bi dvomilo v njeno resnicoljubnost. Gotovo tožnica verodostojno izpoveduje o svojih bolečinah. Sodišče je s tem, ko je mnenje izvedenca, ki je v nasprotju z ostalimi dokazi, sprejelo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nejasnosti in nasprotujoče si izjave izvedenca nekritično sprejelo in jih preneslo v svojo odločitev. Mnenje je pomanjkljivo tudi zato, ker se izvedenec do zdravljenja v letu 2007 sploh ni opredeljeval. Tožnica je predlagala, da sodišče imenuje tretjega izvedenca, kar pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Sodišče napačno navaja, da je potrebno nejasnosti večih izvedenskih mnenj razčistiti s soočenjem dveh izvedencev, saj ZPP take dolžnosti nikjer ne nalaga. Ker sodišče ni imenovalo novega izvedenca, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je bistveno vplivala na pravilnost sodbe in pripeljala do povsem napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Soočenje izvedencev bi pomenilo dodatno stroškovno obremenitev za tožnico, od nje tudi ni bilo smiselno pričakovati, da bi vztrajala zgolj pri soočenju izvedencev, ki sta tako ali drugače zanikala njene trditve. Ker se je sodišče pri odločanju v celoti oprlo na izvedensko mnenje dr. C., je posledično napačno odločilo tudi o višini tožbenega zahtevka, saj ni upoštevalo vseh nastalih poškodb in prestanih bolečin. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, saj povzema mnenje izvedenca in ugotovitve, da je zdravljenje trajalo do konca bolniškega staleža, pri odločanju o višini materialne in nematerialne škode pa upošteva tudi dejstvo, da je zdravljenje potekalo tudi v letu 2007 in prizna tudi odškodnino za pretrpljene bolečine in nastale stroške zaradi opravljene fizioterapije v letu 2007. Tudi odločitev sodišča o stroških postopka ni pravilna, tožeča stranka je po temelju v celoti uspela in bi skladu z obstoječo sodno prakso sodišče moralo ugotoviti, da je tožeča stranka uspela v 54,4 % svojega zahtevka.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je kot dokaz predlagala med drugim tudi zaslišanje dr. M. v. M., zaslišanje dr. O. Z. ter soočenje izvedenca dr. C. z obema zdravnikoma. Sodišče prve stopnje navedenih dokazov ni izvedlo, oziroma je na naroku odločilo, da se ostali predlagani dokazi (ki niso bili izvedeni) zavrnejo, v izpodbijani sodbi pa zavrnitve navedenih dokazov ni v ničemer obrazložilo (obrazložilo je le zavrnitev dokaza z novim izvedencem medicinske stroke). Nadalje pritožba utemeljeno opozarja tudi, da se sodišče do izpovedbe tožnice sploh ni opredelilo. Utemeljeno navaja, da je sodišče dokaz z zaslišanje tožnice prezrlo in ni pojasnilo, zakaj ji ne verjame. Pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka so v zvezi z izvajanjem dokazov utemeljene. S tem, ko sodišče ni obrazložilo, zakaj je dokaze zavrnilo, je storilo kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), pri čemer pritožba, kot že navedeno, izrecno opozarja na neizvedbo teh dokazov. Nadalje je, kot že navedeno, ostala neocenjena izpovedba tožeče stranke, kar predstavlja formalno in vsebinsko očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

Že iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljaviti ter zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje, saj ugotovljenih procesnih kršitev glede na njihovo naravo sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP), ker bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predlagane dokaze bodisi izvesti in oceniti ter oceniti tudi izpovedbo tožnice; v primeru, da bo določene dokaze zavrnilo, pa bo moralo v obrazložitvi sodbe jasno pojasniti in navesti razloge za takšno odločitev. Sodišče druge stopnje nadalje opozarja na določilo 254. člena ZPP, ki ureja izvajanje dokaza z izvedencem. Za dodatno zaslišanje izvedenca, da se odpravi nejasnost, nepopolnost, protislovje in dvom o pravilnosti mnenja, ni potrebna pobuda strank. Pisno mnenje in zaslišanje izvedenca (in v okviru tega tudi morebitno soočenje izvedencev) predstavljata enoten dokaz. Ker je takšen dokaz tožeča stranka predlagala (in ga ni umaknila), je naloga sodišča, da v skladu s 254. členom ZPP z zaslišanjem izvedenca odpravi pomanjkljivosti. Soočenje izvedencev torej ni poseben dokaz oziroma nov dokazni predlog. Sodišče mora postopek po 254. členu izvesti, če se bo izkazalo, da se pomankljivosti ne bo dalo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, pa bo prišlo v poštev ponovljeno dokazovanje, po potrebi tudi z novim izvedencem. Tožeča stranka je predujem za izvedenca že založila, v nadaljevanem postopku pa bo morala plačati manjkajoči predujem, za izvedbo njenega dokaznega predloga v celoti. Ne more pa iti takšen postopek v nedogled, saj pride v poštev tudi položaj, ko je potrebno ekspertizo prosto presojati, oziroma je možna tudi situacija, ko se sodišče ne more odločiti za nobeno od med seboj izključujočih se mnenj, kar narekuje uporabo pravil o dokaznem bremenu.

Glede na razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje, je razveljavljena tudi stroškovna odločitev (3. točka izreka), odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP).