VSRS Sklep X Ips 34/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) po odvetnici vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogom iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 15. 10. 2007, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z dne 16. 5. 2008. Prvostopni organ je z omenjeno odločbo revidentu odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 15.349,77 EUR (razlika med ugotovljeno vrednostjo nepremičnine ob pridobitvi in njeno vrednostjo ob odsvojitvi ter ob upoštevanju opravičljivih stroškov) po davčni stopnji 20 % v znesku 3.069,95 EUR.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Navaja, da bi bilo z izvršitvijo odločbe ogroženo njegovo preživljanje, da komaj shaja iz meseca v mesec in da njegovi prihodki komaj zadoščajo za njegovo preživetje. Bremenijo ga številne izvršbe, s katerimi se je poseglo v njegovo plačo, tako da mu po opravljenih odtegljajih po sklepih o izvršbi mesečno ostane približno 443,62 EUR neto. Ta znesek komaj zadošča za njegovo osnovno preživetje in dodatne finančne obremenitve ne bi zmogel.

6Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani revizijski razlog ni izkazan, saj niso podane zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot dokaz slabega premoženjskega stanja revident prilaga plačilne liste, iz katerih izhaja, da je njegova plača v znesku približno 600,00 do 700,00 EUR mesečno (podatek za julij, avgust, september 2010) obremenjena z administrativnimi prepovedmi v približni višini od 243,00 do 373,00 EUR. Revidentu po odbitku zneska, namenjenega za poplačilo administrativnih prepovedi, mesečno ostaja znesek približno v višini neto minimalne plače. Minimalna plača predstavlja znesek, ki delavcu še zagotavlja socialno in materialno varnost, zato samo dejstvo, da revidentu na mesec ostaja samo ta znesek, še ne more pomeniti zelo hudih posledic. Zagotovitvi socialnega minimuma, ki dolžniku omogoča pokritje osnovnih življenjskih stroškov, so namenjene tudi omejitve izvršbe na denarne prejemke, določene v Zakonu o davčnem postopku – ZDavP. Revident nadalje ni navedel in izkazal, kakšen je njegov premoženjski status, saj le-tega ne predstavlja le osebni dohodek, zato presoja zelo hudih finančnih posledic na njegovo preživljanje, ni možna. Zaradi navedenega Vrhovno sodišče ocenjuje, da navedeni revizijski razlog ni izkazan.

7Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

8Revident sam trpi svoje stroške tega postopka v skladu 165. v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. členom ZUS-1.